Cola Tax

Manj kot štiri mesece po uvedbi »debelega davka« na Madžarskem, bodo dajatev na sladkane pijače začeli pobirati tudi v Franciji. Z jutrišnjim dnem stopa v veljavo poseben davek v višini enega centa za pločevinko ali stekleničko sladkane pijače.

Cola Tax je le del ukrepov, s katerimi skušajo francoske oblasti zapolniti vrzel v proračunu drugega največjega gospodarstva evroobmočja. Dajatvi, ki bo po prvih izračunih državni blagajni zagotovila svežih 120 milijonov evrov, bodo sledile višje trošarine tudi za druge razvade. Tako se bodo v Franciji kmalu zvišale cene tobačnih izdelkov in alkoholnih pijač. Vsa samo zato, da bi državljani živeli bolj zdravo.

Otok v zelenem?

Medtem ko nemška kanclerka razmere na stari celini danes ocenjuje kot »najtežje po drugi svetovni vojni«, Grki in Italijani pa si mrzlično prizadevajo za oblikovanje vlade, ki bi jih rešila pred bankrotom, se zdi, da je vsaj ena oslabela država evroobmočja na pravi poti.

Optimistične napovedi gospodarskih gibanj na Irskem, tamkajšnji bančni sistem je leta 2008 domala razpadel in ga je rešilo zgolj podržavljanje bank, se kot kaže uresničujejo. Gospodarstvo keltskega tigra, ki je v prvem četrtletju zabeležilo 1,9% rast, je dober rezultat z 1,6% ponovilo tudi v drugem četrtletju. Glede na britansko povprečje in rezultat evroobmočja, v drugem četrtletju sta s pičlimi 0,2% oba stagnirala, je uspeh toliko večji.

Kako je Dublinu to uspelo? Letošnja Irska rast je posledica povečanega izvoza, za osupljivih 23,9%, saj domača poraba še zmeraj upada, nepremičninski trg pa tudi ne kaže znakov oživljanja. Svetle zvezde Irskega gospodarstva ostajajo predvsem podjetja iz informacijskega sektorja. Cisco, Intel, Microsoft, v zadnjem času tudi Google in Facebook. To je le nekaj zvenečih imen, ki so jih na zeleni otok privabile nižje davčne stopnje in druge ugodnosti za tuje investitorje.

Za razliko od Portugalcev in Grkov, ki zaradi krčenja gospodarstva vedno bolj omahujejo pod dolžniškim bremenom in beležijo beg kapitala, je Irska v drugem četrtletju letošnjega leta prejela kar za šest milijard evrov neposrednih tujih investicij. Zmerni optimizem ni ostal neopažen. Irce so zaradi dobrih gospodarskih rezultatov nagradili celo finančni trgi. Donos na desetletne obveznice se je v zadnjih mesecih z vrtoglavih 14% spustil na še zmeraj nevzdržnih 8,7% a zdi se, da bo otok v prihodnosti ponovno zelen.

Na vrsti je Slovenija

Današnja rast donosnosti desetletnih obveznic Republike Slovenije prek magične meje 7% kaže, da je prišel čas obračuna. Čeprav bi strmo rast stroškov zadolževanja mnogi radi pripisali propadli pokojninski reformi, je prave razloge treba iskati drugje. Nezaupanje finančnih trgov v fiskalno stabilnost Slovenije je bolj posledica neobrzdane rasti javnega dolga, kot pa neizvedenih strukturnih reform.

V letih gospodarske rasti je Slovenija na finančnih trgih brez težav zbrala za poldrugo milijardo evrov na leto. Ob izbruhu krize se je ta znesek potrojil in še po dveh letih brez omembe vredne gospodarske rasti smo se, namesto da bi zmanjšali tekoči primanjkljaj, ponovno zadolžili - za tri milijarde. Samo obresti nam bodo letos pobrale okroglo milijardo. Finančnim investitorjem je, ob ponovni grožnji gospodarskega zastoja očitno jasno, da Slovenija svojih financ kmalu ne bo zmogla obvladovati sama. Sedemodstotni pribitek pomeni, da se pridružuje skupini omaganih članic evroobmočja, a to nujno še ne pomeni, da bo sledila Grškem scenariju, ki se lahko v skrajnem primeru konča z izgonom iz evroobmočja.

Še je čas, da se katastrofi izognemo, kot je to uspelo Latviji. Mnogi bodo nad primerjavo verjetno vihali nos a bivša sovjetska republika z 2,2 milijoni prebivalcev je v marsičem podobna Sloveniji. Njeno odprto gospodarstvo, 55% je izvozno usmerjenega, je leta 2009 zabeležilo največji padec v Evropski uniji, saj se je skrčilo za 18 odstotkov. Država se je morala zateči pod okrilje IMF in EU, da si je zagotovila 7,5 milijard evrov svežih sredstev. A rešitev ni prišla poceni. Latvija je na vseh področjih zategnila pas. Plače so se leta 2009 znižale za 7%, naslednje leto pa za dodatnih 8%. V najbolj kritičnih letih je vladi z zmanjšanjem števila javnih uslužbencev, znižanjem plač in dvigom davkov uspelo primanjkljaj zmanjšati za dve milijardi evrov. Letos se je krivulja obrnila navzgor. V drugem letošnjem kvartalu je Latvija zabeležila 5,6 odstotno rast gospodarstva, brezposelnost pa se je z 20,5% znižala na 16,2%.

Kako je Latvijcem to uspelo? Mnogi opozarjajo, da so se baltiške države šele pred dvema desetletjema izvile iz primeža Sovjetske zveze, zaradi česar so ljudje bolj potrpežljivi in cenijo dosežke samostojnosti. Drugi opozarjajo na vpliv skandinavske kulture in poudarjajo, da se za razliko od Grkov, Latvijci ob uvedbi varčevalnih ukrepov niso podali na ulice. Resnica je nekje vmes, čeprav je bil verjetno ključnega pomena dogovor vseh strank, ki so, kljub predčasnim volitvam v septembru, enotno podprle program gospodarske stabilizacije in se izognile grški tragediji. Se ji bomo znali tudi v Sloveniji?

Opereta po italijansko

Tisti, ki so zadnje dni verjeli, da se bodo težave naše zahodne sosede razrešile z Berlusconijevim odstopom, so se ušteli. Čeprav bi si Il Cavaliere zaradi svojega eratičnega obnašanja zlahka prislužil vlogo grešnega kozla v kakšni italijanski opereti, njegov odhod državi očitno ne prinaša olajšanja.

Kljub temu, da je premier predsedniku Napolitanu včeraj ponudil odstop in obljubil, da na naslednjih volitvah, ki bodo verjetno februarja prihodnje leto, ne bo več kandidiral, Italija komaj še lovi sapo. Stroški njenega zadolževanja, ki so že prejšnji teden presegli kritično mejo sedmih odstotkov, zaradi tako visokih obresti sta pokleknili tako Irska, kot Portugalska, tudi po objavi Berlusconijevega odhoda niso padli. To pomeni, da nihče od investitorjev ne verjame v fiskalno stabilizacijo tretjega največjega gospodarstva evroobmočja. Razmere so v resnici še bolj dramatične, saj si bo morala Italija prihodnje leto zaradi poplačil zapadlih obveznosti sposoditi svežih 300 milijard evrov, kar je toliko, kolikor trenutno znaša celoten Grški dolg.

Državne obveznice, na desetletne tudi danes obračunavajo 7,4% pribitka, največ odkar je država vstopila v evroobmočje, kažejo da je Grčijo in njeno farso z iskanjem novega voditelja zdaj prehitela Italija, ki prevzema osrednje mesto v krizi skupne evropske valute. Tudi borze so ponovno v rdečem. Evropski tečaji, ki so danes v povprečju nižji za 2%, ne obetajo nič dobrega.

Frankfurtska skupina ali kdo vlada Evropi

Začelo se je veselo, na poslovilni zabavi v čast Jean-Claudu Tricheju. Odhajajočemu predsedniku Evropske centralne banke (ECB) so prišli v Frankfurt nazdravit vsi, ki v politiki kaj pomenijo, tudi tisti, ki se z njegovimi ukrepi niso vedno strinjali. Na vrhuncu dolžniške krize je Trichet namreč odobril nakupe vrednostnih papirjev opešanih članic, čeprav evropski sporazumi ECB to izrecno prepovedujejo. Ko se je razvedelo, da bo v Frankfurt priletel sam francoski predsednik, Sarkozyjeva žena naj bi tisti večer rodila prvorojenko, je postalo jasno, da razmere postajajo resne.

V noči na 20. oktober naj bi ob robu banketa nastala Frankfurtska skupina, ozek krog najvplivnejših evropskih politikov z nalogo, da rešijo evropsko valuto. Voditelja največjih evro gospodarstev, Angela Merkel in Nicolas Sarkozy, Emanuel Barroso, ki načeluje Evropski komisiji. Jean-Claude Junckers, predsedujoči evroobmočja in predstavniki ECB ter Mednarodnega denarnega sklada, ki ga vodi Christine Lagarde, so začeli iskati kompromis med fiskalno disciplino severne Evrope in brezbrižnim hedonizmom juga, ki ga najbolje uteleša italijanski premier Berlusconi, voditelj edine velike ustanovne članice Evropskih skupnosti, ki v skupino ni bil povabljen.

Dobra dva tedna po prvem neformalnem srečanju in številnih sestankih, samo na vrhu G20 v Cannesu naj bi se skupina sestala štirikrat, je izkupiček pičel, razmere pa se iz dneva v dan bolj dramatične. Grki nadaljujejo z »bizantinsko notranjo politiko«, evropske banke bijejo plat zvona, Berlusconi pa brez večine v parlamentu vlada državi, ki velja za novo domino evroobmočja. V tolažbo nam tako ostaja le zaveza Frankfurtske skupine, ki je konec oktobra obljubila sprejem »celovitega svežnja dodatnih ukrepov, v dokaz, da bo za rešitev sedanjih težav storjeno vse, kar bo potrebno.«

So grško opereto zrežirali Američani?

Zdaj ko je grški referendum odpovedan in se omahujoči balkanski državi obeta vlada narodne enotnosti, se ponovno odpira vprašanje, koliko so v destabilizacijo skupne evropske valute vpleteni Američani. Ne gre zgolj za dejstvo, da se je odhajajoči grški premier Georgios A. Papandreou rodil v Minnesoti, pod imenom George Jeffrey, da je njegova mati Američanka in da je večino svojega življenja prebil v tujini.

Američani z Evropo tekmujejo za prosta sredstva vlagateljev hitro razvijajočih se ekonomij. Le tako lahko vzdržujejo svoj visok javni dolg in ohranjajo vrednost dolarja, v tej tekmi pa jim je oslabljena Evropa vsekakor v pomoč.

Prve govorice o Ameriški vpletenosti so se pojavile ob veliki vnemi kreditnih agencij pri ocenjevanju evropskih držav. Vse tri vodilne svetovne agencije, mimogrede, registrirane so v ZDA, so denimo spregledale propad Enrona, WorldComa in Lehman Brothers, od začetka svetovne gospodarske krize pa so nadvse dejavne v Evropi. Slabšanje kreditnih ocen je imelo neposredni vpliv na zadolževanje Irske, Portugalske, v zadnjem času pa kroji tudi zadolževanje Italije, Španije in celo Francije.

Vsekakor ni naključje, da zdaj, ko Evropa omaguje pod dolgom opešanih članic evroobmočja, ameriške obveznice cvetijo, kljub temu, da se je pred meseci znižala tudi kreditna sposobnost ZDA. V mednarodni politiki štejejo tudi malenkosti in mogoče gre zgolj za naključje, a gostitelja srečanja Sarkozyja je ob prihodu v Cannes Kitajski predsednik Hu Jintao pustil čakati.

Če Grčija bankrotira zdaj…

Po včerajšnjih pogovorih z Angelo Merkel in Nicolasom Sarkozyjem je Papandreou danes glede napovedanega referenduma o nadzorovanem stečaju Grčije spravljivejši. Medtem ko so se pred petkovim glasovanjem o zaupnici pojavile resne razpoke v njegovi socialistični vladi, je premier izrazil pripravljenost, da se, ob sporazumu z opozicijo, referendumu odpove.

Kaj vse je Papandreou v zadnjih urah slišal od evropskih voditeljev, verjetno ne bomo nikoli izvedeli, jasno postaja le, da na mizi zdaj ni zgolj zamrznitev zadnje tranše pomoči ali izgon Grčije iz evroobmočja. Čeprav je doslej veljalo, da naj bi bil izstop iz monetarne unije brez odpovedi polnopravnemu članstvu v Evropski Uniji nemogoč, v torek je to stališče ponovila tudi Evropska komisija, pa se vse več evropskih politikov danes poigrava z možnostjo popolnega izgona neubogljive balkanske članice.

In medtem ko so pozivi svetovnih voditeljev Evropi, naj umiri razmere ali tvega sprožitev nove gospodarske krize svetovnih razsežnosti vse bolj neposredni, poznavalci razmer preigravajo najslabši scenarij. V primeru, če Grčija še ta mesec ne bo prejela obljubljenih osmih milijard evrov, bi verjetno prišlo do nenadzorovanega bankrota. Grška vlada bi ustavila vse transakcije, banke bi zdržale največ 48 ur, prebivalstvo pa bi trumoma zapuščalo državo v razsulu. Scenarij, katerega uresničitve si verjetno nihče ne želi.

Prerekanje o evru

Medtem ko se na Azurni obali zbirajo predstavniki najvplivnejših držav G-20, ki bodo na francoski rivieri v četrtek začeli z rednim zasedanjem, letos bo glavna tema pogovorov, kako najrazvitejša gospodarstva obvarovati pred ponovnim zdrsom v recesijo, voditelja najmočnejših držav evroobmočja, Angela Merkel in Nicolas Sarkozy tam gostita grškega premierja Georga Papandreouja.

Papandreouju evropski voditelji že dva dni, odkar je napovedal referendum o sporazumu Grčije z evroobmočjem, očitajo izdajo. Ali gre pri odločitvi, da usodo sporazuma, ki obsega zmanjšanje zadolžitve balkanske države s trenutnih 170% na 120% kosmatega dohodka, delni odpis dolga in prevzem novih obveznosti, mimogrede, Grčija bi se s tem po zadolžitvi izenačila z Italijo, za domoljubno gesto, ali podlo zaroto, je nemogoče ugotoviti, dejstvo pa je, da je bila Papandreoujeva odločitev popolno presenečenje.

Za evropske voditelje, ki so verjeli, da so si s sprostitvijo zadnje tranše pomoči in sporazumom kupili čas ter bankrot preložili na prihodnje leto, posledice niso prijetne. Medtem, ko so delnice na evropskih, nato pa tudi drugih borzah včeraj padale kot za stavo, se je zrušil tudi obvezniški trg evropskih bolnikov in zdaj sta na robu tudi Italija in Španija.

Ne glede na to, ali bo Papandreoujeva vlada, ki je soglasno podprla predlog za referendum, v petek preživela glasovanje o zaupnici, je paradoksalno, Grčija tista, ki vlada Evropi. Evroobmočju namreč ostajata le dve možnosti: ali izplača obljubljena sredstva, se s tem izogne nenadzorovanemu bankrotu in upa na pozitiven izid glasovanja, ali pa Grkom že zdaj odreče pomoč in tvega razpad monetarne unije. Nobena od možnosti ni prijetna, še zlasti, ker prerekanje o evru odmeva po svetu.

Referendum zamajal evro

Presenetljiva napoved premierja Papandreouja, da sporazum o odpisu dela grškega dolga prepusti referendumski volji ljudstva, danes pretresa svetovne finančne trge. Evropske borze so se ponovno znašle v rdečem, optimizem pa je izpuhtel tudi drugod po svetu.

Grožnja finskega finančnega ministra, da Grčija z referendumom tvega izgon iz evroobmočja, spominja na pritiske, ki jih je bila deležna Islandija ob zavrnitvi sporazuma z Mednarodnim denarnim skladom. Islandski volivci so bankirjem takrat rekli odločen ne. Do Papandreouja so najbolj neprizanesljivi v Nemčiji, ki naj bi poravnala velik del grških obveznosti. Uradni govorec desnosredinske koalicije Angele Merkel ob omembi referenduma ni mogel skriti razburjenja, napovedal pa je celo možnost, da članice evroobmočja zamrznejo izplačila, »ki zadnje leto Grčiji omogočajo preživetje.«

Končni izid je seveda nemogoče napovedati. Medtem ko je premier članom svoje stranke zagotavljal, da »zaupa v državljane in njihovo odgovornost za pravo odločitev«, meritve javnega mnenja kažejo drugačno sliko. Grčija bo, kljub odpisu dolga, ostala do vratu zadolžena, s sporazumom pa naj bi prevzela nove posojilne obveznosti. Meritve javnega mnenja kažejo, da vsaj 60% volivcev sporazum s članicami evroobmočja ocenjuje negativno.

Nemško ustavno sodišče: Ne za evro

Nemško ustavno sodišče je danes začasno zaustavilo reševanje evra. Sodniki iz Karlsruheja so pritrdili včerajšnji tožbi dveh socialdemokratskih poslancev Bundestaga, v kateri sta trdila, da komisija za koordinacijo reševalne akcije skupne evropske valute krši njune ustavne pravice.

Z današnjo odredbo je najvišja nemška sodna inštitucija tako začasno preprečila, da bi devet izbranih poslancev Budestaga odločalo o razširitvi pristojnosti reševalnega sklada za evro. Poslanca sta v svoji tožbi še navedla, da bi bila kakršnakoli uporaba denarja nemških davkoplačevalcev v novem EFSF neustavna.

Končna odločitev v zvezi z evrom tako ostaja v rokah vseh poslancev nemškega Bundestaga.

Bruselj: Celovita rešitev je prestavljena

Tudi današnja obljuba celovite rešitve evra, ki jo v svetovnih finančnih krogih nestrpno pričakujejo že več mesecev, je očitno splavala po vodi.
Čeprav so evropski politiki čez vikend zagotavljali, da so dosegli soglasje o dokapitalizaciji bank in skorajšnjem »nadzorovanem bankrotu Grćije«, še zmeraj ostaja nejasen status reševalnega sklada za evro, s tem pa tudi, kdo bo poravnal račun.

Težava je v tem, da nihče ne ve, koliko bodo znašali stroški reševalnih akcij. Za dokapitalizacijo bank naj bi se ocena zdaj gibala okrog 110 milijard evrov, pri čemer velja, da politika najprej računa na zasebna sredstva in šele v primeru, ko teh ne bo dovolj, naj bi zagotovili dokapitalizacijo iz javnih sredstev. Manj je jasno, kolikšen bo odpis vrednosti grških obveznic, najbolj pa bega neodločnost evropske politike v zvezi z EFSF.

Sklad, s sredstvi katerega naj bi pomagali oslabelim članicam evroobmočja, jih nima več zadosti. Razmere so se dodatno poslabšale, saj Berlusconijeva vlada ni sprejela obljubljenega varčevalnega paketa za javne finance. Rešitve o preoblikovanju sklada v banko je nemška kanclerka Merklova že večkrat zavrnila, evra pa ne bo več mogoče reševati brez sredstev ECB. Celovita rešitev je tako zaenkrat prestavljena na srečanje finančnih ministrov 7. novembra, če se vmes seveda ne zgodi kaj nepredvidljivega.

Iz tedna v teden

Čeprav so evropski voditelji za danes obljubljali končno rešitev dolžniške krize, iz Bruslja ni pričakovati novic. Izjava nemške kanclerke, da so finančni ministri včeraj dosegli napredek in da bo dogovor mogoče skleniti do srede, se sliši kot slaba šala. Politika Stare celine s svojo neodločnostjo grozi, da bo svet ponovno pahnila v finančno krizo.

Z včerajšnjih pogajanj v Bruslju je novo le to, da sta Nemčija in Francija začasno zakopali bojno sekiro in se skupaj lotili omahujočih članic evroobmočja, Španije, Italije in Portugalske. Države, ki so se doslej upirale dokapitalizaciji evropskih bank, so popustile in finančne inštitucije bodo morale zdaj okrepiti svojo kapitalsko osnovo ter se pripraviti na delni odpis grškega dolga.

Nerešeno pa ostaja temeljno vprašanje, kdo bo plačal zapitek ali kako se bo preoblikoval reševalni sklad za evro. EFSF je že porabil 140 milijard evrov pri reševanju Irske in Portugalske. S preostalimi 300 milijardami je prešibek, da bi reševal še Španijo in Italijo, ki se jima gospodarska slika iz meseca v mesec slabša.

Še posebej naša zahodna soseda je s 120 odstotno zadolžitvijo in šibko Berlusconijevo vlado vedno bolj ranljiva. Zadnji predlog evropskih finančnikov, ki ga podpira tudi Merklova, bi EFSF preoblikoval v nekakšno garantno inštitucijo, ki bi jamčila za najmanj petinsko poplačilo dolgov evropskih držav, a temeljno vprašanje vendarle ostaja, ali bodo finančni trgi s takim predlogom zadovoljni, sicer gre le za še eno šalo iz evroobmočja.

Grčija plava naslednji krog

Grški vladi je včeraj vendarle uspelo prepričati finančne ministre evroobmočja, da so odobrili izplačilo šestega obroka pomoči v višini 8 milijard evrov. Novembrsko izplačilo lani dogovorjenega, 110 milijard težkega aranžmaja, v njem sodeluje tudi Slovenija, bo obubožani članici omogočil, da se vsaj do konca leta izogne bankrotu. V zameno je grški parlament z minimalno večino včeraj sprejel vrsto novih varčevalnih ukrepov, med katerimi je že dolgo obljubljeno zmanjšanje števila javnih uslužbencev za 30.000, nižanje pokojnin in pospešena odprodaja državnega premoženja.

Medtem se je na pogajalski mizi znašel nov scenariji za rešitev opešane balkanske članice, ki ponovno predvideva delni odpis dolga. Ta že presega 160% družbenega proizvoda in zaradi gospodarskega nazadovanja iz mesca v mesec narašča. Da bi dosegli vzdržno raven, ki bi Grkom omogočala, da bi sami odplačevali obresti, bi ga po mnenju trojke EU, IMF in ECB morali zmanjšati na 110%. To obenem pomeni, da bi se morali imetniki grških obveznic sprijazniti s 60% odpisom njihove vrednosti.

Pred nedeljskim srečanjem na vrhu se nadaljujejo tudi pogajanja o pretvorbi reševalnega sklada za evro ESFS, ki mora biti pripravljen na »nadzorovani bankrot Grčije«. Govori se, da pogajanja tečejo o kar sedmih različnih predlogih, kako zasnovati obrambo evra. Predlog francoskega predsednika Sarkozyja za pretvorbo v banko je zaradi nasprotovanja nemške kanclerke zdaj že zgodovina. Merklova je v Berlinu svojim parlamentarcem včeraj namreč zagotovila, da je »pot do uporabe sredstev ECB« zaprta, zato vse bolj verjeten postaja alternativni predlog, po katerem bi sklad jamčil le za del javnega dolga, do največ tretjine vrednosti, vprašanje pa ostaja, ali bodo mednarodni finančni trgi tako rešitev sprejeli. Medtem pa Grčija, založena s svežim denarjem, plava dalje.

Zdaj je Moody še Francija

Objava Moody's, da je pod drobnogled vzela francoske javne finance, močno odmeva v evropskih finančnih krogih. Bonitetna agencija, ki zadnje mesece kroji zadolževanje mnogih evropskih držav, je v letnem poročilu včeraj opozorila na upočasnjeno gospodarsko rast, kot tudi na možne dodatne obremenitve, ki jim francoski proračun ne bo zlahka kos.

Ta se, tako Moody's, utegne zašibiti zaradi načrtovane dokapitalizacije bank, predvsem pa zaradi prevzemanja dodatnih obveznosti šibkejših članic evroobmočja. Napoved pomeni, da si lahko Francija v naslednjih treh mesecih k prvovrstni oceni AAA prisluži negativni predznak, s tem pa svoje javne finance izpostavi višji obrestni meri.

Novica ni mogla priti ob slabšem času. Voditelji držav evroobmočja se ravnokar dogovarjajo o podrobnostih »programiranega bankrota« in delnega odpisa grškega dolga, ta pa zahteva predhodno dokapitalizacijo evropskih bank. Vse bolj jasno postaja, da bo za zaščito skupne valute potrebno še bolj globoko seči v žep.

Uspešno posredovanje v šibkejših članicah, evropski reševalni sklad (EFSF) ima od 440 milijard trenutno na voljo še okrog 300 milijard, bo po mnenju analitikov stalo od tri do petkrat toliko, velik zalogaj ne le za Francijo, pač pa tudi za največjo članico evroobmočja, Nemčijo. Finančni ministri sedemnajsterice zdaj mrzlično iščejo rešitev pred oktobrskem srečanjem.

Francoski gospodarski minister je medtem že zagotovil, da francoski AAA ni ogrožen, a je obenem dodal: »Storili bomo vse, da se izognemo poslabšanju ocene.« Besede, ki bi si jih morali zapomniti tudi vsi premierski kandidati v Sloveniji.

Rešitev evra v 10 točkah

Vodilni nemški poslovni časopis, Handelsblatt je v današnji izdaji objavil intervju s predsedujočim evroskupini Jean-Claudom Junckerjem. Juncker je na vprašanje, ali obstaja načrt za rešitev evra, naštel naslednjih deset točk:

1. Sprostitev naslednjega paketa pomoči Grčiji.
2. Zagotovitev dolgoročne vzdržnosti grškega dolga.
3. Dosledno spoštovanje proračunskih omejitev in avtomatično kaznovanje tistih, ki načelo kršijo.
4. Načrt dokapitalizacije bančnega sistema, pri čemer morajo banke najprej poskrbeti za tržno dokapitalizacijo in šele v primeru, ko ta ne uspe, lahko računajo na javna sredstva.
5. Uvedba davka na finančne transakcije.
6. Program za spodbujanje gospodarske rasti v oslabljenih članicah evroobmočja.
7. Spremembo v evropskem dojemanju javnih financ. Za Junckerja je nesprejemljivo, da se Evropa deli na tiste, ki le jemljejo in druge, ki zgolj dajejo.
8. Strožji nadzor finančnih trgov.
9. Nov način delovanja bonitetnih agencij in
10. Uvedbo skupne gospodarske vlade.

Evropski državnik z najdaljšim stažem, premierske dolžnosti v Luxembourgu opravlja že od leta 1995, se očitno zaveda politične občutljivosti svojih predlogov. V intervjuju se je odločno zavzel za to, da morajo od dokapitalizacije bank imeti korist tudi davkoplačevalci. Bankam, tako Juncker, »…ne moremo preprosto dati denarja. Zagotoviti moramo, da je tisti, ki preskrbi kapital v kakršnikoli obliki, ustrezno zastopan tudi v telesih, ki te inštitucije upravljajo, v nadzornih svetih in v upravah bank in da smo udeleženi tudi pri njihovih dobičkih.«

Slovaška je pokvarila zabavo

Potem, ko je že kazalo, da so sredstva in pristojnosti sklada za reševanje evra zagotovljena, sporazum so potrdili v petnajstih članicah evroobmočja, se je zapletlo pri Slovaški. Na sinočnjem zasedanju parlamenta v Bratislavi je premierka Iveta Radicova, ki je na razširitev pristojnosti vezala svojo zaupnico, doživela hladen tuš.

Koalicijski partnerji Radicove so sinoči klonili pod pritiskom javnosti, ki se že mesece sprašuje, ali mora revna Slovaška, v kateri povprečna plača znaša nekaj čez 700 evrov, reševati bankrotirano Grčijo, ki se ni držala pravil in v kateri isti znesek predstavlja minimalni zajamčeni dohodek. Slovaki, ki so zadnja leta živeli z zategnjenimi pasovi, postajajo vedno bolj nejevoljni nad domačo elito, ki pristaja na diktat velikih članic evroobmočja, to pa spretno izkoriščajo manjše politične stranke, brez katerih potrditve ne bo. Ratifikacijo sporazuma lahko odhajajoča slovaška vlada zdaj zagotovi z glasovi opozicije, ti pa v zameno zahtevajo predčasne volitve, ki bi se zaradi brez rezervne podpore Grčiji lahko iztekle njej v prid.

Zaradi sinočnjega ne, pa se ne zapleta samo nalovaškem. V Atenah nujno potrebujejo obljubljenih 8 milijard evrov, sicer prihodnji mesec Grki v javnem sektorju ne bodo dobili plač, brez denarja pa lahko ostanejo tudi tamkajšnji upokojenci.

Ocene navzdol, obresti navzgor

Skoraj ne mine teden, da ne bi prišlo do novega padca kreditne sposobnosti v evroobmočju. Medtem ko so jo v začetku tedna skupile banke, je včeraj še tretja agencija, Fitch znižala oceni italijanskega in španskega dolga. Tretja evro ekonomija je izgubila status AA- in pristala na A+, četrti pa se je ocena z AA+ znižala na AA-.

Pritisk na javne finance šibkejših članic, med njimi je zdaj tudi Slovenija, narašča, medtem ko evropska politika neodločno caplja na mestu. Čeprav italijanske in španske težave dražjega zadolževanja za enkrat uspešno blaži Evropska centralna banka s kontroverznimi nakupi obveznic na sekundarnem trgu, pa visoke obresti kar nočejo stran.

Vse bolj očitno postaja, da se evroobmočje utaplja v izmikanju in neodločnem ukrepanju. Berlusconiju, ki se je po znižanju gospodarskih obetov odločil, da prihodnji teden predstavi nove ukrepe za oživitev gospodarstva, ne verjame nihče več. Zaupanje, da bi sedanji italijanski premier pomiril finančne trge, je enako ničli. Zapaterova socialistična vlada je bila pri obvladovanju španskega javnega dolga v zadnjih mesecih nekoliko bolj uspešna, a ponovne recesije ne bo preživela, na dno pa jo vleče tudi visoka zadolženost avtonomnih regij.

Vse skupaj se odvija v senci reševanja grškega vozla. Oba največja, Merklova in Sarkozy sta ta teden vneto ponavljala, da bi imel balkanski bankrot neslutene posledice za evropska gospodarstva in za svet. A medtem ko je francoski predsednik poudarjal, da bi »padec Grčije pomenil padec Evrope« in da je državi potrebno pomagati zaradi »gospodarskih in moralnih razlogov«, je bila Merklova bolj previdna. Zagotavljala je, da bo Nemčija naredila vse, kar je v njeni moči, če bo Grčija le vztrajala pri programu IMF in EU, obenem pa omenila, da obstaja tudi možnost bankrota. In tako je za nami še en teden v Evrolandiji.

Italija gre navzdol

Berlusconi, znan po svojem dolgem jeziku, je prejšnji mesec znižanje italijanske kreditne ocene komentiral, češ da so odločitev Standard & Poor's “bolj narekovali časopisi, kot pa realno stanje v državi«. Ob včerajšnjem ponovnem znižanju italijanske ocene, je bil njegov ton previdnejši: da gre za pričakovano potezo in dodal, da njegova vlada »vlaga vse napore v izvrševanje proračunskih obvez«.

Moody's, ki je po koncu trgovanja na ameriških borzah včeraj objavil znižanje ocene italijanskega dolga kar za tri stopnje, z Aa2 na A2, je svojo odločitev obrazložil s trajnim, nepovratnim zmanjšanjem zaupanja v Italijanske javne finance in pristavil napoved o “dolgoročnih težavah pri financiranju javnega dolga”. Naša zahodna soseda si je obenem prislužila tudi negativni predznak, kar pomeni, da bo država pod budnim očesom agencije tudi v prihodnje.

Znižanje bonitetne ocene, pri Moody's je zdaj izenačena z Estonsko ali Malteško, je še bolj poslabšala že tako slabe italijanske možnosti zadolževanja na mednarodnih finančnih trgih. Pešanje italijanskih financ je sicer napovedovala že prodaja desetletnih obveznic prejšnji mesec, ko so se obresti nevarno približale magični meji šestih odstotkov. Slabih novic z zahodne meje pa kar noče biti konec. Tudi napoved gospodarske rasti v sosednji državi se je ponovno znižala, s prejšnje projekcije 1,3%, ki je veljala le nekaj mesecev, na borih 0,6%. Spremenjene napovedi pomembne slovenske zunanjetrgovinske partnerke pomenijo slabe obete tudi za našo rast, kolikor jih je še sploh ostalo.

Grški maraton

Julijski dogovor o reševanju bankrotirane Grčije očitno postaja zgodovina. Ob vsej retoriki evrokratov so številke po prvih devetih mesecih neusmiljene. Grški varčevalni proračun, ki naj bi po načrtih EU in IMF letos zabeležil primanjkljaj v višini 7,6% GDP kaže precej drugačne rezultate, kar 8,5% primanjkljaj. Kdo bo ob popolni nezmožnosti Grčije, da bi se zadolžila na mednarodnih finančnih trgih pokril nepredvideni primanjkljaj, ostaja nejasno.

Čeprav bo julija obljubljena pomoč verjetno Grkom vendarle izplačana in bo ponovno polnila zevajočo praznino francoskih, nemških in drugih bank, ki sedijo na grških brez vrednostnih papirjih, pa ostaja najbolj zaskrbljujoč drug podatek. Ocena letošnjega zmanjšanja grške gospodarske aktivnosti se trenutno vrti pri minus 5,5%. Tolikšen upad, ob naraščajočih kreditih obeta, da so bile napovedi, da se bo grški upad gospodarstva pričel zaustavljati, prihodnje leto naj bi dosegel le še minus 2%, nato pa naj bi se krivulja obrnila navzgor, preveč optimistične.

Da grška vlada teče maraton s pojemajočo sapo, dokazujejo tudi neuresničene obljube o odpuščanju javnih uslužbencev. Potem, ko so oblasti IMF in EU še julija obljubljale krčenje javnega sektorja za 20.000 uslužbencev, se je nato izkazalo, da grški zakoni tega ne dopuščajo. V zameno je vlada zdaj napovedala, da bo 30.000 uslužbencev, katerih starost presega 60 let in so pred upokojitvijo, poslala na čakanje. Verjetno pozabljajo, da jim bodo nato morali zagotoviti tudi pokojnine. Vprašanje je, kdo bo prvi ob sapo.

Evro je rešen, za danes

Evropska valuta je za zdaj rešena. Poslanci Nemškega Bundestaga so s prepričljivo večino potrdili razširjene pristojnosti reševalnega sklada za evro in s tem izkazali zaupanje v Angelo Merkel ter njen način reševanja skupne valute.

Nemški kanclerki je danes uspelo prepričati 315 poslancev njene konzervativno-liberalne koalicije, ki so se pridružili poslancem Zelenih in Socialdemokratov ter Merklovo s tem rešili pred sramoto, da bi se reševanja evra lotila s podporo opozicije. Glasovanje je zdaj odprlo zeleno luč za uporabo 440 milijonov težkega sklada za pomoč šibkejšim članicam evroobmočja, za dokapitalizacijo bank in odkup državnih obveznic, ki jih tako bonitetne hiše, kot finančni trgi obravnavajo kot smetje.

Čeprav gre za velik met Merklove, ki je z glasovanjem uspela zajeziti naraščajoče nasprotovanje v lastni koaliciji, 15 evroskeptičnih poslancev je glasovalo proti, in za jasen signal, da Nemčija ne more od daleč opazovati potopa drugih članic evroobmočja, utegne biti glasovanje vendarle zgolj polivanje vode po pogorišču. Z današnjo odločitvijo Bundestaga je bil namreč potrjen paket ukrepov, ki so ga evropski voditelji sprejeli julija in z njim začasno pomirili finančne trge. Ti pa danes zahtevajo več, veliko več in ne le od Grčije, Portugalske in Irske, pač pa tudi od Italije in Španije. Za njuno reševanje pa bo treba poseči globlje v (nemški) žep.