Evropejci rastejo

Že dolgo je znano, da človeška postava odraža življenske razmere in splošno zdravstveno stanje prebivalstva. Raziskovalci Univerze v Oxfordu zato niso bili nič kaj presenečeni, ko so ugotovili, da smo v zadnjih stotih letih v povprečju zrasli za 11 cm, s 167 cm, kolikor je meril moški devetnajstega stoletja, do 178 cm Evropejca v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Podatke o povprečni višini so pridobili iz petnajstih evropskih držav, moško populacijo pa so izbrali, saj se je, po besedah raziskovalcev, »do historičnih ženskih mer veliko težje dokopati.« 

Med posameznimi državami so po rasti najbolj izstopale države z juga, recimo Španci, ki so pridobili kar 12 cm, najmanj pa so napredek medicine in boljši življenski pogoji v zadnjem stoletju koristili Skandinavcem. Raziskava o povprečni višini Evropejcev pa vendarle ni minila povsem brez presenečenja. Najhitrejšo rast so namreč zabeležili v času med prvo in drugo svtovno vojno, ko je svet pestila velika gospodarska kriza in povojno pomanjkanje. Raziskovalci zdaj hitro rast v tem obdobju pripisujejo predvsem trendu manjšanja družin, saj je znano, da družine z manj otroci dosegajo večjo povprečno rast, obenem pa ni naključje, da je bilo to tudi obdobje uvedbe javnega zdravstva in razmaha sodobne farmacije.

Je avtomobilom odklenkalo?

 

Amerika je dežela avtomobilov, Kitajska pa koles, mar ne? Ta stereotip se očitno hitro spreminja. Medtem ko v Aziji vsako leto prodajo več avtomobilov, smo se jih v razvitem svetu očitno naveličali. Največ nezaupanja v štirikolesnike kažejo mladi. Skoraj tretjina mladih gospodinjstev v Nemčiji je že brez avtomobila, vedno več je tudi takih, ki nimajo izpita. 

Da avto na stari celini, pod pritiskom gospodarske krize in vedno višjih cen goriva, izgublja čar, dokazujejo tudi številke. Če je pred časom število novo registriranih avtomobilov upadalo predvsem na jugu Evrope, se trend zdaj širi na sever Evrope. Statistika je neizprosna: pretekli mesec so v Franciji prodali 18 %, v Italiji 26%, v Španiji pa 37% manj vozil, kot lani ob tem času. Še celo Nemčija, ki je kriza še ni oplazila, je prejšnji mesec zabeležila 11% upad novih registracij. 

In medtem ko avtomobilska industrija bije plat zvona, se sreča očitno nasmiha proizvajalcem koles. V Italiji so jih lani prvič po vojni prodali več kot avtomobilov, število Američanov, ki se na delo pripelje s kolesom, pa se je od leta 2000 več kot podvojilo. 

Nova bolezen v Evropi

Lani novembra so v nemškem kraju Schmallenberg zaznali prve deformirane zarodke pri govedu, ovcah in kozah. Nepolna dva meseca zatem je Evropska komisija že naznanila pojav nove virusne bolezni, ki se širi po Evropi. Neobičajne deformacije in otrdelost udov pri živini so doslej odkrili še na Nizozemskem, v Belgiji, Franciji in Veliki Britaniji.

Veterinarji, ki sklepajo, da bolezen širijo zajedavski insekti, za enkrat zagotavljajo, da človeku ni nevarna. Evropski center za preprečevanje in nadzor bolezni (European Centre for Disease Prevention and Control) pa jo uvršča v skupino virusov orthobunya, od katerih jih ima 30 znane posledice tudi za ljudi. 

Poznavalce še posebej skrbi virulentnost obolenja. V Evropi so trenutne meteorološke razmere z nizkimi temperaturami insektom nenaklonjene, ob otoplitvi pa se utegne virus hitro razširiti po vsej celini.  

Hitrosti Evrope

Iz Berlina je, kljub dobrim rezultatom, ki jih letos beleži nemško gospodarstvo, vse pogosteje slišati nezadovoljstvo nad neučinkovitim odločanjem v uniji. Zdaj, ko se je zahtevam za spremembo evropske pogodbe pridružil tudi Pariz, so vse oči uprte v vodilna državnika evroobmočja. Merklova je ta teden jasno povedala, da je »korenito reformo potrebno izpeljati hitro, kajti svet izgublja potrpljenje« in se s Sarkozyjem znašla na istem bregu, medtem ko se na drugi strani krepi skupina manjših, tako imenovanih obrobnih članic unije, ki se hitrim spremembam evropske pogodbe vedno bolj krčevito upirajo.

Po predlogu, ki prihaja iz evropskih metropol, bo unija slej ko prej razdeljena na dva dela, na osrednji, v katerem bodo ostale gospodarsko močnejše članice, ki bodo poenotile svoje davčne in fiskalne politike in zadržale evro, ter ohlapnejše povezano obrobje. Na obrobju naj bi pristale države, ki zaradi slabega gospodarskega položaja ne bodo zmogle tesnejšega povezovanja. V tej skupini bi bile predvsem države z nacionalnimi valutami in tiste, ki bi evroobmočje morale zapustiti. Med kandidati za obrobni status se v omenjajo oslabele članice, kot sta Grčija ali Portugalska, pa celo Finska in Slovaška, slednji ne toliko zaradi gospodarske slike, pač pa bolj zaradi nasprotovanja reševalnim poskusom skupne valute.

Morebitna izključitev države članice iz evroobmočja, veljavna evropska pogodba te možnosti ne predvideva, ki je doslej veljala za tabu, ta teden postaja realnost. K temu nista pripomogla zgolj grška tragedija in italijanska opereta, pač pa predvsem vse bolj zaostrene razmere v svetovnem gospodarstvu.

Če Grčija bankrotira zdaj…

Po včerajšnjih pogovorih z Angelo Merkel in Nicolasom Sarkozyjem je Papandreou danes glede napovedanega referenduma o nadzorovanem stečaju Grčije spravljivejši. Medtem ko so se pred petkovim glasovanjem o zaupnici pojavile resne razpoke v njegovi socialistični vladi, je premier izrazil pripravljenost, da se, ob sporazumu z opozicijo, referendumu odpove.

Kaj vse je Papandreou v zadnjih urah slišal od evropskih voditeljev, verjetno ne bomo nikoli izvedeli, jasno postaja le, da na mizi zdaj ni zgolj zamrznitev zadnje tranše pomoči ali izgon Grčije iz evroobmočja. Čeprav je doslej veljalo, da naj bi bil izstop iz monetarne unije brez odpovedi polnopravnemu članstvu v Evropski Uniji nemogoč, v torek je to stališče ponovila tudi Evropska komisija, pa se vse več evropskih politikov danes poigrava z možnostjo popolnega izgona neubogljive balkanske članice.

In medtem ko so pozivi svetovnih voditeljev Evropi, naj umiri razmere ali tvega sprožitev nove gospodarske krize svetovnih razsežnosti vse bolj neposredni, poznavalci razmer preigravajo najslabši scenarij. V primeru, če Grčija še ta mesec ne bo prejela obljubljenih osmih milijard evrov, bi verjetno prišlo do nenadzorovanega bankrota. Grška vlada bi ustavila vse transakcije, banke bi zdržale največ 48 ur, prebivalstvo pa bi trumoma zapuščalo državo v razsulu. Scenarij, katerega uresničitve si verjetno nihče ne želi.

Iz tedna v teden

Čeprav so evropski voditelji za danes obljubljali končno rešitev dolžniške krize, iz Bruslja ni pričakovati novic. Izjava nemške kanclerke, da so finančni ministri včeraj dosegli napredek in da bo dogovor mogoče skleniti do srede, se sliši kot slaba šala. Politika Stare celine s svojo neodločnostjo grozi, da bo svet ponovno pahnila v finančno krizo.

Z včerajšnjih pogajanj v Bruslju je novo le to, da sta Nemčija in Francija začasno zakopali bojno sekiro in se skupaj lotili omahujočih članic evroobmočja, Španije, Italije in Portugalske. Države, ki so se doslej upirale dokapitalizaciji evropskih bank, so popustile in finančne inštitucije bodo morale zdaj okrepiti svojo kapitalsko osnovo ter se pripraviti na delni odpis grškega dolga.

Nerešeno pa ostaja temeljno vprašanje, kdo bo plačal zapitek ali kako se bo preoblikoval reševalni sklad za evro. EFSF je že porabil 140 milijard evrov pri reševanju Irske in Portugalske. S preostalimi 300 milijardami je prešibek, da bi reševal še Španijo in Italijo, ki se jima gospodarska slika iz meseca v mesec slabša.

Še posebej naša zahodna soseda je s 120 odstotno zadolžitvijo in šibko Berlusconijevo vlado vedno bolj ranljiva. Zadnji predlog evropskih finančnikov, ki ga podpira tudi Merklova, bi EFSF preoblikoval v nekakšno garantno inštitucijo, ki bi jamčila za najmanj petinsko poplačilo dolgov evropskih držav, a temeljno vprašanje vendarle ostaja, ali bodo finančni trgi s takim predlogom zadovoljni, sicer gre le za še eno šalo iz evroobmočja.

Žarnice, za začetek

Z današnjim dnem so žarnice z žarilno nitko v Evropski Uniji zgodovina. Razen šibkejših, z močjo do 40 Wattov, jih v naših trgovinah ne bo več mogoče kupiti. Odlična zamisel za varčevanje z energijo pa ima veliko napako.

Vse skupaj se je začelo poleti 2003, ko je evropski komisar za okolje predlagal direktivo o tako imenovanem eko-načrtovanju (eco-design). Direktiva, ki je predvidela zamenjavo klasičnih žarnic, je bila sprejeta brez velikega nasprotovanja. Šele kasneje se je izkazalo, da ne vsebuje nekaterih umazanih podrobnosti, kot so na primer: katere žarnice bodo izginile s prodajnih polic, kako bo potekala njihova zamenjava, kakšni bodo dejanski prihranki energije, glede na to, da nekatere žarnice brez gorilne nitke sploh niso bolj varčne od klasičnih, še posebej, kadar je potrebno njihovo nenehno prižiganje in ugašanje. Najbolj pomembno vprašanje pa ostaja, kam z novimi žarnicami, ko ne bodo več delovale, saj za razliko od klasičnih vsebujejo živo srebro, strupeno kovino, katere uporabo je Evropska unija praktično prepovedala. Umazane podrobnosti so tudi tokrat reševali evro birokrati in lobisti elektroindustrije, varno skriti pred očmi javnosti.

Brezglava zamenjava žarnic z gorilno nitko je zdaj vse bolj podobna komediji zmešnjav. Nove žarnice bodo dodatno obremenile okolje na koncu življenjskega cikla, ko jih bo večina končala med odpadki. Okolje bo ponovno obremenjeno z živim srebrom, katerega uporabo prepoveduje neka druga evropska direktiva, bruseljski zakonodajalci pa že meljejo naprej. Zdaj pridejo, na podlagi direktive o eko-načrtovanju, na vrsto mali gospodinjski aparati: sesalci, sušilci za lase, kavomati…

Temni oblaki na evropskem nebu

Nad evropskimi financami se zbirajo čedalje temnejši oblaki. Če je verjeti dobro obveščenim krogom, bodo zasebni investitorji, ki držijo grške državne obveznice, danes zavrnili tako imenovani francoski predlog prestrukturiranja dolga.

Sporazum, po katerem naj bi zasebni investitorji svoje obveznice z zapadlostjo do konca leta 2014 zamenjali za nove, z zapadlostjo čez trideset let, postaja z vsakim dnem manj verjeten. Da bi zamenjava uspela, bi morali poleg bank in zavarovalnic v njej sodelovati tudi pokojninski in investicijski skladi, kar pa je zaradi razmer na finančnih trgih malo verjetno. Največjo težavo predstavlja velikost dolga, ki naj bi ga prestrukturirali, saj znaša vrtoglavih 82,6 milijarde evrov. Od tega zneska na javne investitorje, predvsem Evropsko centralno banko odpade le tretjina.

Slabih novic z evroobmočja pa s tem še ni konec. Moody's je včeraj svojo oceno portugalskih obveznic znižal na raven smetja. S tem je agencija potrdila govorice o novem paketu za reševanje iberskih financ, ki naj bi znašal nadaljnji dve milijardi evrov. Moody's v svojem poročilu navaja, da Portugalska po vsej verjetnosti ne bo uspela zmanjšati primanjkljaja in doseči stabilizacijskih kriterijev, ki jih je aprila dogovorila z Evropsko Unijo in Mednarodnim denarnim skladom. Portugalski predčasne volitve očitno niso pomagale.

Grčija proti bankrotu

Kaj se zgodi, ko država ne zmore več odplačevati svojih dolgov? Grški parlament bo, po včerajšnji zaupnici prenovljeni vladi Georga Papandreoua, danes sprejel dodatne ukrepe za preprečitev bankrota.

Posojilodajalci pod taktirko Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada so dosegli, da bo za naslednje obdobje petih let sprejet nov paket varčevalnih ukrepov, ki obsega prodajo družinske srebrnine, Grčija naj bi po predalih skrivala precej premoženja, nove davke in dodatno krčenje osiromašenega proračuna. Da bi si zagotovila svežih 120 milijard evrov, je vlada pristala na prodajo energetskih podjetij v vrednosti okrog 50 milijard in dodatno krčenje proračuna za 6,5 milijarde evrov, kar je še enkrat toliko, kot v prejšnjem obdobju.

Mnogi analitiki ne verjamejo, da je država še sposobna napraviti preobrat. Dosedanji varčevalni ukrepi so državo pahnili v najhujšo recesijo zadnjih 37 let. Balkanska članica je doslej nakopičila za 340 milijard evrov javnega dolga ali 30.000 evrov na prebivalca, dolg pa presega 150 odstotkov grškega letnega kosmatega dohodka V nekaterih bonitetnih hišah že glasno omenjajo možnost bankrota in prestrukturiranja dolga, kar bi pomenilo, da bi Grčija prenehala dobivati sveža posojila.

Naslednji meseci bodo kritični. Ne gre le za ohranitev zaupanja v polnopravno članico Evropske unije, gre za stabilnost skupne valute, saj bi morebitni grški bankrot zamajal ravnotežje svetovnih finančnih trgov, ki si od bankrota Lehman Brothers še ni opomogel.

Moody Grčija

Če je verjeti napovedim bonitetne hiše Moody's, se imetnikom grških obveznic nič kaj dobro ne piše. Z današnjim znižanjem ocene za tri stopnje postaja vse bolj jasno, da bo morala ta balkanska država v naslednjih dveh letih del svojega dolga odpisati.

Znižanje ocene z Ba1 na B1 in napoved možnosti nadaljnjih sprememb kažeta, da fiskalna konsolidacija Grčije ni tako uspešna, kot bi morala biti, predvsem zaradi težav pri reformah zdravstvenega sistema in podjetij v državni lasti.

Ob podpisu sporazuma, ki je praktično bankrotirani članici evroskupine lani maja zagotovil 110 milijard evrov svežega denarja, so mnogi opozarjali na dolgoročno nezmožnost Grčije, da bi vrnila glavnico. Še celo v primeru, ko bi uspela izpolniti vse zahteve EU in IMF, bo njen dolg leta 2013 dosegel 158 odstotkov bruto nacionalnega dohodka. Težko je verjeti, da bi katerikoli državi na svetu servisiranje tolikšnega javnega dolga uspelo.

Wikileaks razkriva biotehnološki lobi

Dolgo časa je znano, da ameriška administracija aktivno spodbuja širitev genetsko spremenjenih poljščin. Depeše ameriške diplomacije, ki jih je prejšnji teden razkril Wikileaks znova potrjujejo, da Washington pri uveljavljanju interesov ameriških biotehnoloških proizvajalcev ne izbira sredstev.

Ena od depeš, ki je bila poslana v Washington pred tremi leti, potem, ko je francoska vlada zavrnila legalizacijo Monsantove genetsko spremenjene koruze, poziva Washington k povračilnim ukrepom. Pritisk naj bi izvajali na EU kot celoto, pa tudi na države članice, ki so najbolj vnete nasprotnice genetsko spremenjenih poljščin. Ameriški diplomati v sporočilih sicer priznavajo, da bo boj za legalizacijo v Evropi dolgotrajen, zato je potrebno pripraviti dolgoročno strategijo sodelovanja z evropskimi proizvajalci.

Depeše kažejo, da je bil pritiskov za legalizacijo genetsko spremenjenih poljščin deležen tudi Vatikan in sicer zato, ker veliko katoliških škofov v nerazvitih državah odkrito nasprotuje prodaji semenskega materiala, ki kmete spravlja v odvisnost od sredstev za kaljenje in zaščito rastlin. Ameriški diplomati so v pritiskih na Sveti sedež videli možnost za hitrejšo liberalizacijo biotehnologije v katoliških državah, a so bili, kot je razvidno iz depeš, nad negativnim odzivom Vatikana razočarani. Več uspeha so imeli, kot kažejo dokumenti, s Špansko vlado. Ta se je v komunikaciji z Američani skrivaj zavzemala za liberalizacijo biotehnologije na Stari celini in se celo obrnila na Washington s prošnjo, naj stopnjuje svoj pritisk na EU. V eni od depeš so ameriški diplomati optimistično zapisali: "Če pade Španija, pade Evropa."

Slovo od premoga

V Evropi premog očitno izgublja na pomenu. Čeprav je v uniji državna pomoč praktično prepovedana, so bila plačila premogovnikom iz državnih proračunov dolgo vrsto let nedotakljiva pravica. Premog je veljal za strateško surovino, premogovništvo pa za dejavnost, ki je upravičeno do finančnih spodbud posameznih držav. Zdaj je Evropska komisija napovedala, da bo s prihodnjim letom tovrstnim subvencijam naredila konec.

Medtem ko uporaba premoga v svetu ne upada, več kot pol elektrike v ZDA in Avstraliji pa tudi na Kitajskem in v Indiji še vedno pridobijo iz tega, okolju najbolj neprijaznega fosilnega goriva, pa se je delež elektrike iz termoelektrarn na premog v Evropi zmanjšal na tretjino. K prehodu na druge energetske vire je najbolj pripomogla evropska direktiva iz leta 2001, ki je velikim energetskim objektom zagrozila z zaprtjem, če ne zmanjšajo izpustov dušikovih in žveplovih oksidov, strupenih plinov, odgovornih za kisli dež in propadanje gozdov. Posledica direktive ni bila zgolj tehnološka prenova obstoječih elektrarn, pač pa tudi višji stroški pridobivanja elektrike. Štiri leta zatem je v veljavo stopil Kyotski protokol. Trgovina z izpusti toplogrednih plinov je velikim uporabnikom fosilnih goriv naložila nove stroške.

Z odločitvijo evropskih držav, da bodo do leta 2020 petino elektrike proizvedle iz obnovljivih virov energije, je premogu dokončno pošla sapa. Z razvojem tehnologije pridobivanja električne energije s pomočjo sonca ali vetra so na voljo čistejše in cenejše alternative. To se pozna tudi po odzivih nekdanjih premogovniških velesil na odločitev o prenehanju subvencij. Ko je Evropska komisija pred osmimi leti prvič objavila podobno namero, se je nanjo vsul plaz kritik iz Nemčije, Francije in Španije, medtem ko na letošnjo napoved skoraj ni bilo odziva. V vmesnem času je veliko evropskih držav premogovništvo že opustilo Z odločitvijo nemške vlade, da podaljša obratovanje svojih jedrskih elektrarn, obenem pa močno zmanjša primanjkljaj v državni blagajni, so se razmere spremenile tudi v največjem evropskem gospodarstvu.
Če bo Evropska komisija svoj načrt uresničila, bodo subvencije za izkop premoga v omejenem obsegu obveljale le še do leta 2014, nato pa bo dovoljeno zgolj sofinanciranje zapiralnih del in vrnitev premogovniških območij v prvotno stanje.