FAO laže o ribah

Organizacija združenih narodov za hrano FAO, ki že leta poroča o ulovu rib, trdi, da je uspelo ribičem največ naloviti leta 1996, ko so iz morij po svetu potegnili 86 milijonov ton rib, od takrat pa naj bi ulov upadal. Nove ugotovitve raziskovalcev z Univerze British Columbia, ki sta podatke zbrala pri različnih neodvisnih institucijah po svetu pa kažejo, da podatki FAO niso resnični in da je letna kvota nalovljenih rib precej večja.

Raziskovalca sta na podlagi zbranih podatkov izračunala, da so v letih, ko je bil ulov na vrhuncu, iz morja verjetno potegnili 130 milijonov ton rib, kar je skoraj polovico več, kot so mislili doslej. V povprečju vsako leto zdaj res ulovijo manj rib, a za leto 2010 ocena raziskovalcev kaže ulov 109 milijonov, medtem ko je FAO poročal zgolj o 77 milijonih. Analiza je še pokazala, da so mnoge države v zadnjih šestih desetletjih, odkar FAO zbira podatke, pogosto posredovale neresnične številke, verjetno v želji, da bi prikrile dejanski ulov in se s tem izognile vedno odločnejšim zahtevam po trajnostnem gospodarjenju s tem pomembnim virom beljakovin v naši prehrani.

Ribiči ogrožajo najrazkošnejše plaže na svetu

V plitvih vodah tropskih morij živijo ribe papagajke, ki ne samo, da so prvovrstne poslastica, pač pa tudi prava paša za oči. Med odraščanjem namreč spreminjajo svoje barve v najraznovrstnejše odtenke, zaradi česar so posebej priljubljene med podvodnimi fotografi. Vendar papagajke niso zanimive zgolj za ribiče in potapljače, so tudi čistilci koralnih grebenov in prav njim se moramo zahvaliti za prelepe peščene plaže s turističnih prospektov. 

Večino življenja papagajke preživijo ob muljenju mrtvih koral in alg, s tem pa ohranjajo tamkajšnje naravno ravnovesje. Z večjimi ribami, ki so za ribiče najbolj zanimive, pa izginjajo tudi čistilci koralnih grebenov. Nedavna študija je pokazala, da so najbolj ohranjeni prav tisti, kjer je papagajk še na pretek. A s pretiranim ulovom ribiči zdaj ne ogrožajo zgolj krhkega naravnega ravnovesja, pač pa tudi turistično industrijo. Prebavljeno hrano papagajke namreč iztrebljajo v obliki drobnih zrnc belega peska, ki je zaslužen za nastanek sanjskih plaž. Ker ga povprečna papagajka na leto pridela kar 320 kilogramov, so zdaj zaradi njihovega pretiranega ulova v skrbeh tudi turistični delavci najrazkošnejših destinacij po svetu.

So modrim plavutim šteti dnevi?

Modroplavuta tuna je postala žrtev popularnosti, ki jo po svetu doživlja japonska hrana. Do tega zaključka so prišli stokovnjaki Mednarodne organizacije za ohranjanje narave IUCN, ki ugotavljajo, da je povečan ulov modroplavute tune, cenjene predvsem med ljubitelji sušija in sušimija, priljubljeno poslastico prignal na rob izumrtja.

Modroplavuta tuna je bila že doslej na seznamu redkih in ogroženih živalskih vrst, ki trenutno šteje več kot 76.000 vrst, a njena populacija se je v zadnjih dvajsetih letih zmanjšala še za tretjino in zdaj so je, skupaj z 22.000 drugimi živalskimi vrstami šteje med tiste, ki jim grozi izumrtje. Večino ulova zadnja leta namreč predstavljajo nedozoreli primerki, ki se še niso dobili potomstva. Znanstveniki so prepričani, da je mogoče dragoceno vrsto ohraniti le z učinkovitimi ukrepi za omejitev ribolova, sicer bo kmalu izginila iz Tihega oceana, pa tudi z miz ljubiteljev morske hrane.

El Nino se vrača

Ko se temperatura morske vode v osrednjem in vzhodnem delu Tihega oceana dvigne nad določeno raven, se vodni tokovi spremenijo in z ozračjem zaplešejo divji ples, ki so ga Španski morjeplovci poimenovali Božje dete. El Nino se pojavlja približno vsakih sedem let in spreminja običajne vremenske vzorce na planetu. V Aziji spreminja monsune, v Afriki in Avstraliji povzroča suše ter poplave, v Ameriki potihnejo orkani. Fizika ali vraževerje, v času El Ninja poskočijo svetovne cene pridelkov, mnogi diktatorji pa doživijo neslaven konec.

Zadnji El Nino je Pacifik zajel leta 2004, najbolj značilen pa je bil njegov predhodnik, ki je povzročil, da je bilo leto 1998 najbolj vroče v človeški zgodovini. V zadnjem poročilu Ameriškega centra za podnebne napovedi so zdaj ocenili, da se je voda v osrednjem delu Tihega oceana že dovolj segrela za nastanek El Ninja, po vsej verjetnosti v letošnjem poletju, vsekakor pa do konca leta . Medtem, ko v Aziji in Avstraliji z bojaznijo pričakujejo nadaljnje napovedi, pa se letošnjega El Ninja veselijo prebivalci Kalifornije, ki jih že več let pesti huda suša. Ob predzadnjem El Ninju leta 1998 so bili deležni najobilnejših padavin, kar so jih doživeli doslej.

Zakaj letos ni orkanov?

 

Jeseni po Mehiškem zalivu navadno pustošijo orkani. V prvih tednih oktobra se v tropskem delu Atlantika nabira vlažen in vroč zrak, ki se pomika proti vzhodni obali ZDA in pogosto preraste v orkane. Povprečno se jih v tem času razvije po pet, tako da letošnje leto, s samo dvema, predstavlja izjemo.

Mirno jesen v Karibih poznavalci pripisujejo izjemnim količinam puščavskega prahu, ki ga je nad Atlantik prineslo iz Sahare. Julija in avgusta je saharski pesek zaneslo celo do Texasa. Suh afriški zrak naj bi zdaj toliko ohladil tropske zračne mase, da preprečuje nastanek ciklonov, ki bi se lahko razvili v orkane. Tropska atmosfera nad Atlantikom ni bila tako suha že trideset let, zato klimatologi že ugibajo, da gre za še enega v nizu doslej nepoznanih ciklusov, ki vladajo podnebju planeta.

Sintetične ribe

Tretjina rib, ujetih ob Angleški obali, vsebuje različne sledove sintetike. Po mnenju znanstvenikov z Univerze v Plymouthu najdena mikrovlakna izvirajo iz zavrženih oblačil, plastičnih vrečk ali plastenk, pa tudi higienskih izdelkov, ki končajo v morju.

V študiji so pregledali deset najpogostejših ribjih vrst iz Angleškega morja in pri 36% rib v prebavnem traktu odkrili različne ostanke plastičnih mas. Več kot polovica najdenih vlaken je bilo iz viskoznega rajona, najstarejše sintetične tkanine, ki je obenem tudi najbolj razširjena v modni industriji, veliko pa jo uporabljajo tudi pri izdelavi higienskih izdelkov.  

Farsa iz Ria

Leta 1992 so se svetovni voditelji in zagovorniki okolja srečali na konferenci v Rio de Janeiru. Svet je ravnokar premagal blokovske delitve in zdelo se je, kot da prihodnost kaže nov obraz. Dvajset let kasneje vznesenih besed ni več, ostaja zgolj razočaranje.

Najbolj očitno, da so bile obljube iz Ria izrečene s figo v žepu, kaže današnji odnos do svetovnih morij. V zaključni izjavi iz Ria so se voditelji držav zavezali, da bo do leta 2012 vzpostavljeno omrežje morskih rezervatov, subvencije, ki spodbujajo nedovoljeni ribolov, bodo pozabljene, najbolj občutljive živalske vrste pa ustrezno zaščitene, ne nazadnje, ribolovna območja, ki jih je opustošil pretirani ribolov, bodo do leta 2015 uspešno okrevala.

Nič od tega se ni uresničilo. Od morskih prostranstev ostaja zaščiten manj kot odstotek, subvencije, ki kar kličejo po ropanju morskega bogastva, so še zmeraj realnost, ogroženih vrst morskih živali je iz leta v leto več, ribolovna območja pa, no, njihovo stanje lahko sam oceni vsak ljubitelj rib. Od Konference o zemlji so ostale zgolj mrtve črke na papirju sporazumov iz Ria.

Roboti na pomoč

Katastrofalni izliv nafte v Mehiškem zalivu dobiva tudi svojo svetlo plat. Poročanje o težavah, s katerimi so se spopadali reševalci, pa tudi odmevni sodni procesi ter astronomske odškodnine za onesnaženje z nafto, so mnoge izumitelje spodbudili k delu.

Bio-Cleaner, diskasta naprava, ki jo obkrožajo tri mehanske roke, na videz spominja na robotski sesalec Roomba. Resnica ni daleč, saj gre za samodejno krmiljeno čistilno napravo, ki bi jo lahko v onesnaženo morje spuščali kar iz helikopterjev. Vgrajena črpalka omogoča črpanje onesnažene vode, nato pa se iz nje izloči oljne primesi, ki se v posebnem prekatu razgradijo s pomočjo bakterij. Izumitelji pa so Bio-Cleaner opremili še za eno pomembno nalogo. Vsebuje namreč akustično napravo, ki oddaja zvok visokih frekvenc in z mesta nesreče odganja morske živali, ki so navadno prve žrtve onesnaženja.

Na dnu morja

Medtem ko Richard Branson preizkuša plovilo, ki naj bi ga poneslo v vesolje, je drugi premožni avanturist že dosegel svoj cilj: dno Marijanskega jarka, ki velja za najglobljo strukturo našega planeta. James Cameron, javnosti bolj znan kot režiser filmskih uspešnic Titanik in Avatar, je konec marca pristal na globini 11 kilometrov in se s svojim potopom v največji Tihomorski jarek vpisal med pomembne raziskovalce morskih globin.

Skrivnost Cameronovega uspeha se skriva predvsem v izvirni zasnovi njegove sedemmetrske podmornice, ki za razliko od drugih globokomorskih plovil ni bila zasnovana vodoravno, pač pa navpično. S plovilom v obliki projektila in z izvirnim principom rotiranja, ki mu omogoča hiter potop in še hitrejši dvig na površje, je dosegel nov globinski rekord, poleg tega pa mu je uspelo posneti morske globine, kot še nikomur doslej. Čeprav prvi potop ni potekal povsem brez zapletov, namesto po šestih urah so ga tehnične težave prisilile, da se je na površje vrnil že po dobrih treh urah, na oceanskem dnu pa, razen nekaj mehkužcev »ni odkril nič posebnega«, je Cameronov izlet v neznano vendarle velik uspeh. 

Kljub temu, da morja prekrivajo več kot osem desetin zemeljske površine, njihove globine zaradi teme, mraza in velikega pritiska, ki tam vlada, ostajajo presenetljivo skrivnostne. Cameron, ki je »zgolj hotel ugotoviti, ali v največjih globinah tudi plavajo ribe« bo tančico skrivnosti zdaj vsaj malo odgrnil. Odpravo bo namreč ovekovečil na filmskem platnu.

Pariz pod vodo

Po najbolj optimističnem scenariju se bo gladina svetovnih morij še v tem stoletju dvignila za pol metra. Vedno pogostejše poplave, ki jih doživljajo obalni kraji, so navdihnile francoska umetnika in nastal je video 5:46 zjutraj – Pariz pod vodo. Čeprav se francoski prestolnici, ki jo od obale loči kar 150 kilometrov, za enkrat ni bati tovrstnih poplav, umetnika sta mesto potopila za cel meter, pa z drugega konca sveta poročajo o prvi masovni izselitvi zaradi dviga morske gladine. 

Ljudstvo Kiribati v naslednjih letih načrtuje, da bo zapustilo svojo domovino, 32 Tihomorskih otokov. Visoka voda je atole prvič resno načela 1999, od takrat dalje pa so redna poplavna obdobja vedno usodnejša. Ker slana voda zdaj uničuje vodne vire in odnaša plodno zemljo, bo 100.000 tamkajšnjih prebivalcev v naslednjem desetletju prisiljenih zapustiti domove in se preseliti na višje ležeči Fidži, ki še ni tako ogrožen.

Nove ribe v Jadranu

Medtem ko ribiči zadnja leta tarnajo nad pičlim ulovom, v Jadranu odkrivajo nove ribje vrste. Pri Mljetu v južni Dalmaciji so v kočo ujeli temno marmornico (Siganus luridus), ki sicer naseljuje Indijski ocean, ribiči iz Milne v srednji Dalmaciji pa so na kopno potegnili trirepca (lat. Lobotes surinamensis), znanega prebivalca tropskih morij.

V Sredozemlju so trirepca, ki zraste do enega metra, doseže težo 18 kilogramov in je cenjena delikatesa, doslej zasledili okrog Sicilije in ob grških obalah, temno marmornico, ki jo lovijo okrog Afriških obal, pa so opazili celo v Tržaškem zalivu.

Ihtiologi Splitskega inštituta za oceanografijo, ki zadnja leta pogosto določajo nove vrste rib v Jadranskem morju, neobičajne najdbe pripisujejo segrevanju morske vode in selitvam ribjih vrst iz tropskih morij. Skozi Sueški kanal naj bi v zadnjih letih v Sredozemlje migriralo že več kot ducat ribjih vrst.

Koliko rib je dovolj rib?

Na univerzi Britanske Kolumbije so za Evropski teden rib izdelali prikaz posledic pretiranega ribolova v Severnem Atlantiku v zadnjih stotih letih. Brez komentarja.

Kolera se širi

Izbruhi kolere, o katerih so doslej poročali iz tropskega sveta, se lahko v bližnji prihodnosti pojavijo tudi v zmernem pasu. Zadnje raziskave potrjujejo, da višje temperature in pogostejše poplave s seboj prinašajo večje tveganje za razvoj te nevarne bolezni, ki smo jo doslej pripisovali državam tretjega sveta.

Bakterijsko obolenje, ki lahko v nekaj urah zahteva življenja tisočev, se je v zadnjih desetletjih pojavilo v Bangladešu, Mozambiku in Peruju. Izbruhe so povezovali s pomanjkljivo higieno, zadnje žarišče na primer, se je pojavilo na popotresnem Haitiju, zdaj pa so raziskovalci Univerze Maryland potrdili razširjenost bakterije v večini toplih priobalnih morij, tudi tam, kjer človeških odplak ni bilo.

Če držijo ugotovitve raziskovalcev iz sosednje Italije, tveganje za razvoj kolere s podnebnimi spremembami narašča tudi v naši soseščini. Višje temperature morja ob Jadranski obali pomenijo idealno okolje za razmnoževanje te nevarne bakterije, neobičajni vremenski pojavi, predvsem izjemne padavine in poplave, pa lahko vplivajo na širitev kontaminirane vode. Po stoletnem zatišju se lahko kolera zdaj pojavi celo v naših krajih.

Japonci bežijo pred gusarji

Naravovarstveni organizaciji Sea Shepherd je končno uspelo to, za kar si že leta prizadeva mednarodna skupnost: Japonske kitolovce so pregnali iz voda Antarktike in končali tamkajšnjo sezono lova na kite, še preden se je sploh lahko začela.

Japonska, ki se, kljub nasprotovanju svetovne javnosti nikakor noče odpovedati pobijanju teh morskih sesalcev, svoj kitolov že leta opravičuje z "znanstvenimi nameni". Njihova "raziskovalna flota" naj bi v naslednjih dveh mesecih v vodah okrog Antarktike pobila okrog 850 kitov, a so jim namero zdaj preprečili gusarji, kot člane Sea Shepherda imenujejo Japonci.

Organizacija, ki je znana po tem, da s svojimi hitrimi čolni ovira ladje pri nezakonitem ribolovu ali pobijanju morskih sesalcev, večinoma deluje v mednarodnih vodah. Njihove, po morskem pravu sicer vprašljive metode, so očitno uspešne saj so Japonci od Ameriških oblasti, kjer je registrirana, že večkrat zahtevali, naj njihovo delovanje prepovejo. Lani so administracijo celo pozvali, da Sea Shepherd uvrsti na seznam terorističnih organizacij, a jim zaradi podpore javnosti to ni uspelo.

Predstavnik japonskega ministrstva za ribištvo je danes potrdil, da se je flota štirih kitolovcev umaknila iz območja lova "zaradi varnostnih razlogov", ni pa hotel potrditi, da je kitolov na Antarktiki za letos končan.

Bodo mornarico poganjale alge?

Med tistimi, ki ne verjamejo, da bodo motorje na notranje izgorevanje kmalu izpodrinili električni, je tudi ameriška mornarica. Prejšnji mesec je preizkus uspešno prestalo njihovo prvo plovilo, ki ga je poganjala mešanica nafte in goriva iz morskih alg.

Pentagon že vrsto let preizkuša alternativna goriva, ne zaradi varovanja okolja, pač pa zaradi stroškov in težav, povezanih z zagotavljanjem nafte na vojnih območjih. Goriva so predstavljala največje logistično breme v Iraku, zgodba se zdaj ponavlja tudi v Afganistanu. Zaradi pomanjkanja nafte postaja ameriška vojska čedalje bolj ranljiva, zato Pentagon spodbuja najrazličnejše pobude, povezane z alternativnimi viri energije.

Ameriška mornarica večino svojih potreb po gorivih trenutno pokriva iz fosilnih virov, na jedrsko gorivo odpade le 16%. V naslednjem desetletju naj bi se delež obnovljivih virov, med katere štejejo tudi jedrsko energijo, povečala na polovico. Do leta 2016 naj bi tako usposobili prvo "zeleno enoto" desetih ladij, podmornic in letal, ki bo delovala na mešanico biogoriv in jedrsko energijo. Za letalske motorje preizkušajo mešanico kerozina z dodatki iz olja navadnega rilčka (lat. camelina sativa), za pogon motorjev z notranjim izgorevanjem pa preizkušajo mešanico iz alg. Po prvih težavah, biogorivo iz alg je v rezervoarjih razpadalo, pričelo cveteti in pogosto poškodovalo motorje, zdaj največjo oviro predstavlja njegova cena, ki je stokratnik cene naftnih derivatov. Kljub temu bo mornarica, po zagotovilih Pentagona, s poskusi nadaljevala, saj si obetajo, da bodo lahko nekoč mogoče sami zagotavljali gorivo za svojo floto.

Sredozemska prehrana - kulturna dediščina

Kar ni uspelo Idrijcem z živim srebrom, bo jeseni mogoče Italijanom z olivnim oljem, ribami in svežo povrtnino. Seznam svetovne dediščine, ki ga vodi UNESCO (Organizacija Združenih Narodov za sodelovanje na področju izobraževanja, znanosti in kulture), bi naši zahodni sosedi radi obogatili s Sredozemsko prehrano.

Unescov seznam je znan predvsem po gradbenih dosežkih preteklosti. Danes obsega 704 objektov ter 180 naravnih spomenikov, med katerimi je tudi edina slovenska lokacija, zaščitena z značilnim znakom, Škocijanske jame. Manj znano je, da obstaja tudi seznam nematerialne dediščine, ki so ga, kot protiutež arhitekturni prevladi pričeli sestavljati leta 2003. Nematerialni seznam obsega: najrazličnejše kulturne prakse, od argentinskega tanga in brazilske sambe, do kitajske kaligrafije in japonskega gledališča Kabuki. Nanj so Hrvati uspeli uvrstiti celo izdelovanje tradicionalnih čipk.

Italijanski predlagatelji si skupaj z Grki, Španci in Maročani prizadevajo, da bi na novembrskem zasedanju v Parizu med kulturne prakse uspeli uvrstiti tudi tradicionalne prehranske navade, ki izvirajo iz Sredozemlja. Pred štirimi leti, ko so poskusili prvič, so jih pri Unescu zavrnili. Zdaj, pravijo, je trenutek dozorel, saj debelost med mladino jasno kaže, kako izginjajo stare prehranske navade. Če bodo s predlogom uspeli, so vlade omenjenih držav dolžne "aktivno podpirati in ohranjati kulturno prakso, ki je predmet zaščite."

Nafta pri Grenlandiji

Napovedi, da bo krčenje ledenega pokrova zaradi podnebnih sprememb omogočilo lažje odkrivanje nafte, se uresničujejo. Podjetje Cairn Energy, ki ima dovoljenje Danskih oblasti za raziskovanje podmorskih nahajališč ob Grenlandiji, je objavilo najdbo perspektivne geološke formacije, ki vsebuje plin, po vsej verjetnosti pa tudi nafto.

Novico so na Danskem sprejeli z mešanimi občutki, podjetje pa je bilo pri objavi prvih rezultatov zelo previdno. Njegovi predstavniki so poudarili, da vrtanje poteka pod najstrožjimi varnostnimi ukrepi, saj se zavedajo občutljivosti morskega okolja. Program raziskav vključuje dve ploščadi, od katerih ena vrta raziskovalno vrtino, druga pa je v stanju pripravljenosti. V primeru nesreče bi bilo tako mogoče v najkrajšem času izvrtati reševalno vrtino in preprečiti ekološko katastrofo, do kakršne je prišlo v Mehiškem zalivu. Cairn Energy zagotavlja tudi, da sta ploščadi ustrezno varovani pred ledenimi ploščami, ki so se jima doslej približale na največ 25 kilometrov.

Povsem drugačno je stališče okoljevarstvene organizacije Greenpeace, ki zahteva prepoved globokomorskega vrtanja in ostro nasprotuje raziskavam ob obalah Grenlandije. Organizacija je tja že napotila svojo ladjo Esperanza.

Ribji spor

Letošnja poletna vročina je zanetila nenavaden spor. Skuša, ki med atlantskimi narodi velja za poletno poslastico, je preplavila Severno morje. Strokovnjaki domnevajo, da so se ribje jate pred vročino zatekle v hladnejše vode Severnega Atlantika.

Islandija in samostojno Otočje Faroe, njuni gospodarstvi sta v veliki meri odvisni od ribiške industrije, sta enostransko objavili, da bosta zaradi obilja rib povečali svoji lovni kvoti. Povečanje s 27.000 na 215.000 ton je razkačilo druge države, ki lovijo v Severnem morju, naravovarstvene organizacije in Evropsko komisijo. Ta se namreč ravnokar ukvarja s prošnjo obubožane Islandije za polnopravno članstvo v EU.

Atlantska skuša je, zaradi svoje ohranjenosti in zmernega ulova doslej veljala za ribjo vrsto, ki jo je mogoče trajnostno izkoriščati. Temu so bile v prvi vrsti namenjene ribolovne kvote. Naravovarstvene organizacije zdaj bijejo plat zvona, saj napovedani ulov za dobro tretjino presega priporočila Mednarodnega sveta za izkoriščanje morja (International Council for the Exploration of the Sea). Še bolj kot naravovarstveniki, so razkačeni Škoti. Njihov predstavnik je prošnjo Islandije v Evropskem parlamentu pokomentiral z besedami: Kaj so nam ponudili za članstvo? Oblak vulkanskega pepela, finančne težave, zdaj pa še svoj brezobzirni poseg v ribje zaloge.