Meso, ki to ni

Ste se kdaj vprašali, kako proizvajalcem hrane uspe narediti izdelke vedno enakega okusa? Na tem mestu ljubiteljem poltrajnih mesnih izdelkov priporočam, da branje raje končajo, saj se utegne zgoditi, da jim tovrstne umetnine sodobne prehranske tehnologije nikoli več ne bodo šle v slast.

Za ostale pa bežen pregled postopka, ki proizvajalcem omogoča pripravo mesnih izdelkov uniformnega okusa. Postopek izdelave piščančjih hrenovk ali salam, ki jih še posebej cenijo otroci, se začne, ko meso in druge mehke dele piščancev, vključno s kožo, hrustancem in podobnimi primesmi, ločijo od kosti. To opravijo pod visokim pritiskom, tako da se trdi deli obdržijo na situ, mehke dele, ki so se izmuznili skozi, pa zmeljejo v nekakšno rožnato maso. Ker v tovrstnih obratih kar mrgoli bakterij, morajo maso pred nadaljnjo uporabo razkužiti, za kar uporabijo smrdečo raztopino dušikovega hidroksida. Ker ta močno spremeni okus, ga masi povrnejo tako, da ji dodajo ojačevalce okusov, to so znameniti E-ji, za lepšo barvo barvila, še več E-jev, za primerno teksturo pa še polnila. Zdaj je masa pripravljena za polnjenje. Potisnejo jo v sintetični ovoj in voilà, slastna klobasa je na mizi.

P.S. Mnogi verjamejo, da iz tovrstne mase, postopek se strokovno imenuje mehansko izkoščeno meso (mechanically separated meat), izdelujejo tudi znamenite nagce verige restavracij s hitro prehrano, a to že dlje časa ni res. Od leta 2003 jih izdelujejo izključno iz piščančjega belega mesa. Zakaj? Slika pove vse.

Ali debelost povzročajo antibiotiki?

Na spisku možnih povzročiteljev povečane telesne teže so se zdaj, poleg genov in vplivov iz okolja znašli tudi antibiotiki. Njihova razširjenost, predvsem pa nekritična uporaba, po mnenju nekaterih raziskovalcev povzroča epidemijo debelosti, ki se v zadnjih letih širi po svetu.

Znanstveniki so postali pozorni na dejstvo, da naraščanje povprečne telesne teže sovpada z večjo porabo antibiotikov na prebivalca. Ne gre zgolj za zdravila, ki jih predpisujejo zdravniki, pač pa tudi za antibiotike, ki jih dodajajo živinski krmi v želji za večjim zaslužkom. Pri industrijski pridelavi mesa že desetletja izkoriščajo, da se živali redijo hitreje, če jim v krmo dodajajo manjše količine antibiotikov. Ti naj bi bili za ljudi sicer neškodljivi, lahko pa, da imajo enak učinek. Podatki namreč potrjujejo, da bolj, ko se industrijska prireja mesa širi po svetu, hitreje narašča tudi telesna teža prebivalstva.

Raziskovalci zdaj ugotavljajo, ali se je, domnevno prav zaradi pogostejšega vnosa antibiotikov, pričela spreminjati mikroflora našega prebavnega sistema. Če je to res, bi tovrstne spremembe lahko vodile do vse pogostejšega razvoja bolezni presnove, bolezensko povečane telesne teže in diabetesa.

Cola Tax

Manj kot štiri mesece po uvedbi »debelega davka« na Madžarskem, bodo dajatev na sladkane pijače začeli pobirati tudi v Franciji. Z jutrišnjim dnem stopa v veljavo poseben davek v višini enega centa za pločevinko ali stekleničko sladkane pijače.

Cola Tax je le del ukrepov, s katerimi skušajo francoske oblasti zapolniti vrzel v proračunu drugega največjega gospodarstva evroobmočja. Dajatvi, ki bo po prvih izračunih državni blagajni zagotovila svežih 120 milijonov evrov, bodo sledile višje trošarine tudi za druge razvade. Tako se bodo v Franciji kmalu zvišale cene tobačnih izdelkov in alkoholnih pijač. Vsa samo zato, da bi državljani živeli bolj zdravo.

Električna prihodnost je negotova

Kljub vnemi proizvajalcev, ki so avtomobilske salone zadnja leta preplavili z električnimi vozili, njihova prihodnost ostaja negotova. Da bi se študije prelevile v učinkovita vozila, bo morala industrija rešiti še vrsto tehnoloških izzivov.

Prva težava električnih avtomobilov ostaja njihova omejena uporabnost. Vodilni proizvajalci trgu še niso ponudili vozila z dosegom, ki bi vsaj malo spominjal na bencinske motorje. Sodobni električni avtomobili po osemurnem polnjenju akumulatorjev ne zmorejo prevoziti niti 200 kilometrov.

Drug problem ostaja način pridobivanja električne energije. V svetu, kjer poglavitni vir elektrike ostaja premog, se onesnaževanje s konca izpušne cevi zgolj seli na dimnike termoelektrarn.  Poleg tega je onesnaženje električnih avtomobilov večje tudi zaradi izgub pri prenosu energije od elektrarne do polnilnega mesta. To dejstvo zagovorniki elektrike najraje spregledajo.

Trd oreh predstavljajo tudi baterije. Za najbolj razširjeni tip akumulatorjev je potreben Litij, ki pa je zelo neenakomerno razporejen po zemeljski skorji. Več kot polovico svetovnih zalog, ki bi sicer zadoščale za opremo 4,8 milijard električnih vozil, je v eni najrevnejših držav Južne Amerike, Boliviji. Kaj to pomeni, si je težko predstavljati. Zamislimo si lahko le, kakšen bi bil danes svet, če bi bile vse zaloge nafte skoncentrirane v Saudski Arabiji.

Ne nazadnje, po nekajletni uporabi je potrebno akumulatorje zamenjati, kam z njimi, ostaja uganka. Privrženci elektrike zagovarjajo recikliranje, ki pa je kar petkrat dražje. Ob cenah električnih vozil, ki segajo krepko prek 30.000 evrov, bo potrebno na razumno alternativo še čakati.

Svetlobno onesnaževanje

Svetlobno onesnaževanje kot ga je posnel David Parker.

Odrekanje ne ščiti

Materam med nosečnostjo in dojenjem pogosto odsvetujejo uživanje alergenih živil. Teorija, po kateri naj bi z odrekanjem različnim vrstam hrane zmanjšali tveganje za razvoj alergij pa je zdaj postavljena pod vprašaj. Po doslej veljavni doktrini naj bi dojenje trajalo pol leta, nato pa naj bi se začelo z uvajanjem drugih vrst hrane. Uživanje najbolj tveganih živil, na primer arašidov, jagod ali morskih sadežev povsem odsvetujejo najmanj do otrokovega tretjega leta. Kasneje, ko naj bi s tveganimi živili prišli v stik, bolj naj bi bili pred njimi zaščiteni.

Raziskave na Londonskem King's College-u, Cambridgu in na Univerzi Duke v Severni Karolini, kažejo nasprotno. Raziskovalci, ki so zadnja leta spremljali razvoj več kot šeststo otrok, so ugotovili nasprotno: prej, ko so bili otroci izpostavljeni tveganim živilom, manjša je bila možnost za pojav alergij. Pri tistih, pri katerih so arašide uživale matere že med dojenjem, so se alergijske reakcije razvile najredkeje. Vse kaže, da so otroci najbolj učinkovito zaščiteni pred alergijami, če s tveganimi živili pridejo v stik že pred rojstvom.      

Kralj strupov v sokovih

Dr Oz, voditelj ene od bolj gledanih televizijskih oddaj, je pred meseci ameriško javnost presenetil z objavo podatkov o škodljivi vsebnosti arzena v sadnih sokovih. Arzen, kemični element, ki je v zgodovini marsikaterega vladarja spravil na oni svet in si s tem prislužil ime Strup kraljev, velja za izjemno toksično snov, ki je lahko usodna že v majhnih odmerkih.  

Zdaj so testi pokazali, da nekateri ameriški sadni sokovi, ki so doslej veljali za zdravo živilo, vsebujejo zaskrbljujoče visoke vsebnosti tega strupa. Kar tretjina testiranih jabolčnih sokov je vsebovala več arzena, kot ga dovoljujejo predpisi za pitno vodo. Ker mejna vsebnost za sokove ni predpisana, proizvajalci pa niso zavezani k ustreznim analizam, je stanje verjetno še veliko slabše.  Vsebnost arzena v živilih so doslej redno preverjali predvsem pri morski hrani, ki je veljala za najbolj pogost vir kontaminacije.

Nove ugotovitve, ki so sledile Dr Ozovemu svarilu, kažejo povsem drugačno sliko. Sadni sokovi zaradi svoje priljubljenosti predstavljajo pomemben vir vnosa arzena v telo, še zlasti pri otrocih. Zadnje ameriške analize namreč kažejo, da skoraj desetina sadnih sokov vsebuje nevarne količine tega strupa v neorganski obliki, kar ima lahko resne zdravstvene posledice, saj je močno kancerogen.