Začelo se je veselo, na poslovilni zabavi v čast Jean-Claudu Tricheju. Odhajajočemu predsedniku Evropske centralne banke (ECB) so prišli v Frankfurt nazdravit vsi, ki v politiki kaj pomenijo, tudi tisti, ki se z njegovimi ukrepi niso vedno strinjali. Na vrhuncu dolžniške krize je Trichet namreč odobril nakupe vrednostnih papirjev opešanih članic, čeprav evropski sporazumi ECB to izrecno prepovedujejo. Ko se je razvedelo, da bo v Frankfurt priletel sam francoski predsednik, Sarkozyjeva žena naj bi tisti večer rodila prvorojenko, je postalo jasno, da razmere postajajo resne.
V noči na 20. oktober naj bi ob robu banketa nastala Frankfurtska skupina, ozek krog najvplivnejših evropskih politikov z nalogo, da rešijo evropsko valuto. Voditelja največjih evro gospodarstev, Angela Merkel in Nicolas Sarkozy, Emanuel Barroso, ki načeluje Evropski komisiji. Jean-Claude Junckers, predsedujoči evroobmočja in predstavniki ECB ter Mednarodnega denarnega sklada, ki ga vodi Christine Lagarde, so začeli iskati kompromis med fiskalno disciplino severne Evrope in brezbrižnim hedonizmom juga, ki ga najbolje uteleša italijanski premier Berlusconi, voditelj edine velike ustanovne članice Evropskih skupnosti, ki v skupino ni bil povabljen.
Dobra dva tedna po prvem neformalnem srečanju in številnih sestankih, samo na vrhu G20 v Cannesu naj bi se skupina sestala štirikrat, je izkupiček pičel, razmere pa se iz dneva v dan bolj dramatične. Grki nadaljujejo z »bizantinsko notranjo politiko«, evropske banke bijejo plat zvona, Berlusconi pa brez večine v parlamentu vlada državi, ki velja za novo domino evroobmočja. V tolažbo nam tako ostaja le zaveza Frankfurtske skupine, ki je konec oktobra obljubila sprejem »celovitega svežnja dodatnih ukrepov, v dokaz, da bo za rešitev sedanjih težav storjeno vse, kar bo potrebno.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar