Hidravlično lomljenje sproža potrese

Tehnologija hidravličnega lomljenja kamnin, s katero so Američani postali energetska velesila, ima  tudi temnejšo plat. Ameriška geološka služba ugotavlja, da je na območjih, kjer novo tehnologijo uporabljajo za pridobivanje nafte, vedno več potresnih sunkov.  V zadnjih štirih letih so v osrednjem in vzhodnem delu ZDA zabeležili več kot sto potresov z magnitudo 3 ali več, pred uvedbo hidravličnega lomljenja kamnin pa so jih na istem območju zaznali le 20. Zdaj sklepajo, da je prav nova tehnologija odgovorna za pogostejše tresenje tal.

Zakaj natančno se potresi prožijo, ostaja nepojasnjeno. Geologi sklepajo, da ne gre neposredno za hidravlično olmljenje kamnin, pač pa za pogostejše vdore vode v prelomne cone. Voda tam zmanjša trenje in s tem se sproži potresni sunek. Pri hidravličnem lomljenju kamnin na površje namreč pogosto pridre veliko podzemne vode, ki se je naftna podjetja, da z njo ne bi onesnažili površinskih voda, pogoso znebijo tako, da jo črpajo nazaj v podzemlje, z njo podmažejo prelome in povzročijo tresenje tal. 

Okolju prijazno zlato

Rudarjenje je nočna mora naravovarstvenikov in prebivalcev, ki živijo v bližini nahajališč. Še zlasti to velja za zlato. Ne le, da izkop zahteva ogromno energije, pri ekstrakciji te dragocene kovine poleg vode v velikih količinah uporabljajo cianide, ki so znani po svoji uničevalni toksičnosti. Nedavno pa so na Northwestern University v Čikagu po naključju naleteli na snov, ki bi pridobivanje zlata lahko spremenila v okolju prijaznejšo dejavnost.

Medtem ko so raziskovalci v zlato raztopino dodajali koruzni škrob, da bi v njej spodbudili rast kubičnih kristalov, se je iz aureata nenadoma začelo izločati zlato. Prvotni eksperiment sicer ni obrodil sadov, presenečeni kemiki pa so odkrili, da ciklični del škrobne molekule iz šestih glukoznih enot učinkovito izloča plemenito kovino. Ob ponovljenih poskusih se je izkazalo, da škrobne molekule zlato iz raztopine izločajo vsaj tako dobro, kot strupeni cianidi. Odkritje skušajo čim prej pripeljati do točke, ko bodo novo tehnologijo lahko ponudili rudarskim družbam, nove možnosti za okolju prijaznejšo ekstrakcijo zlata pa se obeta tudi predelovalcem električnega odpada.

Je za alergije kriva klorirana voda?

Jajca, ribe, školjke, arašidi in mleko so po podatkih zdravstvenih oblasti najpogostejši povzročitelji prehranskih alergij. Med otroci je zavračanja določenih vrst živil iz leta v leto več, zato si epidemiologi prizadevajo zadevi čim prej priti do dna.

Raziskovalci Ameriške šole za alergije, astmo in imunologijo so jim zdaj, kot kaže, na sledi. Potem, ko so primerjali različne podatkovne baze o vsebnosti klorovih spojin in alergijskih reakcijah, so ugotovili, da se imunski sistem verjetno burno odziva zaradi prisotnosti klorovih spojin, ki jih uporabljajo v pesticidih, pa tudi pri dezinfekciji pitne vode. Če njihova domneva drži, klorove spojine ne uničujejo zgolj bakterij v vodi, pač pa potem, ko klorirano vodo zaužijemo, pomorijo tudi koristne bakterije v naših prebavilih in s tem izzovejo alergije.

Študija potrjuje tudi rezultate dosedanjih raziskav, ki so slabitev imunskega sistema in alergije povezovale s pesticidi. Tveganje, tako ameriški raziskovalci, naj bi naraščalo pri tistih, ki popijejo velike količine klorirane vode, pa tudi sadnih sokov in napitkov iz čokolade, ki vsebujejo sledove pesticidov. Če se teorija izkaže za pravilno, bomo morali kloriranje vode kmalu opustiti.

Sandy je rušila rekorde

»Od začetka smo vedeli, da bo izjemno nevarno in naša pričakovanja so se uresničila«, je tiskovno konferenco v ponedeljek začel župan New Yorka, potem ko se je narava znesla nad Mestom, ki nikoli ne spi. 

Orkan Sandy je resnično postavil vrsto rekordov. Barometri so v ponedeljek zabeležili najnižji zračni tlak kakršnekoli nevihte, ki je doslej prizadela Zahodno obalo, medtem ko je Ameriški center za orkane zdaj potrdil, da je s premerom 1.600 kilometrov postal največji viharni pojav, ki so ga kadarkoli zabeležili nad Atlantikom.

Ko je neurje doseglo New York, je tudi tam zrušilo vrsto rekordov. 9,9 m visok plimni val v ponedeljek zjutraj je postal najvišji val vode, ki je kadarkoli doslej prizadel New Yorško pristanišče. Rekord iz lanskega leta, ko je mesto prizadela Irene, je bil presežen za dobra dva metra. Voda, ki je nato zalila mesto, je poplavila sedem prog podzemne železnice, največ doslej, ohromila promet, večina javnega prometa pa zaradi poplavljenih transformatorjev in remiz še vedno ne deluje.

Potem, ko je Sandy udarila ob Zahodno obalo, je brez elektrike ostalo rekordno število ljudi, kar 8 milijonov, od njih pa nekateri še danes vztrajajo v temi in mrazu. Ne nazadnje, Sandy je postala edini vremenski pojav v zadnjih 124 letih, ki je zaustavil trgovanje na Wall Streetu za dva dni.  

Varčevanje po Pariško

Pariška klimatska agencija je pripravila poseben varčevalni komplet, ki poleg varčne žarnice in omejevala pretoka vode vsebuje tudi vatt meter in merilec vodnega pretoka.

Preprosti napravi, varčevalni komplet bo lahko brezplačno dobil vsak prebivalec francoske restolnice, omogočata meritve porabe električnih naprav v gospodinjstvu in količine iztočene vode. Oblasti so prepričane, da bodo Parižani potem, ko bodo lahko sami izmerili porabo, z naravnimi viri bolj varčno ravnali.

Za kapljo vode

Včasih se nam zdi, da je vode na zemlji na pretek, še posebno na deževen dan, kot je današnji. Ameriška geološka služba je objavila ta zanimivi prikaz vode našega planeta. Kapljica s slike vsebuje vso vodo morij, jezer, podtalnice in paro iz atmosfere. Verjeli ali ne, a če bi vso vodo na Zemlji zbrali v kapljo, bi njen premer znašal pičlih 1.380 km.

Druga plat varčevanja

Na današnji dan vode nas bodo vsi po vrsti prepričevali, kako koristno je omejevanje porabe te naravne dobrine. A tudi v tem primeru ima nasvet drugo plat. Berlin je živ dokaz. Tamkajšnje oblasti meščane že leta prepričujejo o nujnosti varčevanja. Priporočila so resno vzeli tudi izdelovalci bele tehnike, ki na trg pošiljajo stroje z vedno manjšo porabo. Tako so Berlinčani pridno zapirali pipe, namakanje v topli kopeli nadomestili z nekaj minutnim prhanjem, gospodinjski stroji pa so vneto šteli litre, dokler ni – zasmrdelo.

Kanalizacijski sistem, zasnovan v prejšnjem stoletju, ob predpostavki večje porabe vode, se je naenkrat soočil s pomanjkanjem. Po berlinskem podzemlju so, za današnji čas varčevanja, speljane prevelike cevi. Odplake v njih zastajajo, sistem se maši, ob višjih temperaturah pa zaradi razkrajanja nastaja plin, ki iz jaškov sili na površje in celotne soseske pogosto ovije v neznosen smrad. Neprijetne vonjave mora upravljavec omrežja zdaj vse pogosteje preganjati, tako da v cevi naliva dišeče gele, a smrad sploh ni najbolj škodljiva posledica manjšega pretoka vode. V kanalizacijski gošči se namreč tvorijo tudi žveplove spojine, ki najedajo cevi in uničujejo sistem. Ob najbolj kritičnih dneh berlinskemu vodovodu tako ne preostane drugega, kot da v kanalizacijo toči pitno vodo. Pol milijona kubičnih metrov, kolikor je prihranijo vestni Berlinčani, poleti velikokrat preplavi kanalizacijo, da odmaši zamaške in razredči strupeno brozgo. Nato se varčevanje lahko ponovno začne.

Ker letna količina padavin kar petkrat presega vse nemške potrebe po vodi, s samo tremi odstotki vodnih rezerv pa bi bilo mogoče zadostiti vsem potrebam gospodinjstev v državi, se mnogi sprašujejo o smiselnosti takega početja.

Vodnjak z mehurčki

V francoski prestolnici se skušajo na domiseln način otresti odvisnosti od ustekleničene vode. Konec septembra so predstavniki mestnega vodovoda odprli prvi javni vodnjak, iz katerega priteče voda z mehurčki.

Vodnjak, ki stoji v parku de Reuilly na jugovzhodu Pariza, servira vodo iz vodovodnega omrežja, ki je ohlajena in obogatena z ogljikovim dioksidom. Pariške oblasti skušajo na ta način prepričati meščane, da je voda iz omrežja prav tako varna in dobrega okusa, kot ustekleničena.

Francozi v povprečju popijejo kar 125 litrov ustekleničene vode na leto, kar jih po porabi uvršča na osmo mesto na svetu. Glede na kakovost vodovodnih omrežij in tradicijo javnih vodnjakov v Franciji predstavlja tolikšna poraba ustekleničene vode povsem nepotrebno škodo za okolje.

Prostor za reko

Leta 1993 je Ren, ena najdaljših evropskih rek, prestopil bregove. Katastrofalne poplave so z domov pregnale ljudi v Franciji, Nemčiji, Belgiji in na Nizozemskem. Samo v Kölnu so morali evakuirati 50.000 prebivalcev. Dve leti kasneje so se visoke vode vrnile. Tokrat so z domov pregnale 200.000 ljudi, materialno škodo so samo na Nizozemskem ocenili na milijardo dolarjev.

Ne glede na to, v kateri državi je potekala razprava o razlogih za katastrofo, mnenja so bila povsod enaka: za visoko vodo je bilo krivo neustrezno urejanje vodotoka. Ren je najbolj prometna reka na svetu in cilj urejanja njenega toka je bil že od nekdaj izboljšava njegove plovnosti. Strugo so skušali v preteklosti čimbolj zravnati in poglobiti. Z nasipi vzdolž reke so vodni tok ločili od obrežnih gozdov in poplavnih ravnic, pri poglabljanju so iz struge odstranili na milijone kubičnih metrov gramoza in s tem povečali hitrost vode, naravna obrežja so obdali z betonskimi zidovi ter zasuli mrtve rokave in močvirja.

Posledice vodnih ureditev so bile usodne. Ob višjih pomladnih temperaturah, ki so se začele pojavljati v devetdesetih letih, se je v zgornjem toku reke začel hitro taliti sneg in ko so se visoki vodi pridružile obilne padavine, je reka ušla izpod nadzora. Voda se zaradi kanalizirane struge ni mogla razliti po nekdanjih poplavnih ravnicah, njena hitrost je naraščala in ko je bil v ravnini prebit prvi nasip, je bila katastrofa neizbežna V preiskavi vzrokov za poplavo so na dan prihajale vedno nove podrobnosti, kot na primer, da so vodne ureditve od reke ločile kar 85 odstotkov poplavnih ravnic, ki so delovale kot naravni zadrževalnik in umirjale hitrost vode.

Po drugi poplavi, 1995 je mednarodna komisija za zaščito Rena (ICPR) pripravila akcijski načrt za obrambo pred poplavami. Vpletene države so ga začele uresničevati leta 1997, ob izdatni podpori evropskih skladov. V prvi fazi so javno objavili zemljevide tveganih območij in vzpostavili sistem alarmiranja. Na najožjih mestih so razširili strugo, predvsem pa so v rečni sistem pričeli vračati obsežna območja poplavnih ravnic. Ob visoki vodi jih nadzorovano poplavljajo ter s tem zaščitijo naseljena območja. Projekt, ki se imenuje Prostor za reko, obsega poleg sistematičnega rušenja betonskih obrežij in odstranjevanja nasipov tudi ponovno vzpostavitev močvirij, mrtvic ter mrtvih rokavov. Zaenkrat je uspešen saj se katastrofalne poplave iz devetdesetih še niso ponovile.