Moody's nad Irsko

Medtem ko so evropski voditelji na letos že sedmem, rekordnem srečanju na vrhu zagotavljali, da bodo obranili evro in spremenili dva stavka evropske pogodbe ter s tem omogočili nadaljevanje stabilizacijskega mehanizma tudi po juniju 2013, se je Moody's znesel nad Irsko.

Agencija je bonitetno oceno Irskih obveznic z Aa2 znižala na Baa1 z opozorilom, da nadaljnje spremembe niso izključene, če Dublinu ne bo uspelo obvladati javnega dolga. Znižanje ocene je bilo, po mnenju prvih komentarjev, sicer pričakovana posledica bančne krize, ki jo je povzročil razpad irskega nepremičninskega trga, presenetljivo pa je, da se je Moody's odločil za tolikšno znižanje. Obveznicam so oceno namreč znižali za pet stopenj in zdaj jih samo še tri ločijo od smetja.

Moody's je ta teden že napovedal znižanje bonitete Španskih obveznic, pri Standard in Poor's pa po novem letu pripravljajo spremembo ocene tudi za Belgijo.

Pamet v glavo in oči na peclje

V predbožičnem času brez pomislekov polnimo nakupovalne vozičke. Kdor je kdaj primerjal količino hrane, ki jo je kupil pred ali po obroku, ve, za kaj gre. Kopičenje živil imamo ljudje v krvi, tudi če nikoli v življenju nismo zares občutili lakote. Posledice pretirane nabave hrane pa so, vsaj v razvitem svetu, vse prej kot nedolžne.

Nedavna študija Prehranskega laboratorija Univerze Cornell je pokazala, da je kar 93 odstotkov vprašanih že kupilo hrano, ki je nikoli ni porabilo. Neka druga raziskava je pokazala, da Američani zavržejo 15 odstotkov prehrambenih izdelkov, ki so jih kupili, ne da bi sploh odprli embalažo. Statistike potrjujejo, da v razvitem svetu na odpadu končajo neverjetne količine hrane in to ne samo zato, ker bi izdelkom potekel rok trajanja, pač pa tudi, ker hrano čedalje pogosteje ocenjujemo na podlagi videza in ker kljub zanesljivi oskrbi ne zmoremo obrzdati želje po kopičenju zalog. Instinkti imajo pri nakupovanju živil presenetljivo veliko težo. Ko je v Britaniji leta 2000 izbruhnila slinavka in parkljevka in je grozilo, da bo za dan ali dva zmanjkalo rdečega mesa, so se kupci gnetli v trgovinah. Povečali so se nakupi vseh prehrambenih izdelkov, celo testenin.

V razvitem svetu v povprečju zavržemo četrtino nabavljene hrane. Britanci so izračunali, da neporabljena živila povprečno gospodinjstvo veljajo od 250 do 400 funtov (300 do 470 evrov) na leto. Poleg stroškov, ki jih zavržena hrana povzroči gospodinjstvom, pa nepotrebno obremenjuje tudi okolje. Prvič, ker gre za odvečno pridelavo, kar še posebej velja za meso, drugič, ker pri razpadanju hrane na odlagališčih odpadkov nastaja toplogredni plin metan, ki je dvajsetkrat bolj škodljiv od ogljikovega dioksida. Kjer ne ločujejo odpadkov, ostanki hrane predstavljajo skoraj petino na odlagališčih odloženega materiala.

Po mnenju strokovnjakov so poleg pretiranih nakupov za zavrženo hrano krivi predvsem natrpani hladilniki. V našem svetu sadje in zelenjavo pobiramo s polic in ne z vrta, nakupi pa postajajo čedalje redkejši, od enkrat do dvakrat na teden. Od tod tudi vedno večje zaloge. Zmotne predstave o sveži hrani, ki nam jih posredujejo mediji se odražajo v tem, da kakovost čedalje bolj presojamo na podlagi videza, ne pa okusa. Iz hladilnika zato v smeti pogosto romajo tudi povsem užitni izdelki. Zlasti v prazničnem času naj zato velja: pamet v glavo, ko gre za nakupe, pri praznjenju hladilnika pa oči na peclje.

WikiLeaks razkril še eno nesrečo BP

Po poročanju britanskega Guardiana ena od novoobjavljenih ameriških depeš na WikiLeaks razkriva tudi nesrečo vrtalne ploščadi, ki se je zgodila pred dvema letoma v Azerbejdžanu in ki na moč spominja na ekološko katastrofo v Mehiškem zalivu.

Tudi v ta incident naj bi bil vpleten BP, ki naj bi "imel veliko srečo, da v nesreči noben od 212 delavcev ni izgubil življenja". Depeša razkriva, da BP nesreče ni ustrezno prijavilo, izraža pa tudi nezadovoljstvo partnerjev zaradi prikrivanja posledic. Zanimivo je, da naj bi Azerbejdžanski incident, tako kot v Mehiškem zalivu, povzročilo "slabo cementiranje vrtine".

Zgodovina se ponavlja

Marx je k Heglovemu stavku, da se zgodovina ponavlja, dodal: "prvič kot tragedija, drugič kot farsa."

Evropski voditelji nas od začetka Grške tragedije prepričujejo, da stabilizacijski mehanizem skupno evropsko valuto uspešno varuje pred sesutjem. Pred tedni je celo veljalo, da bo balkanska članica edina, ki bo potrebovala neposredno likvidnostno pomoč. Potem se je zgodila Irska in spet so vsi v en glas zatrjevali, da gre za izjemo, zgolj za pomoč otoškemu bančnemu sistemu, javne finance keltskega tigra pa naj bi bile vzdržne.

Današnja napoved rating agencije Moody's kaže na novo razpoko v evrozoni. Agencija je objavila, da preučuje možnost znižanja ocene Španskih obveznic, ki trenutno še nosijo stabilno oznako Aa1. Do spremembe ocene naj bi prišlo zaradi naraščajočih potreb po svežem kapitalu zaradi nestabilnosti španskega bančnega sistema, ta naj bi v bližnji prihodnosti potreboval dokapitalizacijo, ter slabega zdravja regionalnih financ. Španske oblasti so seveda takoj zanikale, da bi bila solventnost ogrožena in da obstaja kakršnokoli podobnost z Irskim primerom.

Kaj se zgodi, ko se zgodovina ponovi tretjič?

Je na koncu predora res luč?

Tudi največji optimisti izgubljajo potrpljenje. Zaupanje v sposobnost vzdrževanja evropske monetarne unije se je skrhalo do te mere, da imajo obveznice novega evro bolnika, Republike Irske, trenutno isti rating, kot ga imata dolg Pakistana ali Venezuele. S tem, da ima Pakistan nevarnega soseda, Venezuela pa Chaveza in nafto.

Tudi zdravje prvega evropskega dolžnika ne kaže znakov izboljšanja. Grški javni dolg bo v nekaj mesecih dosegel 130% odstotkov bruto domačega proizvoda, ki se pod bremenom krize vztrajno krči. V kreditno sposobnost balkanske evro-članice nihče ne verjame več. Do leta 2015 naj bi Grška država odplačala 230 milijard evrov ali 126 milijonov na dan, vključno s sobotami, nedeljami in prazniki, ki jih imajo Grki še zmeraj več, kot druge članice evro kluba.

Ko so pod vplivom gospodarske krize presahnili davčni viri in so se skrčile javne finance, je politika mirila, češ da je potrebno le zbrati manjkajoča sredstva na denarnih trgih in rešitev je blizu. Kriza je zdaj začela naplavljati trupla. Ko se je v najbolj dinamičnih državah razpočil nepremičninski balon in bi banke šle pod vodo, če jih ne bi reševale javne finance, je kazalo, da je najhujše mimo. Nato so se začeli vrstiti pozivi za zategovanje pasu in javne blagajne so ponovno na udaru, predoru pa kar ni videti konca.

Davek na sladkosti, tokrat zares

Naraščajoči javni dolg bo, skupaj z davčnimi razbremenitvami, ki jih je po volilnem porazu demokratov obljubil Obama, po denarnici očitno udaril ljubitelje sladkanih pijač. V osnutku poročila Ameriškemu predsedniku je senatna komisija, sestavljena iz republikancev in demokratov danes predlagala vrsto ukrepov, ki naj zajezijo naraščanje javnega dolga, obenem pa razbremenijo ameriške davkoplačevalce. Poleg predlogov, ki obsegajo znižanje plač v zvezni administraciji, krčenje vojaškega proračuna ter mednarodne pomoči, se je na mizi znašel tudi predlog za uvedbo trošarine na sladkane pijače, tako imenovani soda tax.

Senatna komisija je v osnutku poročila zapisala, da bi zvezni davek na sladkane pijače "pripomogel k zmanjšanju stroškov zdravstvene blagajne, povezanih z zdravljenjem bolezni, ki so posledica prekomerne telesne teže, vključno s sladkorno boleznijo, boleznimi srca in ožilja ter rakavimi obolenji... " Sladkane pijače naj bi bile, tako kažejo zadnje raziskave, glavni razlog za epidemijo debelosti, ki se širi povsod po svetu.

Sredi devetdesetih so izpodrinile mleko kot najpriljubljenejšo pijačo ameriške mladine in danes predstavljajo že več kot deset odstotkov dnevnega energetskega vnosa. Redno uživanje sladkanih pijač poveča verjetnost za bolezensko debelost pri mladostnikih kar za 60 odstotkov. Velika poraba naj bi bila predvsem posledica intenzivnega oglaševanja, ki je uperjeno na otroke in mladostnike. Trošarina na pijače, ki jim je dodan sladkor ali koruzni sirup, bi lahko v zvezno blagajno prinesel okrog 15 milijard dolarjev na leto. Mnogi jo že primerjajo z dajatvami na tobak in alkoholne pijače, ki so v ZDA domnevno omejile kajenje in alkoholizem.

Vodnjak z mehurčki

V francoski prestolnici se skušajo na domiseln način otresti odvisnosti od ustekleničene vode. Konec septembra so predstavniki mestnega vodovoda odprli prvi javni vodnjak, iz katerega priteče voda z mehurčki.

Vodnjak, ki stoji v parku de Reuilly na jugovzhodu Pariza, servira vodo iz vodovodnega omrežja, ki je ohlajena in obogatena z ogljikovim dioksidom. Pariške oblasti skušajo na ta način prepričati meščane, da je voda iz omrežja prav tako varna in dobrega okusa, kot ustekleničena.

Francozi v povprečju popijejo kar 125 litrov ustekleničene vode na leto, kar jih po porabi uvršča na osmo mesto na svetu. Glede na kakovost vodovodnih omrežij in tradicijo javnih vodnjakov v Franciji predstavlja tolikšna poraba ustekleničene vode povsem nepotrebno škodo za okolje.

Bodo mornarico poganjale alge?

Med tistimi, ki ne verjamejo, da bodo motorje na notranje izgorevanje kmalu izpodrinili električni, je tudi ameriška mornarica. Prejšnji mesec je preizkus uspešno prestalo njihovo prvo plovilo, ki ga je poganjala mešanica nafte in goriva iz morskih alg.

Pentagon že vrsto let preizkuša alternativna goriva, ne zaradi varovanja okolja, pač pa zaradi stroškov in težav, povezanih z zagotavljanjem nafte na vojnih območjih. Goriva so predstavljala največje logistično breme v Iraku, zgodba se zdaj ponavlja tudi v Afganistanu. Zaradi pomanjkanja nafte postaja ameriška vojska čedalje bolj ranljiva, zato Pentagon spodbuja najrazličnejše pobude, povezane z alternativnimi viri energije.

Ameriška mornarica večino svojih potreb po gorivih trenutno pokriva iz fosilnih virov, na jedrsko gorivo odpade le 16%. V naslednjem desetletju naj bi se delež obnovljivih virov, med katere štejejo tudi jedrsko energijo, povečala na polovico. Do leta 2016 naj bi tako usposobili prvo "zeleno enoto" desetih ladij, podmornic in letal, ki bo delovala na mešanico biogoriv in jedrsko energijo. Za letalske motorje preizkušajo mešanico kerozina z dodatki iz olja navadnega rilčka (lat. camelina sativa), za pogon motorjev z notranjim izgorevanjem pa preizkušajo mešanico iz alg. Po prvih težavah, biogorivo iz alg je v rezervoarjih razpadalo, pričelo cveteti in pogosto poškodovalo motorje, zdaj največjo oviro predstavlja njegova cena, ki je stokratnik cene naftnih derivatov. Kljub temu bo mornarica, po zagotovilih Pentagona, s poskusi nadaljevala, saj si obetajo, da bodo lahko nekoč mogoče sami zagotavljali gorivo za svojo floto.

Stare sorte so pomembne

Tekma med lakoto in naraščanjem svetovnega prebivalstva se je doslej vedno iztekla v naš prid, ni pa nujno, da bo vedno tako. Polovico povečanja pridelkov smo doslej zagotavljali z izboljšavami kmetijskih tehnik, polovico pa so zagotavljala bolj donosna semena. Ker pri kmetijskih površinah in vodnih virih ni več mogoče pričakovati napredka, pridelava hrane vse bolj postaja odvisna od semenskega materiala.

V letu biološke raznovrstnosti je organizacija Združenih narodov za hrano in kmetijstvo FAO ocenila stanje genetske raznovrstnosti na področju kmetijstva. Poročilo, ki se začne z napovedjo, da bomo morali do leta 2050 zagotoviti še enkrat več hrane, kot smo jo pridelali leta 2000, ne kaže rožnate slike. Strokovnjaki ocenjujejo, da se je v prejšnjem stoletju porazgubilo kar tri četrtine genetske raznovrstnosti kmetijskih pridelkov. Da bi lahko zagotovili povečanje pridelave tudi v prihodnosti, bo potrebno pred izginotjem ohraniti čim večje število divjih sort. Le z njihovim ohranjanjem bomo lahko kljubovali višjim temperaturam, sušam in škodljivcem. FAO napoveduje, da bo zaradi podnebnih sprememb, če jih ne bomo načrtno ohranjali, v naslednjih desetletjih izginila kar petina divjih sort krompirja in stročnic.

Za ohranjanje biološke raznovrstnosti so najbolj pomembne semenske banke, ki jih je danes že 1.750. Najpomembnejši je Norveški Svalbald, kjer hranijo semena za okrog 20 milijonov različnih sort ali približno tretjino genetskega materiala kmetijskih pridelkov, ki jih gojijo na svetu. Strokovnjaki FAO v poročilu opozarjajo, da se mora zbiranje in ohranjanje genetskega materiala nadaljevati. To na srečo podpira tudi večina svetovnih vlad, saj je k mednarodnemu sporazumu o rastlinskih genetskih virih za pridelavo hrane in kmetijstvo doslej pristopilo kar 125 držav, med njimi tudi Slovenija.

Konec električnih sanj

Vsi veliki proizvajalci avtomobilov so zadnja leta obljubljali, da je samo še vprašanje časa, kdaj bodo ceste zavzela električna vozila. Ko so letos na različnih avtomobilskih razstavah predstavljali svoje "velikoserijske" dosežke, je večina poznavalcev razočarano zmajevala z glavo. Pri Nissanu oziroma Renaultu so predstavili električna vozila, ki po osemurnem polnjenju akumulatorjev ne zmorejo prevoziti več kot 160 kilometrov. General Motors je svojemu električnemu Voltu zato dodal tudi motor na notranje izgorevanje, ki sicer omogoča, da se s 480 prevoženimi kilometri približa avtomobilom na konvencionalni pogon, a Volt v svoji električni vnemi v ničemer ne presega Toyotine postarane hibridne tehnologije.

Električni avtomobili, ki bi jih, namesto na črpalki, napolnili kar iz vtičnice v domači garaži, neodvisno od podražitev nafte in trošarinskih pribitkov, ostajajo nedosegljive sanje. Čeprav bi že pri današnji tehnologiji takšno vozilo pokrilo večino dnevnih voženj, od razvažanja otrok in na delo, do nakupovalnih poti, ostaja tako nezanesljivo, da preprosto ni vredno svojega denarja. Na deževen (brisalci in sušilci stekel), zimski dan (gretje), obremenjen s prtljago in potniki, električni avto, kot nam ga skušajo prodati, zmore le še borih 50 kilometrov.

Direktor kraljevega združenja britanskih kemikov Richard Pike je nedavno predstavil preprost izračun, ki pokaže električne avtomobile v povsem drugi luči. Ker elektriko v veliki meri pridobivamo iz premoga, avto na električni pogon v primerjavi z bencinskim prihrani le za okoli 20 odstotkov izpustov ogljikovega dioksida. Ob 5.000 funtih subvencije (okrog 5.700 evrov), ki jih pri nakupu novega električnega vozila ponuja britanska vlada, bi zamenjava vseh britanskih avtomobilov davkoplačevalce stala okrog 150 milijard funtov (171 milijard evrov), otoški izpusti ogljikovega dioksida pa bi se zmanjšali le za 2 odstotka. Z denarjem, namenjenim za subvencije za električne avtomobile pa bi lahko vse obstoječe britanske termoelektrarne nadomestili s sončnimi celicami in zmanjšali emisije celotne države za tretjino. Pri električnih avtomobilih se račun preprosto ne izide.

Elektrika iz odpadkov

Medtem ko odlaganje odpadkov v Sloveniji postaja vedno večji problem, so v Belgiji za prepolno odlagališče našli izvirno rešitev. Britansko podjetje Advanced Plasma Power bo na odlagališču Hasselt na vzhodu Belgije postavilo elektrarno, ki bo izkoriščala energijo odpadkov.

Načrt predvideva, da bodo iz odpadkov, ki se na odlagališču kopičijo že štirideset let, najprej izločili steklo, kovine, trdo plastiko in druge snovi, ki jih je mogoče reciklirati. Ostanek odpadkov bodo vplinili, plin pa prečistili s tehnologijo plazme. Očiščeni plin bo poganjal turbino 60 megavatne elektrarne, ki bo zadoščala za potrebe 60.000 gospodinjstev z elektriko.

Projekt predvideva, da naj bi v naslednjih tridesetih letih na odlagališču odkopali 16,5 milijona ton odpadkov, ki zdaj brez vrednosti ležijo pod zemljo in onesnažujejo zrak in podtalnico.

Slovo od premoga

V Evropi premog očitno izgublja na pomenu. Čeprav je v uniji državna pomoč praktično prepovedana, so bila plačila premogovnikom iz državnih proračunov dolgo vrsto let nedotakljiva pravica. Premog je veljal za strateško surovino, premogovništvo pa za dejavnost, ki je upravičeno do finančnih spodbud posameznih držav. Zdaj je Evropska komisija napovedala, da bo s prihodnjim letom tovrstnim subvencijam naredila konec.

Medtem ko uporaba premoga v svetu ne upada, več kot pol elektrike v ZDA in Avstraliji pa tudi na Kitajskem in v Indiji še vedno pridobijo iz tega, okolju najbolj neprijaznega fosilnega goriva, pa se je delež elektrike iz termoelektrarn na premog v Evropi zmanjšal na tretjino. K prehodu na druge energetske vire je najbolj pripomogla evropska direktiva iz leta 2001, ki je velikim energetskim objektom zagrozila z zaprtjem, če ne zmanjšajo izpustov dušikovih in žveplovih oksidov, strupenih plinov, odgovornih za kisli dež in propadanje gozdov. Posledica direktive ni bila zgolj tehnološka prenova obstoječih elektrarn, pač pa tudi višji stroški pridobivanja elektrike. Štiri leta zatem je v veljavo stopil Kyotski protokol. Trgovina z izpusti toplogrednih plinov je velikim uporabnikom fosilnih goriv naložila nove stroške.

Z odločitvijo evropskih držav, da bodo do leta 2020 petino elektrike proizvedle iz obnovljivih virov energije, je premogu dokončno pošla sapa. Z razvojem tehnologije pridobivanja električne energije s pomočjo sonca ali vetra so na voljo čistejše in cenejše alternative. To se pozna tudi po odzivih nekdanjih premogovniških velesil na odločitev o prenehanju subvencij. Ko je Evropska komisija pred osmimi leti prvič objavila podobno namero, se je nanjo vsul plaz kritik iz Nemčije, Francije in Španije, medtem ko na letošnjo napoved skoraj ni bilo odziva. V vmesnem času je veliko evropskih držav premogovništvo že opustilo Z odločitvijo nemške vlade, da podaljša obratovanje svojih jedrskih elektrarn, obenem pa močno zmanjša primanjkljaj v državni blagajni, so se razmere spremenile tudi v največjem evropskem gospodarstvu.
Če bo Evropska komisija svoj načrt uresničila, bodo subvencije za izkop premoga v omejenem obsegu obveljale le še do leta 2014, nato pa bo dovoljeno zgolj sofinanciranje zapiralnih del in vrnitev premogovniških območij v prvotno stanje.

Prostor za reko

Leta 1993 je Ren, ena najdaljših evropskih rek, prestopil bregove. Katastrofalne poplave so z domov pregnale ljudi v Franciji, Nemčiji, Belgiji in na Nizozemskem. Samo v Kölnu so morali evakuirati 50.000 prebivalcev. Dve leti kasneje so se visoke vode vrnile. Tokrat so z domov pregnale 200.000 ljudi, materialno škodo so samo na Nizozemskem ocenili na milijardo dolarjev.

Ne glede na to, v kateri državi je potekala razprava o razlogih za katastrofo, mnenja so bila povsod enaka: za visoko vodo je bilo krivo neustrezno urejanje vodotoka. Ren je najbolj prometna reka na svetu in cilj urejanja njenega toka je bil že od nekdaj izboljšava njegove plovnosti. Strugo so skušali v preteklosti čimbolj zravnati in poglobiti. Z nasipi vzdolž reke so vodni tok ločili od obrežnih gozdov in poplavnih ravnic, pri poglabljanju so iz struge odstranili na milijone kubičnih metrov gramoza in s tem povečali hitrost vode, naravna obrežja so obdali z betonskimi zidovi ter zasuli mrtve rokave in močvirja.

Posledice vodnih ureditev so bile usodne. Ob višjih pomladnih temperaturah, ki so se začele pojavljati v devetdesetih letih, se je v zgornjem toku reke začel hitro taliti sneg in ko so se visoki vodi pridružile obilne padavine, je reka ušla izpod nadzora. Voda se zaradi kanalizirane struge ni mogla razliti po nekdanjih poplavnih ravnicah, njena hitrost je naraščala in ko je bil v ravnini prebit prvi nasip, je bila katastrofa neizbežna V preiskavi vzrokov za poplavo so na dan prihajale vedno nove podrobnosti, kot na primer, da so vodne ureditve od reke ločile kar 85 odstotkov poplavnih ravnic, ki so delovale kot naravni zadrževalnik in umirjale hitrost vode.

Po drugi poplavi, 1995 je mednarodna komisija za zaščito Rena (ICPR) pripravila akcijski načrt za obrambo pred poplavami. Vpletene države so ga začele uresničevati leta 1997, ob izdatni podpori evropskih skladov. V prvi fazi so javno objavili zemljevide tveganih območij in vzpostavili sistem alarmiranja. Na najožjih mestih so razširili strugo, predvsem pa so v rečni sistem pričeli vračati obsežna območja poplavnih ravnic. Ob visoki vodi jih nadzorovano poplavljajo ter s tem zaščitijo naseljena območja. Projekt, ki se imenuje Prostor za reko, obsega poleg sistematičnega rušenja betonskih obrežij in odstranjevanja nasipov tudi ponovno vzpostavitev močvirij, mrtvic ter mrtvih rokavov. Zaenkrat je uspešen saj se katastrofalne poplave iz devetdesetih še niso ponovile.

Nerešljiva uganka

Promet v mestih velja za nerešljivo uganko. V Evropi, kjer mestna središča niso bila zgrajena za avtomobile, so urbanisti desetletja verjeli, da prometne težave rešijo široke cestne vpadnice in nove parkirne površine. Brez uspeha. Široke ulice so v mesta zmeraj pritegnile še večje število avtomobilov, cestni zastoji pa se nikoli niso zares zmanjšali.

Ocena mobilnosti v Britanskih mestih, ki jo je včeraj predstavila tamkajšnja vodilna organizacija za prometna vprašanja, je potrdila, da so bili urbanisti pri reševanju prometne uganke doslej neuspešni. Na zadnjem mestu lestvice je pristal pojem sodobnega urbanističnega načrtovanja, Milton Keynes. To angleško mesto, ki so ga zasnovali v šestdesetih letih prejšnjega stoletja z obetom popolne mobilnosti, mestne ulice so, po ameriškem vzoru, zasnovane v mrežni strukturi in dovolj široke za avtomobilski promet, se danes dušijo v prometnih zastojih.

In kaj, po mnenju prometnih strokovnjakov, odlikuje mesto z največjo mobilnostjo? Na vrh lestvice se je povzpel Nottingham, univerzitetno središče s srednjeveško zasnovo vzdolž reke Trent. Nottingham je v zadnjem desetletju uredil 50 kilometrov novih kolesarskih stez, položil 15 kilometrov tirov, ki predstavljajo zametek prihodnjega tramvajskega omrežja in uredil vzoren sistem mestnih avtobusov. Čeprav se 280.000 meščanom dnevno pridruži vsaj še enkrat toliko obiskovalcev, se lahko mesto pohvali s tekočim prometom in desetimi milijoni potnikov tramvajskega omrežja. K večji mobilnosti, tako strokovnjaki, prispeva tudi mestna zasnova, v kateri ni velikih nakupovalnih središč na obrobju, pa tudi posebna taksa, ki jo morajo uporabniki plačati za parkiranje pred pisarnami in uradi.

Svetnica, ki je v Nottinghamu zadolžena za promet, je uspeh svojega mesta pojasnila z besedami: "Naši prebivalci in obiskovalci imajo zares možnost izbire, za opravek lahko uporabijo avtomobil, ali druga prometna sredstva, na voljo imajo zares odlične alternative."

Protestnikom tokrat ni uspelo

Štirje protestniki, ki so se priklenili na vrtalno ploščad Stena Don v Severnem morju, da bi tako preprečili vrtanje raziskovalne vrtine, so morali ploščad davi zapustiti. Aktivisti, ki jim je uspelo prelisičiti elitne enote Danske mornarice in so se v alpinističnih bivakih ugnezdili v podporju ploščadi, so vztrajali le 48 ur, nato pa so morali ploščad zapustili zaradi slabega vremena. Greenpeace je sporočil, da jih je policija že aretirala.

Podjetje Cairn Energy, ki ima dovoljenje za raziskovanje nafte ob obalah Greenlandije, je sporočilo, da z vrtanjem nadaljuje in da bodo raziskave končane v predvidenem roku. Naravovarstvenikom torej zaenkrat ni uspelo preprečiti iskanja nafte v neokrnjenem morju ob obalah Greenlandije. Greenpeace je že napovedal nove akcije proti globokomorskem vrtanju. Pred sodiščem nameravajo sprožili spor proti Britanski vladi, ki izdaja dovoljenja za globokomorske vrtine, kakršna je pred meseci povzročila ekološko katastrofo v Mehiškem zalivu.

Greenpeace zaustavil vrtanje

Aktivistom Greenpeacea je, kot kaže, uspelo začasno zaustaviti raziskovanje podmorskih nahajališč nafte ob Grenlandiji. Aktivistom organizacije, ki ostro nasprotuje izkoriščanju naravnih bogastev v neokrnjenih vodah Severnega morja, se je danes uspelo izkrcati z ladje Esperanca ter se prebiti v 500 metrsko zaprto območje okrog vrtalne ploščadi podjetja Cairn Energy.

Cairn Energy je prejšnji teden oznanil prve rezultate raziskovalnega vrtanja v zalivu Baffin, ki kažejo na možnost izkoriščanja večjih zalog ogljikovodikov. Zaprto območje, ki naj bi raziskovalno vrtino obranilo pred aktivisti, varuje Danska vojaška mornarica. Kljub napovedi oblasti, da bodo v primeru preboja blokade kapitana Esperance zaprli, se je aktivistom uspelo izkrcati z ladje in se prebiti do podporja vrtalne ploščadi ter se nanj prikleniti.

Greenpeace je sporočil, da imajo aktivisti s seboj zadostne zaloge hrane in ustrezno zaščito, tako da bodo lahko vztrajali na podnožju ploščadi tudi več dni in na ta način preprečili nadaljevanje raziskav. Po varnostnih predpisih mora namreč Cairn Energy zdaj vrtanje zaustaviti, dokler oseb na podporju ne odstranijo. Greenpeace upa, da jim bo uspelo preprečiti nadaljevanje vrtanja v letošnji sezoni, ki se bo iztekla v nekaj tednih, saj bodo vode Severnega morja kmalu spet zmrznile.

Sredozemska prehrana - kulturna dediščina

Kar ni uspelo Idrijcem z živim srebrom, bo jeseni mogoče Italijanom z olivnim oljem, ribami in svežo povrtnino. Seznam svetovne dediščine, ki ga vodi UNESCO (Organizacija Združenih Narodov za sodelovanje na področju izobraževanja, znanosti in kulture), bi naši zahodni sosedi radi obogatili s Sredozemsko prehrano.

Unescov seznam je znan predvsem po gradbenih dosežkih preteklosti. Danes obsega 704 objektov ter 180 naravnih spomenikov, med katerimi je tudi edina slovenska lokacija, zaščitena z značilnim znakom, Škocijanske jame. Manj znano je, da obstaja tudi seznam nematerialne dediščine, ki so ga, kot protiutež arhitekturni prevladi pričeli sestavljati leta 2003. Nematerialni seznam obsega: najrazličnejše kulturne prakse, od argentinskega tanga in brazilske sambe, do kitajske kaligrafije in japonskega gledališča Kabuki. Nanj so Hrvati uspeli uvrstiti celo izdelovanje tradicionalnih čipk.

Italijanski predlagatelji si skupaj z Grki, Španci in Maročani prizadevajo, da bi na novembrskem zasedanju v Parizu med kulturne prakse uspeli uvrstiti tudi tradicionalne prehranske navade, ki izvirajo iz Sredozemlja. Pred štirimi leti, ko so poskusili prvič, so jih pri Unescu zavrnili. Zdaj, pravijo, je trenutek dozorel, saj debelost med mladino jasno kaže, kako izginjajo stare prehranske navade. Če bodo s predlogom uspeli, so vlade omenjenih držav dolžne "aktivno podpirati in ohranjati kulturno prakso, ki je predmet zaščite."

Nafta pri Grenlandiji

Napovedi, da bo krčenje ledenega pokrova zaradi podnebnih sprememb omogočilo lažje odkrivanje nafte, se uresničujejo. Podjetje Cairn Energy, ki ima dovoljenje Danskih oblasti za raziskovanje podmorskih nahajališč ob Grenlandiji, je objavilo najdbo perspektivne geološke formacije, ki vsebuje plin, po vsej verjetnosti pa tudi nafto.

Novico so na Danskem sprejeli z mešanimi občutki, podjetje pa je bilo pri objavi prvih rezultatov zelo previdno. Njegovi predstavniki so poudarili, da vrtanje poteka pod najstrožjimi varnostnimi ukrepi, saj se zavedajo občutljivosti morskega okolja. Program raziskav vključuje dve ploščadi, od katerih ena vrta raziskovalno vrtino, druga pa je v stanju pripravljenosti. V primeru nesreče bi bilo tako mogoče v najkrajšem času izvrtati reševalno vrtino in preprečiti ekološko katastrofo, do kakršne je prišlo v Mehiškem zalivu. Cairn Energy zagotavlja tudi, da sta ploščadi ustrezno varovani pred ledenimi ploščami, ki so se jima doslej približale na največ 25 kilometrov.

Povsem drugačno je stališče okoljevarstvene organizacije Greenpeace, ki zahteva prepoved globokomorskega vrtanja in ostro nasprotuje raziskavam ob obalah Grenlandije. Organizacija je tja že napotila svojo ladjo Esperanza.

Ribji spor

Letošnja poletna vročina je zanetila nenavaden spor. Skuša, ki med atlantskimi narodi velja za poletno poslastico, je preplavila Severno morje. Strokovnjaki domnevajo, da so se ribje jate pred vročino zatekle v hladnejše vode Severnega Atlantika.

Islandija in samostojno Otočje Faroe, njuni gospodarstvi sta v veliki meri odvisni od ribiške industrije, sta enostransko objavili, da bosta zaradi obilja rib povečali svoji lovni kvoti. Povečanje s 27.000 na 215.000 ton je razkačilo druge države, ki lovijo v Severnem morju, naravovarstvene organizacije in Evropsko komisijo. Ta se namreč ravnokar ukvarja s prošnjo obubožane Islandije za polnopravno članstvo v EU.

Atlantska skuša je, zaradi svoje ohranjenosti in zmernega ulova doslej veljala za ribjo vrsto, ki jo je mogoče trajnostno izkoriščati. Temu so bile v prvi vrsti namenjene ribolovne kvote. Naravovarstvene organizacije zdaj bijejo plat zvona, saj napovedani ulov za dobro tretjino presega priporočila Mednarodnega sveta za izkoriščanje morja (International Council for the Exploration of the Sea). Še bolj kot naravovarstveniki, so razkačeni Škoti. Njihov predstavnik je prošnjo Islandije v Evropskem parlamentu pokomentiral z besedami: Kaj so nam ponudili za članstvo? Oblak vulkanskega pepela, finančne težave, zdaj pa še svoj brezobzirni poseg v ribje zaloge.

Prihajajo v Evropo monsuni?

Do devetdesetih let prejšnjega stoletja je med povprečno nevihto v Italiji padlo okrog 40 milimetrov dežja. Zadnja leta, tako podatki, postajajo padavine izdatnejše, s povprečjem med 80 in 100 milimetri. Nekoč izjemne nevihte z več kot 250 milimetri dežja, količino, ki je obstoječa infrastruktura ne more več obvladati, postajajo vsakoleten pojav. Meteorologi, ki spremljajo padavinske vzorce, opozarjajo, da dosedanja terminologija za opisovanje vremenskih pojavov kmalu ne bo več zadoščala. Strokovnjaki Firenškega instituta za biometeorologijo (L'istituto di biometeorologia del Cnr di Firenze) so prepričani, da bomo morali v naše izrazoslovje kmalu uvesti besedo "monsunske" padavine.

Z monsunom opisujemo periodične spremembe vetrov in padavin, ki nastanejo zaradi temperaturnih razlik med kopnim in morjem. Klasičen monsunski sistem nastane zaradi razlike med hladnejšim oceanskim in vročim kopenskim zrakom, ki lahko doseže tudi 20 stopinj celzija. Sistem se skuša stabilizirati tako, da vsrkava vlažen oceanski zrak na segreto celino; večja ko je temperaturna razlika oziroma razlika v gostoti zračnih mas, bolj intenzivni so monsunski vremenski pojavi.

Viharni sistemi, ki Evropi prinašajo obilico padavin, so v zadnjih petnajstih letih vedno pogostejši. Padavine so seveda daleč od tropskih, italijanski meteorologi pa kljub temu opozarjajo na spremembe, ki nastajajo v njihovi intenzivnosti. Vlažen atlantski zrak, ki se prek Velike Britanije širi na kontinent, se v Sredozemlju srečuje z vedno bolj segretim zrakom iz severne Afrike, ta pa celoten sistem potiska proti severu. Stik vlažnih in vročih zračnih mas že nekaj let povzroča periodična neurja z "monsunskimi" padavinami v Srednji Evropi.