Drill baby, drill!

Geslo republikancev z ameriških predsedniških volitev se po nesreči vrtalne ploščadi Deepwater Horizon v Mehiškem zalivu sliši kot slaba šala. Globokomorske vrtine, ki so med predsedniško kampanjo razvnemale strasti in za katere je veljalo, da bodo državo rešile odvisnosti od uvožene nafte, se spreminjajo v ameriško nočno moro.

Ob naraščajočih stroških čiščenja, ki so v začetku tedna presegli milijardo ameriških dolarjev in napovedih administracije, da bo od povzročitelja izterjala kazen, če se izkaže, da je bila nesreča posledica malomarnosti, BP zaenkrat molči. Kot tudi ob zahtevah okoljevarstvenih organizacij, da izgubi status "družbeno odgovornega podjetja", ki ga je dobil z uvrstitvijo na seznam FTSE4 Good indices Londonske borze. V prvem četrtletju letošnjega leta je podjetje imelo šest milijard dolarjev dobička, 135% več, kot lani, tako da so neposredni stroški nesreče zaenkrat še obvladljivi. A račun je iz dneva v dan daljši. Bela hiša je potrdila, da lahko najvišja globa za sodček izlite nafte, po ameriških zakonih doseže 4.300 dolarjev. BP čaka tudi račun, ki mu ga bodo za izpad dohodka izstavili ribiči in turistična industrija, a s tem težav še ni konec. Odkar je bil prejšnji teden uspešno nameščen pokrov nad poškodovano vrtino, se v njem vsak dan nalovi 11.000 sodčkov nafte, ki povzroča nove probleme. Za odvažanje tolikšnih količin nafte v bližini preprosto ni dovolj primernih ladij.

Nesreča v Mehiškem zalivu je razkrila, v kakšna tveganja so se pripravljena podati naftna podjetja v želji po dobičku in kako malo v tej dirki pomenijo vplivi globokomorskega vrtanja na okolje. BP se, medtem ko je že obljubil nakazilo 500 milijonov dolarjev za raziskave, vztrajno oklepa trditve, da se bo izpuščena nafta, ker je pač lažja od vode, obdržala na površini in bo odprava posledic relativno preprosta in dovolj učinkovita, vpliv na morsko floro in favno pa minimalen. Poročila morskih biologov kažejo drugačno sliko. Raziskovalci Južnofloridske Univerze so že potrdili, da je del izlite nafte potonil v Mehiškem zalivu. Na globini okrog tisoč metrov so odkrili oblak drobno razpršenih kapljic nafte, ki je dolg kar 35 kilometrov in se razteza severovzhodno od poškodovane vrtine. Kako to, da je surova nafta kljub manjši gostoti potonila, ostaja zaenkrat nepojasnjeno. Mnogi za to krivijo kemikalije, ki so jih uporabljali v prvih dneh po nesreči. V morje je bilo doslej izpuščenih 3,8 milijona litrov posebne kemične snovi, ki naj bi olajšala čiščenje izlite nafte, a so jo zaradi zdravstvenih težav, ki so se pojavile pri njenem razprševanju, že prenehali uporabljati.

Na obalah od Louisiane do Floride potekajo priprave na največjo čistilno akcijo v zgodovini, ki bo trajala še najmanj šest tednov po zaustavitvi iztekanja. To se bo predvidoma zgodilo šele sredi avgusta, ko bo končana nova vrtina, s katero bodo v naftno telo vbrizgali težke gline in, tako vsaj upajo, dokončno zamašili iztok. Do takrat pa gre lahko še marsikaj narobe, saj se v Mehiškem zalivu pričenja sezona orkanov in tropskih neviht.