Nenadni propad angleškega doba

Doslej neznana bolezen, ki so jo poimenovali nenadni propad hrasta (acute oak decline) grozi, da bo za vselej spremenila podobo angleškega podeželja..Raziskovalci obolenje pripisujejo doslej neznani bakteriji, vendar pravi vzrok in mehanizem okužb, kljub hitremu širjenju, zaenkrat ostaja nepojasnjen. Dob, Quercus robur, v angleščini English Oak, predstavlja keltsko sveto drevo in simbol Anglije in Walesa. Vrsta je znana po izredni trdoživosti, saj ni nobena redkost, da posamezna drevesa dosežejo starost več sto let.

Nenadni propad hrasta zdaj grozi, da bo izbrisal pomemben del angleške kulture. Obolevajo drevesa, starejša od petdeset let, tako v gozdu in mejicah, kot v parkih in vrtovih. Bolezenski simptomi se pojavijo z razpokami na drevesnem lubju, iz katerih prične iztekati temna tekočina. Obolenja zaenkrat ni mogoče zaustaviti in po največ štirih letih drevesa propadejo. Bolezen, ki so jo odkrili tudi v sredozemski Španiji, se po podatkih Britanske gozdne uprave (Forestry Commission) iz osrednje Anglije zdaj širi na jug in vzhod.

Dob ni zgolj simbol in najpogostejša drevesna vrsta Anglije in Walesa. S 16 odstotki gozdnih površin predstavlja pomemben element ekološkega ravnotežja. Britanski gozdarji so zato zaskrbljeni, saj bi se bolezen iz manj gozdnate Anglije lahko razširila tudi na stoletne gozdove Severnega Walesa. V primeru okužbe tamkajšnjih dobovih sestojev, v katerih so posamezni primerki stari tudi prek štiristo let, bo resno ogroženo ekološko ravnotežje celotnega gozdnega prostora, prizadeta pa bo tudi sečnja lesa. Hrastovina je na Otoku značilno gradivo in pomembna surovina tradicionalnih obrti.

Gensko spremenjeni krompir, na zadnja vrata

Gospodarska kriza in razmere v Evropski uniji so, vsaj za nekatere, prava priložnost. Potem, ko si je nemški kemični koncern BASF trinajst let zaman prizadeval, da bi od Evropske komisije izposloval dovoljenje za gensko spremenjeni krompir, mu je to končno uspelo. Krompir Amflora, ki so ga letos prvič posadili v Nemčiji, na Nizozemskem, Švedskem in Češkem, je začetek februarja postal druga Evropska gensko spremenjena kultura.

Tako kot pred dvanajstimi leti Monsantova koruza MON 810, ki je zaradi podnebnih razmer v mnogih evropskih državah sploh ni mogoče gojiti, tudi Amflora ni bila izbrana naključno. V humani prehrani zadnjih desetletjih je krompir izgubil prvotni pomen in mnogi veliki pridelovalci so se znašli v stiski. Zgolj četrtina evropskega pridelka krompirja konča na jedilnih mizah, ostalo pokrmijo živini ali porabijo v kemični industriji. Pri industrijskem krompirju pa so bolj, kot organoleptične lastnosti, v ospredju kemične značilnosti in uniformnost pridelka. Gensko spremenjeni krompir, ki je od Barrosove komisije dobil zeleno luč, naj bi bil namenjen izključno predelavi v škrob za papirno in kemično industrijo. Za prehrano naj bi bil zaradi škrobnega okusa neprimeren, kaj se bo zgodilo s krompirjevimi olupki, ki kot stranski produkt industrije navadno končajo kot živinska krma, pa ni povsem jasno.

Na prve odzive ni bilo treba dolgo čakati. Vlade mnogih Evropskih držav: Grčije, Francije, Luksemburga, pa tudi sosednje Italije, Madžarske in Avstrije, so odločitev, v katero je bil vpleten tudi Evropski komisar Potočnik, takoj zavrnile ter zagotovile, da Amflora, tako kot MON 810, v njihovih državah ni zaželen. Mednarodna zdravstvena organizacija namreč svari pred zmanjšano odpornostjo na antibiotike. Gensko spremenjeni krompir vsebuje gen za encim, ki povečuje odpornost na vrsto antibiotikov, kot so kanamycin, neomycin, butirosin in gentamicin. Barrosova komisija je ugovore zavrnila, češ da gre zgolj za industrijski krompir, ki ne bo namenjen prehrani, čeprav ni pojasnila, kako bo zagotovljeno, da bo ves pridelek, do zadnjega gomolja res pobran z njiv, in to pred cvetenjem, tako da se Amflora ne bo križala z jedilnim krompirjem.

Najbolj ostre reakcije so prišle iz sosednje Avstrije, znane predvsem po biološki pridelavi živil. Dunajski parlament je odločitev enoglasno zavrnil in pozval ministra za zdravje, "naj nemudoma ukrepa". Avstrijski parlamentarci so v razpravi poudarili, da je Barrosova komisija zaradi interesov industrijskih pridelovalcev povsem spregledala zdravstveno tveganje. Zaskrbljenost je verjetno upravičena, še posebej, ker mnogi nasprotniki gensko spremenjenih kultur opozarjajo, da bodo industrijskim pridelkom kmalu sledili prehrambeni. BASF je že napovedal, da bo od Evropske komisije zahteval dovoljenje tudi za Fortuno, ki bo namenjena predelavi v čips in pomfri.

Kljub temu pa odločitev Barrosove komisije še ne pomeni, da so gensko spremenjene poljščine v Evropi dobile zeleno luč. Večina velikih predelovalcev krompirja in verig hitre prehrane je, zaradi nasprotovanja javnega mnenja, možnost uporabe gensko spremenjenega krompirja v svojih obratih že zavrnila.

Neusmiljena statistika

Statistika je neusmiljena. Verjetnost, da belka pri petdesetih zboli za rakom dojke, se je v razvitih državah v zadnjih treh desetletjih povzpela z enega na 12 odstotkov. Za rakom dojk obolevajo vse mlajše ženske, diagnosticirajo ga celo pri mladostnicah. Podobno osupljivo je naraščanje pogostnosti levkemije, ki pri otrocih narašča po letni stopnji 1 odstotek ali pri alergijah, kjer se je v zadnjih petindvajsetih letih potrojila.

Del naraščanja teh obolenj lahko povezujemo z boljšo informatiko, diagnostiko in večjo dostopnostjo zdravstva, a statistika kljub temu ostaja neusmiljena. Azijke imajo nižjo stopnjo obolevnostjo za rakom dojke, a ko se taista ženska preseli v razviti svet, bo verjetnost, da bo njena hči obolela za to boleznijo povsem izenačena z belimi vrstnicami. Ena od razlag za večjo obolevnost belk je, da imajo ženske, ki hitreje dozorijo in imajo v življenju večje število menstrualnih ciklusov, bolj izpostavljene hormonu estrogenu, ki povečuje tveganje za raka na dojki. Deklice v razvitem svetu dejansko hitreje dozorevajo, kot njihove Azijske sovrstnice, a statistika ostaja neusmiljena.

Raziskave zadnjih let namreč kažejo, da na dozorevanje deklic v razvitih državah vpliva še vse kaj drugega, kot zgolj boljša in rednejša prehrana. Njihovo zgodnje dozorevanje ter večjo obolevnost za rakom dojke vedno več raziskovalcev pripisuje hormonskim motilcem, kemikalijam, ki so tako podobne hormonom, na primer estrogenu, da v telesu sprožijo reakcijo, kot da gre za pravo stvar. Hormonskih motilcev pa je v našem okolju čedalje več, najdemo jih tako v folijah za živila in v plastenkah, kot v kozmetiki in čistilih. V obdobju po drugi svetovni vojni, ki ga poleg strme rasti življenjskega standarda označuje naraščanje obolevnosti za nekatere bolezni, je bilo v uporabo danih okrog 80.000 novo sintetiziranih kemičnih snovi, od katerih je bila doslej s stališča zdravstvene oporečnosti preverjena samo petina. Med njimi je najti tudi hormonske motilce. Statistika je neusmiljena.

Dacarji v težavah

V pomanjkanju sredstev, ki se stekajo v državne blagajne, so davkarji prisiljeni k čedalje večji inovativnosti. Doslej je veljalo, da se oblasti med krizo najraje zatečejo k obdavčitvi luksuznih izdelkov. Ker je trgovina z jahtami, razkošnimi avtomobili in vilami zastala, mimogrede, edini tovrstni domislek letos prihaja iz Velike Britanije, kjer so napovedali "konjski davek", dodatno obdavčitev jezdnih konj, skrbnikom javnih financ ne preostane nič drugega, kot da se za polnjenje proračunov lotijo razvad in odvisnosti.

Dvigu klasičnih trošarin na tobak in alkoholne pijače, ki so bile doslej drugi najbolj priljubljeni vir državnih blagajn, saj za razliko od luksuznih izdelkov njihova prodaja med recesijo ne upada, se, kot kaže, čas izteka. V razvitih državah so te dajatve verjetno že dosegle vrh, malo zaradi intenzivnega obdavčenja pred recesijo, nekaj pa tudi zaradi večjega tveganja za razvoj črnega trga in vpliva, ki ga imajo na revnejše sloje prebivalstva. Tudi najbolj čislani vir javnih financ, trošarina na pogonska goriva ima svoje meje. Ne samo, da pretirana obdavčitev bencina vpliva na porabo, goriva so pomemben vzvod inflacije, še posebej, če upoštevamo, da so cene samih energentov trenutno na precej nizki ravni. Ko se bodo okrepljenemu povpraševanju po nafti, ki ga že zaznavajo na Kitajskem in v Indiji, pridružile še ZDA, bo cena za sodček surove nafte s sedanjih 80$ hitro poskočila prek 100$ in rezina, ki si jo na črpalki odreže država, bo spet tanjša.

Države, ki so maksimalne stopnje trošarin že dosegle, so na začetku krize stavile predvsem na tako imenovane okoljske dajatve, nove davke in takse, ki naj bi se zbirale ob uporabi naravnih virov. Kazalo je, da bo volilno telo v razvitih državah od vseh novih dajatev najbolje prebavilo prav ekološke davke, a so se časi očitno spremenili. Nicolas Sarkozy, ki je še pred meseci glasno napovedoval obdavčenje izpustov toplogrednih plinov v Franciji in skušal nov davek pobarvati zeleno, je prejšnji teden svoj predlog opustil s pojasnilom, da je upošteval opozorila gospodarstvenikov o zmanjšani konkurenčnosti Francije. Države, ki so v Evropski uniji že uvedle podnebne davke: Švedska, Danska, Irska in Finska tako ostajajo v manjšini. Najbolj iznajdljivi dacarji zdaj iščejo naprej, predvsem pri končnih potrošnikih. Danska vlada namerava tako obdavčiti hrano z nezdravimi maščobami in višjo vsebnostjo sladkorja, Finska uvaja trošarino na sladkarije in sladkane pijače, medtem ko Britanci napovedujejo zvišanje "podnebne takse" na letalske karte, ki bo seveda končala v državni zakladnici. Zviševanje davkov za podjetja in višje stopnje DDV med krizo ostajajo skrajni ukrep, po katerem posegajo le večji izgubarji, na primer Grki.

S kom se primerjamo?

Ko je vlada Janeza Janše kmalu po zmagi na volitvah napovedala možnost uvedbe enotne davčne stopnje, je med sindikalisti zavrelo. V medijih se je razvila bolj ali manj racionalna razprava o davčnih sistemih, v kateri je bil en od močnejših argumentov češ, s Slovaško ali Estonijo se že ne bomo primerjali. Poskus davčne reforme je neslavno propadel. Minister za razvoj je razočaran zapustil vlado, njegov namestnik, mimogrede, kot državni sekretar v kabinetu aktualnega premierja trenutno rešuje pogorišče, ki je ostalo za največjo tekstilno tovarno v državi, pa se je podal na obisk Danske. Janševa vlada je v javnosti hitro obrnila ploščo in glasno zagovarjala tako imenovani socialno-tržni model, reforma trga delovne sile pa naj bi sledila danskemu vzoru.

Kdor Dansko bolje pozna, je lahko tedaj le nemočno skomignil z rameni. S 5.5 milijoni je številčnost prebivalstva te kraljevine tudi edina podobnost s Slovenijo. Danska je ena od najbolj uspešnih in bogatih malih držav, ki v različnih točkovanjih, od zadovoljstva prebivalstva, do okoljske prijaznosti in nepodkupljivosti uradnikov, praviloma posega po svetovnem vrhu. Danska ima enega izmed najbolj prožnih trgov delovne sile, zaposleni v povprečju zamenjajo delodajalca vsaka štiri leta, ima pa tudi svetovne igralce v farmaciji, pomorski logistiki in energetiki, visoko izobraženo delovno silo in odprto gospodarstvo, s katerim se težko primerjajo celo druge najbolj razvite države sveta. Je tudi edina evropska država z vzdržnim pokojninskim sistemom, izvaža hrano in energijo, skratka, ima vse, kar bi si Slovenija želela imeti. Razen seveda, da ima najvišjo stopnjo davka na avtomobile in da njeni prebivalci povečini živijo v majhnih lesenih hišah.

Janševa vlada je reforme kmalu odložila na boljše čase in se posvetila predsedovanju Evropski uniji. V enem od svojih tedanjih govorov je premier ponovil, da lahko Slovenija kmalu dohiti najbolj razvite. V luči predsedovanja, pa tudi obetov o milijardah evropskih sredstev, ki naj bi obogatile slovenski proračun, se je nova primerjava ponujala kar sama. Irska je v času slovenskega predsedovanja uniji veljala za šolski primer uspešne male države, ki se je iz zaostalosti in revščine v nekaj desetletjih povzpela na sam evropski vrh. To naj bi dosegla s svojo odprtostjo za neposredne tuje investicije, pa tudi spretno uporabo evropskih skladov. Irska, ki ima 4,2 milijona pretežno katoliškega prebivalstva in kratko državnotvorno tradicijo je sicer za spoznanje boljši približek, kot kraljevina Danska, s stališča bruto domačega proizvoda na prebivalca pa precej oddaljen cilj, saj je irski pred gospodarsko krizo nominalno celo prehitel ameriškega.

Pahorjeva vlada je bila v začetku s primerjavami bolj previdna. Po debaklu baltiškega modela skokovite rasti, madžarskega potopa in islandskega čudeža si Slovenija nove resne primerjave niti ni želela. Še celo sprejem Čila v OECD je izzvenel bolj ali manj v prazno, verjetno zaradi geografske oddaljenosti nekdanje vojaške diktature, ki goji demokracijo šele slabi dve desetletji. Prejšnji teden, po vrnitvi z neformalnega vrha Unije pa je Pahor ponovno obudil pozabljene obete, da "ima (…) Slovenija vse možnosti za preboj med najbolj razvite." Realnost pa tokrat ponuja primerjavo z neko drugo evropsko državo, ki ima prav tako "prevelik javni sektor in neobrzdano javno porabo, tog trg delovne sile in nevzdržen pokojninski sistem."

Davek na sladkosti

Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da se je v zadnjih tridesetih letih pogostnost bolezenske debelosti potrojila. Pretirana debelost dobiva epidemične razsežnosti in visok delež otrok z resnimi zdravstvenimi težavami zaradi zamaščenosti ni več samo značilnost Združenih držav.

Župan New Yorka Bloomberg je bil prvi, ki je napovedal boj proti nezdravi hrani in med ponudniki hitre prehrane, pa tudi lastniki restavracij v mestu sprožil pravcati preplah. New York je pred dvema letoma uvedel popolno prepoved uporabe prehodnih maščob (trans fats) in obvezno navedbo kalorične vrednosti hrane, ki jo strežejo v restavracijah. Prepovedane maščobe, ki se uporabljajo zlasti pri pečenju in cvrtju, vsebuje pa jih tudi večina margarin, zvišujejo raven slabega holesterola in povzročajo vrsto zdravstvenih težav. Največ jih je najti prav v hitro pripravljeni hrani. Bloombergova iniciativa, mnogi jo že primerjajo z bojem proti cigaretnemu dimu, se je v Ameriki dobro prijela. Kmalu po New Yorku so jo povzeli v Philadelphiji, letos pa bo delna prepoved prehodnih maščob začela veljati tudi v Kaliforniji.

Ukrepi proti nezdravi hrani se zdaj selijo na našo stran Atlantika. Po prvi omejitvi uporabe prehodnih maščob na Danskem, so omejitvene ukrepe lani uvedli v Avstriji, letos pa jih napovedujejo še Španci. Danci pa gredo v boju proti debelosti še dlje. Trošarinam, s katerimi polnijo državni proračun, predvsem na račun tobaka in alkohola, so že dodali takso na sladkane pijače, napovedujejo pa tudi nove davčne obremenitve proizvajalcev sladoledov, čokolad in drugih sladkarij. Obdavčenje nezdrave hrane v Evropi očitno postaja izvirno polnjenje proračunske luknje. Danci nameravajo z novim davkom na sladkarije letos zbrati okrog 200 milijonov evrov, ukrep pa je že dobil tudi posnemovalce. Romunska vlada je prejšnji teden namreč napovedala, da razmišlja o posebnem davku na izdelke hitre prehrane. V pojasnilo je dodala, da ima skoraj četrtina romunskega prebivalstva previsoko telesno težo. Mogoče bi se od Romunov lahko kaj naučil tudi minister Križanič.

Proti

Javno mnenje očitno postaja čedalje bolj enotno. Ankete kažejo, da se delež tistih, ki v naslednjih letih pričakujejo izboljšanje družbenih razmer, vztrajno zmanjšuje. Vedno bolj smo pripravljeni na nazadovanje, in to ne samo v gospodarstvu, pač pa tudi na drugih področjih življenja. Za razliko od prejšnjega desetletja se je med nami razrasel pesimizem. Mnenje, da bodo naši otroci živeli slabše, kot živimo danes, postaja prevladujoče.

V javnomnenjskih anketah je jasno izraženo predvsem nezaupanje v sistem kot celoto in v inštitucije; še do nedavna je več kot polovica državljanov verjela, da vlada deluje dobro, zdaj je takih manj kot četrtina. Najbolj očitno pa postaja, da je izgubljeno splošno zaupanje v delovanje demokratičnega sistema. Kljub temu, da volilno telo ostaja enakomerno porazdeljeno med levico in desnico, je mogoče čutiti globoko nezaupanje v izvoljene predstavnike ljudstva na obeh straneh. Politikom, tako raziskave javnega mnenja, ne verjame nihče več. In ne samo politikom, mimogrede, odkar merimo javno mnenje, je dvom v njihovo iskrenost najbolj nizko ocenjen. Vse bolj očitno postaja, da so se politikom zdaj pridružili še strokovnjaki: zdravniki, raziskovalci, profesorji…

Nihče več ne zaupa nikomur, tako anketiranci, še najmanj zaupanja so pa vredni izobraženci. Strokovnjaki s tega ali onega področja, ki so jim ljudje nekoč verjeli, so v očeh javnosti postali zgolj podaljšana roka politike, ki si ne zaslužijo nikakršnega spoštovanja. Ko govorijo o segrevanju ozračja, je ljudstvo proti, ko govorijo o novi bolezni in zagovarjajo vakcinacijo prav tako; naj gre za odločitve o tej ali oni pomembni stvari, ljudje predstavnikom stroke preprosto ne zaupajo več. Pretežna večina anketirancev priznava, da bi na volitvah najraje glasovala Proti.

Za to, najštevilčnejšo stranko danes, so glavni sovražniki ljudstva predstavniki vlade, velikega biznisa in medijev, predvsem pa izobraženski sloj, ki opravičuje njihove zamisli. Politika, ki je na oblasti, verjame da se bomo s pomočjo strokovnjakov izkopali iz težavnih razmer, v katerih se je znašla naša država, ob tem pa ne upoštevajo, da jim velika večina ljudi preprosto ne verjame več.

Opomba: zapis je predelava komentarja, objavljenega v New York Timesu 4. januarja 2010 pod naslovom The Tea Party Teens Davida Brooksa.

Kakšne barve je mačka?

Pred leti so se na neki mednarodni konferenci, tako anekdota, srečali voditelji pomembnih držav. Potem, ko so se zedinili, da je problem resnično pereč in da ga je potrebno čim prej rešiti, so delegacije začele predlagati različne ukrepe. Ko so prišli na vrsto Američani, so postregli s pripravljeno rešitvijo, ki so jo tudi že preizkusili na pilotnem projektu. V podkrepitev rešitvi so poudarjali, da se je celotna zadeva v praksi dobro izkazala. Drugi delegati so pričeli odobravajoče prikimavati, nato pa je vstal predstavnik Francije in dejal: Že mogoče, da vaša rešitev v praksi dobro deluje, vseeno pa vprašanje ostaja, ali bo zadeva delovala tudi v teoriji.

V zadnjega pol leta se slovenski publicisti, ki se ukvarjajo z vzroki in posledicami gospodarske krize, predvsem pa z različnimi ukrepi za izhod iz recesije, med njimi so očitno najštevilčnejši ekonomisti, pogosto obnašajo kot Francozi iz anekdote. Ne glede na to, da smo zdaj vsi "Keynesijanci", sta se, kako običajno za domače razprave, spet izoblikovala dva nasprotujoča si tabora, ki en drugega obtožujeta za zablode tako imenovanega "liberalnega kapitalizma". Simptomatično, če hočete Francosko pa je, da sta se tabora izoblikovala glede na pripadnost zagovornikov te ali one ekonomske teorije. Skratka, slovenski ekonomisti in drugi misleci se v obdobju krize še najraje sprašujejo, ali nekaj (ne)deluje v teoriji, prakso pa prepuščajo bolj profanim.

Da bo gospodarska kriza slej ko prej minila, je jasno vsem, da bodo najvišjo ceno plačali manj izobraženi in mladi, pa kot da nikogar ne zanima. Kot da nikomur od tistih, ki z vehemenco teoretika razpravljajo o krizi kot o tipografskem problemu, o tem, kakšno črko bomo na koncu pripisali krivulji industrijske proizvodnje, ni mar, da bodo generacije, ki v sedanjem trenutku še študirajo, paradoksalno, tudi o ekonomskih teorijah, najmanj dvakrat plačali za tranzicijske neumnosti; prvič, ko bodo z diplomami v rokah pristali na zavodu za zaposlovanje in drugič, ko bodo z naraščajočimi davki poskušali vzdrževati nevzdržen sistem. Dokler se ne razpoči ali ne sesuje vase. Na čas po velikem poku, se lahko pripravijo, ne z modrostjo Francozov ali Američanov, pač pa Kitajcev: Ni važno, kakšne barve je mačka, samo da lovi miši.*

*Deng Xiaoping (1904-1997), pobudnik kitajske tranzicije iz planskega v tržno gospodarstvo.

Farsa v Københavnu

V zadnjih dneh postaja povsem jasno, da na letošnjem podnebnem srečanju na vrhu ne bo prišlo do nikakršnega zasuka. Do sporazuma, ki naj bi nastal na pogorišču nedelujočega Kyotskega protokola, očitno vodi čedalje daljša in vijugava pot.

Potem, ko so se Američani in Kitajci, trenutno prvi in drugi največji povzročitelji toplogrednih plinov na svetu, pred dnevi očitno dogovorili o svojih pogojih za globalni sporazum, Evropejci ostajajo ob strani in, kot je na Stari celini v navadi, sprti med seboj. Če je Busheva zavrnitev Kyotskega protokola pred leti Evropskim voditeljem nudila zatočišče pred čedalje bolj zaskrbljenim javnim mnenjem, bo to vlogo zdaj odigrala gospodarska in družbena kriza.

Strah pred zlomom evropskih gospodarstev je v zadnjem letu naredil svoje. Vse se pač začne in konča pri denarju. Javnih sredstev, ki so jih vlade v zadnjem letu vložile v bančno luknjo in obubožane industrije, je iz dneva v dan manj, evropski voditelji, ki so jih bila še pred meseci polna usta priložnosti za razvoj zelenih tehnologij, pa so umolknili Pod pritiskom krize so najglasnejši ponovno lobisti avtomobilske industrije in energetike, ki vsak v svoji državi, skupaj pa v vrhovih Evropske administracije grozijo s poslabšanjem konkurenčnosti in novimi milijoni brezposelnih. Kot vemo tudi od doma: tam kjer ni, še vojska ne more vzeti. Sporazum v Københavnu je neslavno končal, še preden so se svetovni voditelji posedli za mizo.

James Hansen, direktor Inštituta za vesoljske znanosti pri NASI in nesporna avtoriteta na področju podnebnih sprememb, znanstvenik, ki je v času Busheve administracije plačal visoko ceno za svojo neupogljivost, pred dnevi ni mogel skriti razočaranja. Vrh je označil za farso in sporočil, da bo dogodek bojkotiral. V Københavnu, pojasnjuje razočarani Hansen, nameravajo razvite države zgolj kupovati odpustke, zanje ponujajo drobiž in prazne obete, vsi pa bi se obnašali, kot da se ni nič zgodilo. Tudi Slovenija, z Erjavcem na čelu. Račun pa je iz leta v leto višji. Kdo bo na koncu plačal zapitek?

Je za astmo kriva folična kislina?

Ugibanj o skrivnostnem naraščanju astme je kot kaže konec. Raziskovalci z Univerze v Adelaidi so na sledi povzročitelju te najpogostejše kronične bolezni in najpogostejšega vzroka hospitalizacije pri otrocih iz razvitih držav. V pomanjkanju trdnih dokazov o vzrokih za začasno zoženje dihalnih poti in motnje dihanja so naraščanje obolelosti doslej pripisovali predvsem onesnaženemu okolju, avstralska raziskava, nedavno objavljena v Journal of Epidemiology, pa kaže na nepričakovanega povzročitelja: folično kislino.

Folična kislina ali vitamin B-9 vpliva na vrsto fizioloških procesov. Posebej je pomembna za tvorbo hemoglobina v obdobjih hitre rasti. Naravni vir foliatov je zelenolistna zelenjava (špinača, solata, stročnice), z njimi pa so bogata tudi jetra in kvas. Da foliati med nosečnostjo preprečujejo anemijo, so ugotovili že leta 1931. Kmalu zatem so kvas, jetra in špinača postali obvezna sestavina nosečniške prehrane. V zadnjih desetletjih se je v razvitem svetu namesto naravnih virov uveljavilo predpisovanje dodatkov folične kisline, najpogosteje v obliki tablet.

Avstralska raziskava je zdaj razkrila, da je pojav astme mogoče povezan s tovrstno prakso. Otroci, ki so sodelovali v raziskavi in katerih matere so med 30 in 34 tednom nosečnosti jemale nadomestek folične kisline, so imeli kar 30 odstotkov večjo oblolelnost za astmo. Raziskovalci poudarjajo, da je bil vpliv opazen samo pri tistih materah, ki so folično kislino prejemale v obliki nadomestkov in ne iz naravnih virov, obenem pa dodajajo, da je na ta način mogoče pojasniti tudi razširjanje bolezni v zadnjih petdesetih letih.

Cestnina po novem

Po dveh desetletjih javnih razprav, tehničnih preizkusov in burnih političnih debat bo Nizozemska, kot prva država na svetu, opustila cestno takso in uvedla variabilno obračunavanje cestnine po prevoženih kilometrih. Podnebne spremembe z naraščanjem morske gladine, tretjina države namreč leži pod morjem in nenehni prometni zastoji, so javno mnenje prevesili na stran nasprotnikov avtomobilizma. Ti so vse od začetka devetdesetih let zahtevali, da avtomobilisti začno plačevati polno ceno za gradnjo in vzdrževanje enega od najgostejših cestnih omrežij na svetu, pa tudi za izpuste toplogrednih plinov iz svojih vozil.

Nizozemska vlada je v parlament zdaj poslala predlog zakona, po katerem bo opustila letno cestno takso in dajatve, ki jih avtomobilistom zdaj obračunajo ob nakupu vozila ter jih do leta 2012 nadomestila z GPS napravami. Te bodo, vgrajene v vozila, beležile čas, kraj in dolžino vožnje ter podatke samodejno pošiljale v zbirne centre, od koder bodo lastnikom poslali obračun. Sistem, ki je že uspešno prestal preizkuse, bo prometnemu ministrstvu po novem omogočal ne le obračun cestnine po dejansko prevoženih kilometrih, mimogrede, uporaba avtocest je na Nizozemskem sedaj zastonj, pač pa tudi različno višino cestnine glede na uro dneva in cestne odseke. V povprečju naj bi za prevoženi kilometer po državni cesti po novem odšteli okrog 3 cente. Glede na to, da cestne dajatve za avto srednjega razreda sedaj na leto znašajo okrog 600 evrov, se za voznike, ki ne prevozijo več kot 20.000 kilometrov na leto ne bo veliko spremenilo, bo pa po žepu bolj udarilo tiste, ki se vozijo ob konicah po najbolj obremenjenih cestah. Osnova za obračun bo, tako kot seda,j temeljila na izpustih ogljikovega dioksida, zato se bo vožnja najbolj podražila za lastnike guzlerjev in drugih okolju neprijaznih vozil, večina lastnikov manjših vozil pa bo plačevala manj kot zdaj.

Nizozemska vlada ocenjuje, da se bodo prometni zastoji po uvedbi novega obračuna cestnine zmanjšali za najmanj 15 odstotkov, za deset odstotkov pa naj bi bili manjši tudi izpusti toplogrednih plinov.

Je prašičja gripa res nova?

Ko je svetovna zdravstvena organizacija (WHO) junija razglasila najvišjo stopnjo nevarnosti za pandemijo prašičje gripe in so zdravstvene oblasti mrzlično oddajale naročila farmacevtskim družbam, je bilo iz vrst epidemiologov slišati tudi opozorila o pretiranem odzivu na povsem običajno zdravstveno tveganje. Nekateri so celo namigovali, da gre za spreten manever velikih farmacevtskih podjetij, s katerim naj bi si zagotovila dobiček med gospodarsko krizo. Pojavi gripe spremljajo človeštvo od nekdaj in le redko zahtevajo res veliko žrtev. Najbolj znan primer pandemije gripe je še zmeraj izbruh bolezni ob koncu prve svetovne vojne, čeprav tedanjo visoko smrtnost med obolelimi pripisujejo tudi podhranjenosti prebivalstva.

Zdaj, ko se je gripa preselila na severno poloblo in so za nami prva cepljenja, rezultati pritrjujejo skeptikom, ki so že od vsega začetka trdili, da ne gre za novo obliko virusa in da je bil odziv WHO pretiran. Prave pandemične gripe se razvijejo iz nepoznanih oblik, s kakršnimi človeštvo še ni prišlo v stik. Ker imunski sistem zanje nima primerne obrambe, lahko širitev bolezni prepreči le cepljenje, ki pa je uspešno zgolj ob dvakratni vakcinaciji zadostnega števila prebivalstva. Šele po drugem vnosu cepiva v telo je namreč imunski sistem dovolj pripravljen za obrambo pred neznanim virusom, pri čemer pa mora biti delež cepljenih tudi dovolj velik, da prepreči širjenje bolezni. Takšna so bila tudi priporočila WHO. Ugotovitvi, da gre pri prašičji gripi za novo obliko virusa, so sledila naročila virostatikov in cepiva.

Slabih pet mesecev po razglasitvi nevarnosti in 5.000 žrtvah, med katerimi je neobičajno velik delež mlajših, odpornejših pacientov, pravi značaj prašičje gripe ostaja nepojasnjen. Obsežni programi vakcinacij po svetu očitno ne potekajo v skladu s pričakovanji. Oba vodilna izdelovalca cepiva, Novartis in GlaxoSmithKline sta nedavno sporočila, da se protitelesa v zadostni meri razvijejo že po prvi vakcinaciji in da drugi vnos cepiva ni potreben. Če je temu res tako, potem je pandemična narava prašičje gripe vprašljiva, saj ne gre za novo obliko, pač pa za rekombinacijo že znanih virusov ptičje in prašičje gripe, ki sta davna potomca gripe iz konca prve svetovne vojne. Njeni nasledniki že skoraj stoletje krožijo med ljudmi in imunski sistem jih dobro pozna, s tem pa je pojasnjeno tudi, zakaj je med žrtvami prašičje gripe tako malo starejših.

Kam plove Nemčija?

Po zmagi na parlamentarnih volitvah sta Angela Merkel in njen koalicijski partner Guido Westerwelle v ponedeljek sklenila sporazum, ki kaže, v kakšne vode bo naslednja štiri leta zaplula največja evropska država in peto gospodarstvo sveta. Prvi odzivi na dobrih 120 strani dolg dokument kažejo, da Nemčija ostaja bolj ali manj na mestu, tudi kar zadeva varstvo okolja.

Na prvi pogled se največja sprememba v okoljski politiki obeta na energetskem področju. Nova vlada namreč namerava odpraviti moratorij na gradnjo jedrskih elektrarn, ki ga je pred sedmimi leti sprejela koalicija socialdemokratov in zelenih. Podaljšala se bo tudi doba delovanja obstoječih naprav, "v skladu z varnostnimi standardi, ki veljajo v Nemčiji." Odločitev, ki ima daljnosežne posledice, saj pomeni manj vlaganj v obnovljive vire energije in več v jedrsko tehnologijo, je bila spričo nemških obveznosti za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov pričakovana, toliko bolj, ker za njo stoji nemška industrija in ker v obdobju krize za subvencioniranje elektrike iz sončnih in vetrnih naprav zmanjkuje denarja.

Za prihodnost Nemčije, pa tudi Evrope je mogoče pomembnejša napoved, da bo nova vlada bolj zavzeto zagovarjala pridelavo genetsko spremenjenih poljščin. Podpora se v prvi vrsti obeta vzgoji genetsko spremenjenega krompirja, ki ga je razvil BASF in ga namerava uporabljati pri izdelavi industrijskega škroba. Prepoved gojenja genetsko spremenjene koruze zaenkrat ostaja, vendar okoljevarstveniki opozarjajo na namero zvezne vlade, da del pristojnost za odločanje o pridelavi genetsko spremenjenih poljščin prenese na deželno raven, kar bi lahko pripeljalo do postopne liberalizacije njihove pridelave.

Okoljevarstveniki so nasploh bolj kot ne kritični do koalicijskega sporazuma. Očitajo mu, da odraža težnje industrijskih lobistov, predvsem avtomobilskega sektorja. To naj bi bilo v prvi vrsti krivo za odsotnost kakršnihkoli ukrepov za omejevanje porabe naftnih derivatov. Kljub temu pa ima koalicijski sporazum tudi svetlo plat. Celo politični nasprotniki pozdravljajo odločitev nove koalicije, da bo nemško železniško omrežje v celoti ostalo v državnih rokah. Nova vlada se namerava odpovedati privatizaciji celotnega omrežja, s postajami in energetskim sistemom vred, potem ko se je javni prodaji delnic Deutsche Bahn odpovedala že prejšnja, velika koalicija.

Največ pozitivnih odzivov je bil med naravovarstveniki brez dvoma deležen tisti del koalicijskega sporazuma, ki se nanaša na ohranjanje narave in mednarodno pomoč. Vlado aktivisti podpirajo v prizadevanjih za obsežnejše financiranje ohranjanja tropskih gozdov in pri ukrepih, ki naj omejijo uničujoče ribiške prakse. Splošno mnenje, ne samo naravovarstvenikov pa je, da nova nemška vlada ne ponuja nikakršnih novosti in da bo tudi naslednja štiri leta "vse po starem".

Je biogorivom iz hrane odzvonilo?

Leta 2007 so Združeni narodi v poročilu Trajnostna bioenergija: Okvir odločanja napovedovali, da je opuščanje fosilnih goriv v teku in da utegnejo "v naslednjih petnajstih ali dvajsetih letih biogoriva zagotoviti četrtino potrebne energije." Ne bi se mogli bolj motiti.

Slabi dve leti po "okviru odločanja", ki naj bi biogorivom, predvsem z davkoplačevalskim denarjem, na široko odprlo vrata, v javnost pritekajo informacije o njihovi pravi naravi. Svarilom aktivistov o uničevanju tropskega gozda zaradi širjenja plantažnih površin, o posledicah ameriškega programa predelave koruze v bioetanol in o finančnih malverzacijah ter zapravljanju davkoplačevalskega denarja, so se v zadnjem letu pridružili tudi znanstveniki. Letošnje raziskave so dokončno ovrgle trditev kmetijskega lobija, da je z biogorivi iz kmetijskih pridelkov mogoče zmanjšati izpuste toplogrednih plinov. Izpopolnjeni modeli namreč kažejo, da bi se izpusti ob večjem obsegu kmetijske pridelave kvečjemu povečali.

Vse bolj jasno zato postaja, da je predelava kmetijskih pridelkov v gorivo zašla v slepo ulico. K temu v svojem letošnjem poročilu: K trajnostni proizvodnji in uporabi resursov: Ocenjevanje Biogoriv pritrjujejo tudi Združeni narodi. Zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida s predelavo kmetijskih pridelkov v biogoriva je po zadnjih ugotovitvah mogoče zanesljivo doseči le pri bioetanolu iz sladkornega trsa. Predelava koruze v gorivo se s stališča podnebnih sprememb navadno ne splača, najslabše pa jo je po mnenju Združenih narodov odnesla predelava palmovega olja. Ta zaradi priprave zemljišč povzroča precej večje izpuste toplogrednih plinov, kot so domnevali doslej in kot jih prihrani izdelani biodiesel.

O možnostih za trajnostno proizvodnjo biogoriv bi morali zdaj ponovno razmisliti tudi v Sloveniji, če nočemo, da v Lendavski rafineriji zraste nova Mura, tokrat z davkoplačevalskim denarjem.

El Niño se vrača

Potem ko so se temperature površinske vode Tihega oceana dvignile za več kot stopinjo, v globini se je voda doslej segrela tudi do štiri stopinje celzija, so razmere po ocenah Ameriške Uprave za oceane in ozračje zrele za vrnitev El Niña.

El Niño označuje vrsto pojavov, ki nastanejo zaradi segrevanja vzhodnega dela Tihega oceana, največje vodne mase na Zemlji. Mehanizem, ki uravnava njegov prihod in odhod ter intenzivnost sočasnih vremenskih pojavov, še niso povsem pojasnjeni, dobro pa so znane posledice. El Niño napoveduje vremenski kaos: vročinske valove, suše in poplave, zaradi globalnega vpliva pretrese kmetijske trge, kar se v manj razvitih državah pogosto sprevrže v socialne nemire.

Slika tokratnega El Niña bo bolj jasna septembra ali oktobra, ko bo pridobival na moči, vrhunec pa bo predvidoma dosegel med letošnjo zimo na severni polobli. Prve napovedi niso nič kaj obetavne. Indijski monsun, od katerega je odvisna prehrana druge najštevilčnejše države na svetu, se je letos začel bolj zgodaj, z izdatnimi padavinami, ki so nato usahnile in so pod dolgoletnim povprečjem. To lahko resno prizadene letino. Podobna usoda čaka druge države, katerih kmetijstvo je odvisno od monsunskih padavin. Suša utegne prizadeti tudi Avstralijo, ki si od zadnjega pomanjkanja padavin, največjega zadnjih sto let, še ni opomogla.

El Niño pa ne prinaša zgolj sušnih obetov. Pacifiška obala od Kalifornije do Ekvadorja, Peruja in Čila bo deležna obilnih padavin. Edini, ki se njegovega prihoda veselijo, so prebivalci severovzhoda ZDA, saj Niño obeta milejšo zimo in manj orkanskih aktivnosti. Mila zima pa se letos obeta tudi Evropi.

Podnebno krčenje

Med posledice podnebnih sprememb lahko po novem štejemo tudi manjšanje organizmov. Pred časom je revija Science objavila članek o manjšanju škotskih ovac, kar so raziskovalci pripisali milejšim zimam, zdaj pa je raziskava, objavljena v Proceedings of the National Academy of Sciences razkrila, da lahko isti pojav opazujemo tudi pri vodnih živalih.

Skupina nemških in francoskih raziskovalcev je na podlagi preučevanja različnih živalskih združb, ki naseljujejo evropske vodotoke, del podatkov izvira tudi iz Baltiškega morja, ugotovila, da so se ribe v Evropi v zadnjih desetletjih v povprečju zmanjšale skoraj za polovico. Skupna teža evropskih rib naj bi se znižala kar za okrog 60 odstotkov.

Raziskovalci so prepričani, da ne gre za posledice pretiranega ribolova, saj manjših velikosti organizmov niso zaznali samo pri ribah, pač pa tudi pri planktonu in bakterijah. Na podlagi raziskave je mogoče zaključiti, da je manjšanje osebkov skupaj z migracijami populacij naravni odziv na spremembe temperature v sladkih vodah in morjih.

Zeleni Wal-Mart

Razvpita ameriška trgovska veriga Wal-Mart, v javnosti bolj znana zaradi omejevanja sindikalnega delovanja in izrivanja malih trgovcev, načrtuje nov korak k izboljšanju svoje javne podobe. Potem, ko je januarja lani ta največji diskontni trgovec na svetu objavil izjavo o družbeni odgovornosti, s katero se je zavezal k za četrtino manjši porabi energije in strožji uveljavitvi etičnih standardov, je zdaj napovedal še, da namerava prevzeti vodilno vlogo na področju okoljskega označevanja izdelkov.

V ZDA in Veliki Britaniji zadnja leta narašča pritisk potrošnikov, ki od trgovcev zahtevajo, da na izdelkih, poleg cene in drugih podatkov, označujejo tudi okoljske informacije. Te naj kupca informirajo o različnih vplivih na okolje: o sproščenem ogljikovem dioksidu, porabljeni vodi in odpadkih, ki so posledica proizvodnje in distribucije izdelka. Sistem okoljskega označevanja naj bi bil podoben tistemu, ki velja za živila in s podatki o kalorični vrednosti, deležu maščob, ogljikovih hidratov in beljakovin omogoča njihovo medsebojno primerjavo.

Wall-Martov predsednik uprave je uvodno srečanje z dobavitelji, strokovnjaki ameriških univerz in predstavniki okoljevarstvenih organizacij, ki pri projektu sodelujejo, začel z apelom: "Spremeniti moramo način, kako izdelujemo in prodajamo izdelke. Potrošnja mora postati pametnejša in trajnostna." Če se bodo njegova pričakovanja izpolnila, bodo v naslednjih petih letih ameriški trgovci in dobavitelji prevzeli Wal-Martov sistem okoljskega označevanja izdelkov.

Nelagodje številk

Razumevanje podnebnih sprememb bi bilo nepopolno brez meritev toplogrednih plinov. Klimatologi z vsega sveta z zanimanjem pričakujejo vsakoletno poročilo o atmosferskih meritvah, ki jih pripravlja Ameriška uprava za oceane in ozračje v okviru projekta GLOBALVIEW-CO2.

Interes za izmerjene vrednosti ogljikovega dioksida v zemeljski atmosferi se je dodatno povečal leta 2001, ko so merilne postaje zaznale nenaden pospešek rasti za 2,5 delca na milijon (ppm), medtem ko so še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja vsebnosti naraščale po letnih stopnjah okrog 1,5 ppm. Trend se ni umiril tudi v letih 2002 in 2003 in mnogi znanstveniki so v tem videli prve znanilce podnebne katastrofe.

Objavljene vrednosti za leto 2008 so, vsaj kar zadeva naraščanje vsebnosti ogljikovega dioksida v ozračju pomirjujoče, saj so ponovno v okviru večletnega povprečja. Razlogov za pretirani optimizem pa ni. Celotna vsebnost ogljikovega dioksida v atmosferi je lani dosegla 386 ppm. Če primerjava s pred-industrijsko številko 278 delcev na milijon (ppm) ne zbuja nelagodnih občutkov, jih gotovo mnenje enega od vodilnih klimatologov, Jamesa Hansena, ki mejo postavlja pri 350 ppm, nad njo po njegovem prepričanju vremenski pojavi postajajo neobvladljivi.

Guzlerjem je v Ameriki odklenkalo

Ameriški predsednik Obama je na včerajšnjem srečanju s predstavniki avtomobilske industrije, okoljevarstvenih organizacij in pomembnimi politiki, med katerimi je bil tudi Arnold Schwarzenegger, vztrajni zagovornik boja proti podnebnim spremembam, predstavil nove ameriške standarde za porabo goriva.

Ameriška administracija se je odločila za presenetljiv korak - avtomobilskim proizvajalcem, ki so zaradi zmanjšane prodaje povsem odvisni od davkoplačevalskega denarja, bo naložila, da v naslednjih sedmih letih porabo goriva v novih avtomobilih zmanjšajo za 40 odstotkov.

Standard, ki bo veljal za celotne ZDA, bo zmanjšal ameriško odvisnost od nafte, obenem pa za tretjino znižal sedanje avtomobilske izpuste ogljikovega dioksida. Manjša poraba goriva bo imela tak učinek, kot da bi z ameriških cest izginilo 58 milijonov vozil, prihranek pri porabi nafte pa bo tolikšen, kot je znašal lanski ameriški uvoz črnega zlata iz Savdske Arabije, Venezuele, Libije in Nigerije skupaj.

Zdravstveni izziv našega časa

Skupina zdravnikov je v ugledni reviji Lancet objavila članek, v katerem so podnebne spremembe med zdravstvenimi izzivi našega časa postavili na prvo mesto. Avtorji članka Obvladovanje zdravstvenih posledic podnebnih sprememb, vodilni strokovnjaki z različnih področij medicine ugotavljajo, da se zdravstvo v zadnjem desetletju, za razliko od drugih disciplin, s posledicami podnebnih sprememb ni dovolj ukvarjalo. Opazne spremembe v okolju in vedno večja pogostnost izjemnih vremenskih dogodkov prioritete zdaj postavljajo na glavo. Spremembe, ki bodo najbolj vplivale na prihodnost človeštva, so po njihovem mnenju pomanjkanje vode in hrane, "kar je v zgodovini človeštva vedno privedlo do selitev velikih razsežnosti."

Zdravniki opozarjajo, da kljub napredku medicine v svetu še zmeraj umre 10 milijonov otrok na leto. 200 milijonov otrok trpi pomanjkanje in se ne razvija tako, kot bi se morali, 800 milijonov ljudi strada, 1.500 milijonov pa nima dostopa do pitne vode. Razmere se bodo zaradi segrevanja ozračja samo še slabšale.

Naraščanje gladine morja, tanjšanje ledenega pokrova in pogostnost izjemnih vremenskih pojavov po mnenju zdravnikov kažejo tudi na to, da so napovedi Mednarodnega odbora ZN za podnebne spremembe morda celo preveč zadržane. Avtorji so prepričani, da višje temperature že vplivajo na človeštvo in da mora zdravstvo, tako kot drugi sektorji, čimprej najti odgovore na nove izzive. Oblike infekcij se bodo z razmahom bolezni, ki jih prenašajo žuželke, na primer z malarijo ali vročico dengue, korenito spremenile. Smrtnost, tudi v razvitem svetu, bo zaradi izjemnih vremenskih pojavov naraščala. Zdravniki ob tem navajajo primer vročinskega vala, ki je leta 2003 kosil po Evropi in kljub sorazmerno dobri zdravstveni oskrbi povzročil smrt več kot 70.000 ljudi.

Da vse napovedi le ne bi izzvenele tako slabo, so v Lancetu omenjene tudi dobre novice: zaradi omejevanja izpustov toplogrednih plinov se bodo ljudje več gibali, to pa pomeni, da se bo raven stresa znižala, to pa bo pozitivno vplivalo na znižanje obolevnosti za boleznimi srca in ožilja in na manjšo pogostnost povečane telesne teže. Slednje seveda predvsem v razvitem svetu.