S kom se primerjamo?

Ko je vlada Janeza Janše kmalu po zmagi na volitvah napovedala možnost uvedbe enotne davčne stopnje, je med sindikalisti zavrelo. V medijih se je razvila bolj ali manj racionalna razprava o davčnih sistemih, v kateri je bil en od močnejših argumentov češ, s Slovaško ali Estonijo se že ne bomo primerjali. Poskus davčne reforme je neslavno propadel. Minister za razvoj je razočaran zapustil vlado, njegov namestnik, mimogrede, kot državni sekretar v kabinetu aktualnega premierja trenutno rešuje pogorišče, ki je ostalo za največjo tekstilno tovarno v državi, pa se je podal na obisk Danske. Janševa vlada je v javnosti hitro obrnila ploščo in glasno zagovarjala tako imenovani socialno-tržni model, reforma trga delovne sile pa naj bi sledila danskemu vzoru.

Kdor Dansko bolje pozna, je lahko tedaj le nemočno skomignil z rameni. S 5.5 milijoni je številčnost prebivalstva te kraljevine tudi edina podobnost s Slovenijo. Danska je ena od najbolj uspešnih in bogatih malih držav, ki v različnih točkovanjih, od zadovoljstva prebivalstva, do okoljske prijaznosti in nepodkupljivosti uradnikov, praviloma posega po svetovnem vrhu. Danska ima enega izmed najbolj prožnih trgov delovne sile, zaposleni v povprečju zamenjajo delodajalca vsaka štiri leta, ima pa tudi svetovne igralce v farmaciji, pomorski logistiki in energetiki, visoko izobraženo delovno silo in odprto gospodarstvo, s katerim se težko primerjajo celo druge najbolj razvite države sveta. Je tudi edina evropska država z vzdržnim pokojninskim sistemom, izvaža hrano in energijo, skratka, ima vse, kar bi si Slovenija želela imeti. Razen seveda, da ima najvišjo stopnjo davka na avtomobile in da njeni prebivalci povečini živijo v majhnih lesenih hišah.

Janševa vlada je reforme kmalu odložila na boljše čase in se posvetila predsedovanju Evropski uniji. V enem od svojih tedanjih govorov je premier ponovil, da lahko Slovenija kmalu dohiti najbolj razvite. V luči predsedovanja, pa tudi obetov o milijardah evropskih sredstev, ki naj bi obogatile slovenski proračun, se je nova primerjava ponujala kar sama. Irska je v času slovenskega predsedovanja uniji veljala za šolski primer uspešne male države, ki se je iz zaostalosti in revščine v nekaj desetletjih povzpela na sam evropski vrh. To naj bi dosegla s svojo odprtostjo za neposredne tuje investicije, pa tudi spretno uporabo evropskih skladov. Irska, ki ima 4,2 milijona pretežno katoliškega prebivalstva in kratko državnotvorno tradicijo je sicer za spoznanje boljši približek, kot kraljevina Danska, s stališča bruto domačega proizvoda na prebivalca pa precej oddaljen cilj, saj je irski pred gospodarsko krizo nominalno celo prehitel ameriškega.

Pahorjeva vlada je bila v začetku s primerjavami bolj previdna. Po debaklu baltiškega modela skokovite rasti, madžarskega potopa in islandskega čudeža si Slovenija nove resne primerjave niti ni želela. Še celo sprejem Čila v OECD je izzvenel bolj ali manj v prazno, verjetno zaradi geografske oddaljenosti nekdanje vojaške diktature, ki goji demokracijo šele slabi dve desetletji. Prejšnji teden, po vrnitvi z neformalnega vrha Unije pa je Pahor ponovno obudil pozabljene obete, da "ima (…) Slovenija vse možnosti za preboj med najbolj razvite." Realnost pa tokrat ponuja primerjavo z neko drugo evropsko državo, ki ima prav tako "prevelik javni sektor in neobrzdano javno porabo, tog trg delovne sile in nevzdržen pokojninski sistem."