Vsa življenja pumic

Med gospodarsko krizo je modne izdelke vse težje prodati, zato izdelovalci posegajo po najrazličnejših prodajnih trikih. Zadnja domislica so športni copati, ki bi po izrabi zaživeli novo življenje – na vrtu.

Potem ko so lani pri izdelovalcu športne opreme Puma sprejeli petletni načrt trajnostnega gospodarjenja in kartonske škatle za čevlje nadomestili z uporabnimi vrečkami ter zmanjšali porabo papirja za 65%, zdaj načrtujejo izdelavo pumic, ki bi imele dve življenji. Po prvi različici bi izrabljene copate vrnili v proizvodnjo, kjer bi jih ponovno uporabili kot surovino, po drugi pa bi izdelke začeli izdelovati iz razgradljivih materialov, tako da bi jih bilo mogoče brez škode odvreči na kompost. 

Kakorkol, na kompostu ali v novih podplatih, najbolj okolju prijazna strategija ostaja kupovati manj. 
 

Eksternalije

Center za raziskovalno novinarstvo (Center for Investigative Reporting) tako vidi zunanje stroške uporabe naftnih goriv v Ameriki. Je pri nas kaj drugače?

Bilo mi je v veselje...

Dragi bralci,

Po petih letih prijetnega druženja z vami na blogu Ej stari, je napočil čas sprememb. Odslej me lahko spremljate tudi na Drugem svetu.

ostajam vaš Lorax

Grešniki bodo plačevali več

Gospodarska kriza in naraščajoči stroški spreminjajo ameriški odnos do zdravstvenega zavarovanja. Če so v preteklosti tamkajšnja podjetja zaposlene zgolj spodbujale k opustitvi nezdravih razvad, bodo grešnike po novem udarila po žepu.

Programe za opuščanje kajenja ali hujšanje, ki so jih zaposlenim doslej brezplačno zagotavljali večji delodajalci na drugi strani Atlantika, bodo nadomestile višje premije. Med glavnimi krivci so gospodarske razmere, saj ameriška podjetja najemajo vse manj mladih, delovna sila se stara, s tem pa naraščajo tudi stroški za njihovo zdravstveno zavarovanje. Podatki kažejo, da so se stroški zavarovanja ameriške družine, ki jih krije delodajalec, v zadnjih petih letih povišali za tretjino in dosegli 15.000 ameriških dolarjev (11.100 evrov) na zaposlenega.

Wal-Mart, eden od večjih delodajalcev je že najavil, da bo v prihodnjem letu kadilcem začel obračunavati višje premije, obenem pa bo ukinil brezplačne programe za odvajanje kajenja, češ da niso dali rezultatov. Podjetje, ki skrbi za zavarovanje milijona svojih zaposlenih in njihovih družinskih članov, višje račune opravičuje s podatki zdravstvenih zavarovalnic, ki kažejo, da kadilci porabijo za četrtino več zdravstvenih storitev.

Otok v zelenem?

Medtem ko nemška kanclerka razmere na stari celini danes ocenjuje kot »najtežje po drugi svetovni vojni«, Grki in Italijani pa si mrzlično prizadevajo za oblikovanje vlade, ki bi jih rešila pred bankrotom, se zdi, da je vsaj ena oslabela država evroobmočja na pravi poti.

Optimistične napovedi gospodarskih gibanj na Irskem, tamkajšnji bančni sistem je leta 2008 domala razpadel in ga je rešilo zgolj podržavljanje bank, se kot kaže uresničujejo. Gospodarstvo keltskega tigra, ki je v prvem četrtletju zabeležilo 1,9% rast, je dober rezultat z 1,6% ponovilo tudi v drugem četrtletju. Glede na britansko povprečje in rezultat evroobmočja, v drugem četrtletju sta s pičlimi 0,2% oba stagnirala, je uspeh toliko večji.

Kako je Dublinu to uspelo? Letošnja Irska rast je posledica povečanega izvoza, za osupljivih 23,9%, saj domača poraba še zmeraj upada, nepremičninski trg pa tudi ne kaže znakov oživljanja. Svetle zvezde Irskega gospodarstva ostajajo predvsem podjetja iz informacijskega sektorja. Cisco, Intel, Microsoft, v zadnjem času tudi Google in Facebook. To je le nekaj zvenečih imen, ki so jih na zeleni otok privabile nižje davčne stopnje in druge ugodnosti za tuje investitorje.

Za razliko od Portugalcev in Grkov, ki zaradi krčenja gospodarstva vedno bolj omahujejo pod dolžniškim bremenom in beležijo beg kapitala, je Irska v drugem četrtletju letošnjega leta prejela kar za šest milijard evrov neposrednih tujih investicij. Zmerni optimizem ni ostal neopažen. Irce so zaradi dobrih gospodarskih rezultatov nagradili celo finančni trgi. Donos na desetletne obveznice se je v zadnjih mesecih z vrtoglavih 14% spustil na še zmeraj nevzdržnih 8,7% a zdi se, da bo otok v prihodnosti ponovno zelen.

Na vrsti je Slovenija

Današnja rast donosnosti desetletnih obveznic Republike Slovenije prek magične meje 7% kaže, da je prišel čas obračuna. Čeprav bi strmo rast stroškov zadolževanja mnogi radi pripisali propadli pokojninski reformi, je prave razloge treba iskati drugje. Nezaupanje finančnih trgov v fiskalno stabilnost Slovenije je bolj posledica neobrzdane rasti javnega dolga, kot pa neizvedenih strukturnih reform.

V letih gospodarske rasti je Slovenija na finančnih trgih brez težav zbrala za poldrugo milijardo evrov na leto. Ob izbruhu krize se je ta znesek potrojil in še po dveh letih brez omembe vredne gospodarske rasti smo se, namesto da bi zmanjšali tekoči primanjkljaj, ponovno zadolžili - za tri milijarde. Samo obresti nam bodo letos pobrale okroglo milijardo. Finančnim investitorjem je, ob ponovni grožnji gospodarskega zastoja očitno jasno, da Slovenija svojih financ kmalu ne bo zmogla obvladovati sama. Sedemodstotni pribitek pomeni, da se pridružuje skupini omaganih članic evroobmočja, a to nujno še ne pomeni, da bo sledila Grškem scenariju, ki se lahko v skrajnem primeru konča z izgonom iz evroobmočja.

Še je čas, da se katastrofi izognemo, kot je to uspelo Latviji. Mnogi bodo nad primerjavo verjetno vihali nos a bivša sovjetska republika z 2,2 milijoni prebivalcev je v marsičem podobna Sloveniji. Njeno odprto gospodarstvo, 55% je izvozno usmerjenega, je leta 2009 zabeležilo največji padec v Evropski uniji, saj se je skrčilo za 18 odstotkov. Država se je morala zateči pod okrilje IMF in EU, da si je zagotovila 7,5 milijard evrov svežih sredstev. A rešitev ni prišla poceni. Latvija je na vseh področjih zategnila pas. Plače so se leta 2009 znižale za 7%, naslednje leto pa za dodatnih 8%. V najbolj kritičnih letih je vladi z zmanjšanjem števila javnih uslužbencev, znižanjem plač in dvigom davkov uspelo primanjkljaj zmanjšati za dve milijardi evrov. Letos se je krivulja obrnila navzgor. V drugem letošnjem kvartalu je Latvija zabeležila 5,6 odstotno rast gospodarstva, brezposelnost pa se je z 20,5% znižala na 16,2%.

Kako je Latvijcem to uspelo? Mnogi opozarjajo, da so se baltiške države šele pred dvema desetletjema izvile iz primeža Sovjetske zveze, zaradi česar so ljudje bolj potrpežljivi in cenijo dosežke samostojnosti. Drugi opozarjajo na vpliv skandinavske kulture in poudarjajo, da se za razliko od Grkov, Latvijci ob uvedbi varčevalnih ukrepov niso podali na ulice. Resnica je nekje vmes, čeprav je bil verjetno ključnega pomena dogovor vseh strank, ki so, kljub predčasnim volitvam v septembru, enotno podprle program gospodarske stabilizacije in se izognile grški tragediji. Se ji bomo znali tudi v Sloveniji?

Hitrosti Evrope

Iz Berlina je, kljub dobrim rezultatom, ki jih letos beleži nemško gospodarstvo, vse pogosteje slišati nezadovoljstvo nad neučinkovitim odločanjem v uniji. Zdaj, ko se je zahtevam za spremembo evropske pogodbe pridružil tudi Pariz, so vse oči uprte v vodilna državnika evroobmočja. Merklova je ta teden jasno povedala, da je »korenito reformo potrebno izpeljati hitro, kajti svet izgublja potrpljenje« in se s Sarkozyjem znašla na istem bregu, medtem ko se na drugi strani krepi skupina manjših, tako imenovanih obrobnih članic unije, ki se hitrim spremembam evropske pogodbe vedno bolj krčevito upirajo.

Po predlogu, ki prihaja iz evropskih metropol, bo unija slej ko prej razdeljena na dva dela, na osrednji, v katerem bodo ostale gospodarsko močnejše članice, ki bodo poenotile svoje davčne in fiskalne politike in zadržale evro, ter ohlapnejše povezano obrobje. Na obrobju naj bi pristale države, ki zaradi slabega gospodarskega položaja ne bodo zmogle tesnejšega povezovanja. V tej skupini bi bile predvsem države z nacionalnimi valutami in tiste, ki bi evroobmočje morale zapustiti. Med kandidati za obrobni status se v omenjajo oslabele članice, kot sta Grčija ali Portugalska, pa celo Finska in Slovaška, slednji ne toliko zaradi gospodarske slike, pač pa bolj zaradi nasprotovanja reševalnim poskusom skupne valute.

Morebitna izključitev države članice iz evroobmočja, veljavna evropska pogodba te možnosti ne predvideva, ki je doslej veljala za tabu, ta teden postaja realnost. K temu nista pripomogla zgolj grška tragedija in italijanska opereta, pač pa predvsem vse bolj zaostrene razmere v svetovnem gospodarstvu.

Opereta po italijansko

Tisti, ki so zadnje dni verjeli, da se bodo težave naše zahodne sosede razrešile z Berlusconijevim odstopom, so se ušteli. Čeprav bi si Il Cavaliere zaradi svojega eratičnega obnašanja zlahka prislužil vlogo grešnega kozla v kakšni italijanski opereti, njegov odhod državi očitno ne prinaša olajšanja.

Kljub temu, da je premier predsedniku Napolitanu včeraj ponudil odstop in obljubil, da na naslednjih volitvah, ki bodo verjetno februarja prihodnje leto, ne bo več kandidiral, Italija komaj še lovi sapo. Stroški njenega zadolževanja, ki so že prejšnji teden presegli kritično mejo sedmih odstotkov, zaradi tako visokih obresti sta pokleknili tako Irska, kot Portugalska, tudi po objavi Berlusconijevega odhoda niso padli. To pomeni, da nihče od investitorjev ne verjame v fiskalno stabilizacijo tretjega največjega gospodarstva evroobmočja. Razmere so v resnici še bolj dramatične, saj si bo morala Italija prihodnje leto zaradi poplačil zapadlih obveznosti sposoditi svežih 300 milijard evrov, kar je toliko, kolikor trenutno znaša celoten Grški dolg.

Državne obveznice, na desetletne tudi danes obračunavajo 7,4% pribitka, največ odkar je država vstopila v evroobmočje, kažejo da je Grčijo in njeno farso z iskanjem novega voditelja zdaj prehitela Italija, ki prevzema osrednje mesto v krizi skupne evropske valute. Tudi borze so ponovno v rdečem. Evropski tečaji, ki so danes v povprečju nižji za 2%, ne obetajo nič dobrega.

Motnje za mizo

Vsak od nas ima bolj ali manj priljubljene jedi. Odkar jedilnikov ne določajo več pridelki na domači njivi, pač pa predvsem ponudba supermarketov, lahko sami odločamo o tem, kaj bomo jedli in kako bodo živila pridelana. Prosta izbira pa prinaša tudi nove izzive, saj omogoča bolj ali manj zdravo in uravnoteženo prehranjevanje. Ameriški strokovnjaki so v zadnjih letih opazili pojav dveh novih oblik prehranskih motenj: izbirčnost in ortoreksijo.

Izbirčneži v veliki meri sledijo otročjim prehranskim navadam. Njihov izbor je strogo omejen na majhno število jedi, na primer zgolj na testenine, ocvrt krompirček ali pice. Nekateri sklepajo, da so take prehranske navade posledica težav pri odraščanju, drugi jih obravnavajo kot obliko psihične motnje, tretji pa verjamejo, da gre za ljudi, ki imajo tako izrazit čut okušanja, da jih raznoliki jedilniki motijo in se zato zatekajo v monotono prehrano neizrazitih barv in okusov.

Za razliko od izbirčnežev ortoreksike (lat. tisti, ki se pravilno hrani) označuje obsesija z zdravo prehrano. Navadno uživajo zgolj biološko pridelana živila, brez kakršnihkoli dodatkov, pogosto pa iz prehrane povsem izločijo tudi kofein, alkohol, sladkor, sol in začimbe, mnogi celo pšenico ali mlečne izdelke. V bolj ekstremnih oblikah se ortoreksiki zatekajo izključno k surovi hrani ali uživanju nekaterih prehranskih skupin ali pa skušajo živila v celoti pridelati sami.

Čeprav sta izbirčnost in ortoreksija manj nevarni od drugih motenj hranjenja, pa lahko prav tako vplivata na posameznikovo zdravje. Bolj, ko je izbor živil omejen, večja je verjetnost, da se pri ljudeh pojavijo posledice neuravnotežene prehrane, pomanjkanje določenih vitaminov ali mineralov ali pa motnje absorbcije. V izjemnih primerih ortoreksija ali pretirana izbirčnost vodita do anoreksije. Poleg fizioloških posledic imata obe motnji tudi svojo družbeno dimenzijo. Mnogi izbirčneži ali ortoreksiki se izogibajo skupnim obrokom s sodelavci ali prijatelji, saj se bojijo zavračanja ali norčevanja iz njihovih prehranskih navad.

Frankfurtska skupina ali kdo vlada Evropi

Začelo se je veselo, na poslovilni zabavi v čast Jean-Claudu Tricheju. Odhajajočemu predsedniku Evropske centralne banke (ECB) so prišli v Frankfurt nazdravit vsi, ki v politiki kaj pomenijo, tudi tisti, ki se z njegovimi ukrepi niso vedno strinjali. Na vrhuncu dolžniške krize je Trichet namreč odobril nakupe vrednostnih papirjev opešanih članic, čeprav evropski sporazumi ECB to izrecno prepovedujejo. Ko se je razvedelo, da bo v Frankfurt priletel sam francoski predsednik, Sarkozyjeva žena naj bi tisti večer rodila prvorojenko, je postalo jasno, da razmere postajajo resne.

V noči na 20. oktober naj bi ob robu banketa nastala Frankfurtska skupina, ozek krog najvplivnejših evropskih politikov z nalogo, da rešijo evropsko valuto. Voditelja največjih evro gospodarstev, Angela Merkel in Nicolas Sarkozy, Emanuel Barroso, ki načeluje Evropski komisiji. Jean-Claude Junckers, predsedujoči evroobmočja in predstavniki ECB ter Mednarodnega denarnega sklada, ki ga vodi Christine Lagarde, so začeli iskati kompromis med fiskalno disciplino severne Evrope in brezbrižnim hedonizmom juga, ki ga najbolje uteleša italijanski premier Berlusconi, voditelj edine velike ustanovne članice Evropskih skupnosti, ki v skupino ni bil povabljen.

Dobra dva tedna po prvem neformalnem srečanju in številnih sestankih, samo na vrhu G20 v Cannesu naj bi se skupina sestala štirikrat, je izkupiček pičel, razmere pa se iz dneva v dan bolj dramatične. Grki nadaljujejo z »bizantinsko notranjo politiko«, evropske banke bijejo plat zvona, Berlusconi pa brez večine v parlamentu vlada državi, ki velja za novo domino evroobmočja. V tolažbo nam tako ostaja le zaveza Frankfurtske skupine, ki je konec oktobra obljubila sprejem »celovitega svežnja dodatnih ukrepov, v dokaz, da bo za rešitev sedanjih težav storjeno vse, kar bo potrebno.«

So grško opereto zrežirali Američani?

Zdaj ko je grški referendum odpovedan in se omahujoči balkanski državi obeta vlada narodne enotnosti, se ponovno odpira vprašanje, koliko so v destabilizacijo skupne evropske valute vpleteni Američani. Ne gre zgolj za dejstvo, da se je odhajajoči grški premier Georgios A. Papandreou rodil v Minnesoti, pod imenom George Jeffrey, da je njegova mati Američanka in da je večino svojega življenja prebil v tujini.

Američani z Evropo tekmujejo za prosta sredstva vlagateljev hitro razvijajočih se ekonomij. Le tako lahko vzdržujejo svoj visok javni dolg in ohranjajo vrednost dolarja, v tej tekmi pa jim je oslabljena Evropa vsekakor v pomoč.

Prve govorice o Ameriški vpletenosti so se pojavile ob veliki vnemi kreditnih agencij pri ocenjevanju evropskih držav. Vse tri vodilne svetovne agencije, mimogrede, registrirane so v ZDA, so denimo spregledale propad Enrona, WorldComa in Lehman Brothers, od začetka svetovne gospodarske krize pa so nadvse dejavne v Evropi. Slabšanje kreditnih ocen je imelo neposredni vpliv na zadolževanje Irske, Portugalske, v zadnjem času pa kroji tudi zadolževanje Italije, Španije in celo Francije.

Vsekakor ni naključje, da zdaj, ko Evropa omaguje pod dolgom opešanih članic evroobmočja, ameriške obveznice cvetijo, kljub temu, da se je pred meseci znižala tudi kreditna sposobnost ZDA. V mednarodni politiki štejejo tudi malenkosti in mogoče gre zgolj za naključje, a gostitelja srečanja Sarkozyja je ob prihodu v Cannes Kitajski predsednik Hu Jintao pustil čakati.

Če Grčija bankrotira zdaj…

Po včerajšnjih pogovorih z Angelo Merkel in Nicolasom Sarkozyjem je Papandreou danes glede napovedanega referenduma o nadzorovanem stečaju Grčije spravljivejši. Medtem ko so se pred petkovim glasovanjem o zaupnici pojavile resne razpoke v njegovi socialistični vladi, je premier izrazil pripravljenost, da se, ob sporazumu z opozicijo, referendumu odpove.

Kaj vse je Papandreou v zadnjih urah slišal od evropskih voditeljev, verjetno ne bomo nikoli izvedeli, jasno postaja le, da na mizi zdaj ni zgolj zamrznitev zadnje tranše pomoči ali izgon Grčije iz evroobmočja. Čeprav je doslej veljalo, da naj bi bil izstop iz monetarne unije brez odpovedi polnopravnemu članstvu v Evropski Uniji nemogoč, v torek je to stališče ponovila tudi Evropska komisija, pa se vse več evropskih politikov danes poigrava z možnostjo popolnega izgona neubogljive balkanske članice.

In medtem ko so pozivi svetovnih voditeljev Evropi, naj umiri razmere ali tvega sprožitev nove gospodarske krize svetovnih razsežnosti vse bolj neposredni, poznavalci razmer preigravajo najslabši scenarij. V primeru, če Grčija še ta mesec ne bo prejela obljubljenih osmih milijard evrov, bi verjetno prišlo do nenadzorovanega bankrota. Grška vlada bi ustavila vse transakcije, banke bi zdržale največ 48 ur, prebivalstvo pa bi trumoma zapuščalo državo v razsulu. Scenarij, katerega uresničitve si verjetno nihče ne želi.

Prerekanje o evru

Medtem ko se na Azurni obali zbirajo predstavniki najvplivnejših držav G-20, ki bodo na francoski rivieri v četrtek začeli z rednim zasedanjem, letos bo glavna tema pogovorov, kako najrazvitejša gospodarstva obvarovati pred ponovnim zdrsom v recesijo, voditelja najmočnejših držav evroobmočja, Angela Merkel in Nicolas Sarkozy tam gostita grškega premierja Georga Papandreouja.

Papandreouju evropski voditelji že dva dni, odkar je napovedal referendum o sporazumu Grčije z evroobmočjem, očitajo izdajo. Ali gre pri odločitvi, da usodo sporazuma, ki obsega zmanjšanje zadolžitve balkanske države s trenutnih 170% na 120% kosmatega dohodka, delni odpis dolga in prevzem novih obveznosti, mimogrede, Grčija bi se s tem po zadolžitvi izenačila z Italijo, za domoljubno gesto, ali podlo zaroto, je nemogoče ugotoviti, dejstvo pa je, da je bila Papandreoujeva odločitev popolno presenečenje.

Za evropske voditelje, ki so verjeli, da so si s sprostitvijo zadnje tranše pomoči in sporazumom kupili čas ter bankrot preložili na prihodnje leto, posledice niso prijetne. Medtem, ko so delnice na evropskih, nato pa tudi drugih borzah včeraj padale kot za stavo, se je zrušil tudi obvezniški trg evropskih bolnikov in zdaj sta na robu tudi Italija in Španija.

Ne glede na to, ali bo Papandreoujeva vlada, ki je soglasno podprla predlog za referendum, v petek preživela glasovanje o zaupnici, je paradoksalno, Grčija tista, ki vlada Evropi. Evroobmočju namreč ostajata le dve možnosti: ali izplača obljubljena sredstva, se s tem izogne nenadzorovanemu bankrotu in upa na pozitiven izid glasovanja, ali pa Grkom že zdaj odreče pomoč in tvega razpad monetarne unije. Nobena od možnosti ni prijetna, še zlasti, ker prerekanje o evru odmeva po svetu.

Referendum zamajal evro

Presenetljiva napoved premierja Papandreouja, da sporazum o odpisu dela grškega dolga prepusti referendumski volji ljudstva, danes pretresa svetovne finančne trge. Evropske borze so se ponovno znašle v rdečem, optimizem pa je izpuhtel tudi drugod po svetu.

Grožnja finskega finančnega ministra, da Grčija z referendumom tvega izgon iz evroobmočja, spominja na pritiske, ki jih je bila deležna Islandija ob zavrnitvi sporazuma z Mednarodnim denarnim skladom. Islandski volivci so bankirjem takrat rekli odločen ne. Do Papandreouja so najbolj neprizanesljivi v Nemčiji, ki naj bi poravnala velik del grških obveznosti. Uradni govorec desnosredinske koalicije Angele Merkel ob omembi referenduma ni mogel skriti razburjenja, napovedal pa je celo možnost, da članice evroobmočja zamrznejo izplačila, »ki zadnje leto Grčiji omogočajo preživetje.«

Končni izid je seveda nemogoče napovedati. Medtem ko je premier članom svoje stranke zagotavljal, da »zaupa v državljane in njihovo odgovornost za pravo odločitev«, meritve javnega mnenja kažejo drugačno sliko. Grčija bo, kljub odpisu dolga, ostala do vratu zadolžena, s sporazumom pa naj bi prevzela nove posojilne obveznosti. Meritve javnega mnenja kažejo, da vsaj 60% volivcev sporazum s članicami evroobmočja ocenjuje negativno.