Nemško ustavno sodišče: Ne za evro

Nemško ustavno sodišče je danes začasno zaustavilo reševanje evra. Sodniki iz Karlsruheja so pritrdili včerajšnji tožbi dveh socialdemokratskih poslancev Bundestaga, v kateri sta trdila, da komisija za koordinacijo reševalne akcije skupne evropske valute krši njune ustavne pravice.

Z današnjo odredbo je najvišja nemška sodna inštitucija tako začasno preprečila, da bi devet izbranih poslancev Budestaga odločalo o razširitvi pristojnosti reševalnega sklada za evro. Poslanca sta v svoji tožbi še navedla, da bi bila kakršnakoli uporaba denarja nemških davkoplačevalcev v novem EFSF neustavna.

Končna odločitev v zvezi z evrom tako ostaja v rokah vseh poslancev nemškega Bundestaga.

Bruselj: Celovita rešitev je prestavljena

Tudi današnja obljuba celovite rešitve evra, ki jo v svetovnih finančnih krogih nestrpno pričakujejo že več mesecev, je očitno splavala po vodi.
Čeprav so evropski politiki čez vikend zagotavljali, da so dosegli soglasje o dokapitalizaciji bank in skorajšnjem »nadzorovanem bankrotu Grćije«, še zmeraj ostaja nejasen status reševalnega sklada za evro, s tem pa tudi, kdo bo poravnal račun.

Težava je v tem, da nihče ne ve, koliko bodo znašali stroški reševalnih akcij. Za dokapitalizacijo bank naj bi se ocena zdaj gibala okrog 110 milijard evrov, pri čemer velja, da politika najprej računa na zasebna sredstva in šele v primeru, ko teh ne bo dovolj, naj bi zagotovili dokapitalizacijo iz javnih sredstev. Manj je jasno, kolikšen bo odpis vrednosti grških obveznic, najbolj pa bega neodločnost evropske politike v zvezi z EFSF.

Sklad, s sredstvi katerega naj bi pomagali oslabelim članicam evroobmočja, jih nima več zadosti. Razmere so se dodatno poslabšale, saj Berlusconijeva vlada ni sprejela obljubljenega varčevalnega paketa za javne finance. Rešitve o preoblikovanju sklada v banko je nemška kanclerka Merklova že večkrat zavrnila, evra pa ne bo več mogoče reševati brez sredstev ECB. Celovita rešitev je tako zaenkrat prestavljena na srečanje finančnih ministrov 7. novembra, če se vmes seveda ne zgodi kaj nepredvidljivega.

Fukušima v Nemčiji

Dobrega pol leta po nesreči v Fukušimi jedrska energija v Nemčiji nima nikakršnih možnosti več. Osem tamkajšnjih jedrskih elektrarn že stoji, do leta 2022 naj bi se jih zaustavilo še preostalih devet. Zvezna vlada Angele Merkel, pred nesrečo vnete zagovornice jedrske energije, je po spomladanskih demonstracijah hitro zamenjala ploščo.

Politiki je sledila industrija. Največji evropski proizvajalec energetske opreme, nemški Siemens, se je jedrski tehnologiji odpovedal in po novem razvija opremo za obnovljive vire, ki so bili doslej zapostavljeni. Nanje v največjem evropskem gospodarstvu odpade pičlih 17%, večino elektrike zagotavljajo termoelektrarne na premog ali plin. A tudi tu se obetajo spremembe. Po Alphi Ventus, kompleksu 12 vetrnic, od katerih ima vsaka 5 megawattov moči, toliko, kot je daljnega leta 1954 zmogla prva jedrska elektrarna Obninsk, naj bi v Nemčiji do 2020 kapacitete priobalnih vetrnic povečali na 10.000, do leta 2030 pa kar na 25.000 megawattov.

Zagovorniki konvencionalne tehnologije opozarjajo, da s prehodom na obnovljive vire Nemčija izgublja status izvoznice električne energije. Pred Fukušimo je država razpolagala s 133 gigawatti. Za lastne potrebe potrebuje 90 gigawattov, ostalo je šlo v rezerve ali izvoz. Danes 25 gigawattov jedrske energije zlahka pogreša, vprašanje pa je, ali bo tako tudi v prihodnje, saj za Nemčijo edina prava alternativa ostaja premog. Ni naključje, da je z odpovedjo jedrski energiji pri Merklovi splahnelo navdušenje tudi za nadaljevanje podnebnega sporazuma.

Iz tedna v teden

Čeprav so evropski voditelji za danes obljubljali končno rešitev dolžniške krize, iz Bruslja ni pričakovati novic. Izjava nemške kanclerke, da so finančni ministri včeraj dosegli napredek in da bo dogovor mogoče skleniti do srede, se sliši kot slaba šala. Politika Stare celine s svojo neodločnostjo grozi, da bo svet ponovno pahnila v finančno krizo.

Z včerajšnjih pogajanj v Bruslju je novo le to, da sta Nemčija in Francija začasno zakopali bojno sekiro in se skupaj lotili omahujočih članic evroobmočja, Španije, Italije in Portugalske. Države, ki so se doslej upirale dokapitalizaciji evropskih bank, so popustile in finančne inštitucije bodo morale zdaj okrepiti svojo kapitalsko osnovo ter se pripraviti na delni odpis grškega dolga.

Nerešeno pa ostaja temeljno vprašanje, kdo bo plačal zapitek ali kako se bo preoblikoval reševalni sklad za evro. EFSF je že porabil 140 milijard evrov pri reševanju Irske in Portugalske. S preostalimi 300 milijardami je prešibek, da bi reševal še Španijo in Italijo, ki se jima gospodarska slika iz meseca v mesec slabša.

Še posebej naša zahodna soseda je s 120 odstotno zadolžitvijo in šibko Berlusconijevo vlado vedno bolj ranljiva. Zadnji predlog evropskih finančnikov, ki ga podpira tudi Merklova, bi EFSF preoblikoval v nekakšno garantno inštitucijo, ki bi jamčila za najmanj petinsko poplačilo dolgov evropskih držav, a temeljno vprašanje vendarle ostaja, ali bodo finančni trgi s takim predlogom zadovoljni, sicer gre le za še eno šalo iz evroobmočja.

Grčija plava naslednji krog

Grški vladi je včeraj vendarle uspelo prepričati finančne ministre evroobmočja, da so odobrili izplačilo šestega obroka pomoči v višini 8 milijard evrov. Novembrsko izplačilo lani dogovorjenega, 110 milijard težkega aranžmaja, v njem sodeluje tudi Slovenija, bo obubožani članici omogočil, da se vsaj do konca leta izogne bankrotu. V zameno je grški parlament z minimalno večino včeraj sprejel vrsto novih varčevalnih ukrepov, med katerimi je že dolgo obljubljeno zmanjšanje števila javnih uslužbencev za 30.000, nižanje pokojnin in pospešena odprodaja državnega premoženja.

Medtem se je na pogajalski mizi znašel nov scenariji za rešitev opešane balkanske članice, ki ponovno predvideva delni odpis dolga. Ta že presega 160% družbenega proizvoda in zaradi gospodarskega nazadovanja iz mesca v mesec narašča. Da bi dosegli vzdržno raven, ki bi Grkom omogočala, da bi sami odplačevali obresti, bi ga po mnenju trojke EU, IMF in ECB morali zmanjšati na 110%. To obenem pomeni, da bi se morali imetniki grških obveznic sprijazniti s 60% odpisom njihove vrednosti.

Pred nedeljskim srečanjem na vrhu se nadaljujejo tudi pogajanja o pretvorbi reševalnega sklada za evro ESFS, ki mora biti pripravljen na »nadzorovani bankrot Grčije«. Govori se, da pogajanja tečejo o kar sedmih različnih predlogih, kako zasnovati obrambo evra. Predlog francoskega predsednika Sarkozyja za pretvorbo v banko je zaradi nasprotovanja nemške kanclerke zdaj že zgodovina. Merklova je v Berlinu svojim parlamentarcem včeraj namreč zagotovila, da je »pot do uporabe sredstev ECB« zaprta, zato vse bolj verjeten postaja alternativni predlog, po katerem bi sklad jamčil le za del javnega dolga, do največ tretjine vrednosti, vprašanje pa ostaja, ali bodo mednarodni finančni trgi tako rešitev sprejeli. Medtem pa Grčija, založena s svežim denarjem, plava dalje.

Resna zadeva – evro

Da je zadeva resna, dokazuje sinočnja odločitev francoskega predsednika, da zapusti pravkar rojeno hčerko in ženo ter se vrne na pogajanja v Frankfurt. Sarkozy skuša pred nedeljskim srečanjem na vrhu Merklovo prepričati, naj sprejme francoski predlog za reševanje evra.

Po zadnjem francoskem predlogu naj bi evroskupina svoj reševalni sklad ESFS spremenila v banko, tako da bi dobila dostop do sredstev ECB. Takšna banka, težka kar 1.000 milijard (bilijon) evrov, bi po francoskem mnenju zadoščala za zagotavljanje stabilnosti evra in za odvračanje napadov na šibkejše članice. Nato bi posegli še po »programiranem stečaju Grčije« in investitorjem prepustili polovičko.

Francozom se z dogovorom mudi, kdaj bo skupna rešitev na mizi, pa ostaja nejasno. Po tonu predsedujočega evroskupini Junckerja to še ne bo kmalu, saj se vsi zavedajo, da Merklova noče odpreti nemške denarnice. Juncker je včeraj resignirano izjavil, da bodo »…sestankovali v soboto, v nedeljo…« Dolgotrajnega dogovarjanja o rešitvi evropske dolžniške krize pa so že vsi siti. Predvsem negodujejo na drugi strani Atlantika, saj se neodločnost evropskih voditeljev odraža na svetovnih trgih, ki počasi a vztrajno drsijo v recesijo.

Nevarni izpušni plini

Znano je, da izpušni plini povzročajo najrazličnejše zdravstvene težave, od astme in težav z dihanjem, do nižje rodnosti in celo depresije. Kljub tehnološkemu napredku vozil so prebivalci mest še zmeraj izpostavljeni tveganju obolenj zaradi onesnaženega zraka. Problem še narašča, saj v mestih živi že več kot polovica svetovnega prebivalstva, njihov delež pa iz leta v leto narašča.

Dosedanje raziskave so razkrile, da so tisti, ki so bili dlje časa izpostavljeni onesnaženemu zraku, pogosteje obolevali za boleznimi srca in ožilja, nedavno objavljena študija pa ugotavlja, da je za večje tveganje srčnih obolenj dovolj že nekajurna izpostavljenost.

Raziskovalci Londonske šole za higieno in tropsko medicino, ki so v študiji analizirali 80.000 primerov srčnih kapi in podatke o kakovosti zraka, so ugotovili, da je bila že kratka izpostavljenost onesnaženemu zraku dovolj za povečano tveganje. Rezultati, objavljeni v medicinski reviji British Medical Journal kažejo, da že šesturna izpostavljenost drobnim delcem in dušikovim oksidom, v mestih so navadno posledica dieselskih motorjev, bistveno zviša tveganje za srčno kap, ki se navadno konča s smrtjo.

Zdaj je Moody še Francija

Objava Moody's, da je pod drobnogled vzela francoske javne finance, močno odmeva v evropskih finančnih krogih. Bonitetna agencija, ki zadnje mesece kroji zadolževanje mnogih evropskih držav, je v letnem poročilu včeraj opozorila na upočasnjeno gospodarsko rast, kot tudi na možne dodatne obremenitve, ki jim francoski proračun ne bo zlahka kos.

Ta se, tako Moody's, utegne zašibiti zaradi načrtovane dokapitalizacije bank, predvsem pa zaradi prevzemanja dodatnih obveznosti šibkejših članic evroobmočja. Napoved pomeni, da si lahko Francija v naslednjih treh mesecih k prvovrstni oceni AAA prisluži negativni predznak, s tem pa svoje javne finance izpostavi višji obrestni meri.

Novica ni mogla priti ob slabšem času. Voditelji držav evroobmočja se ravnokar dogovarjajo o podrobnostih »programiranega bankrota« in delnega odpisa grškega dolga, ta pa zahteva predhodno dokapitalizacijo evropskih bank. Vse bolj jasno postaja, da bo za zaščito skupne valute potrebno še bolj globoko seči v žep.

Uspešno posredovanje v šibkejših članicah, evropski reševalni sklad (EFSF) ima od 440 milijard trenutno na voljo še okrog 300 milijard, bo po mnenju analitikov stalo od tri do petkrat toliko, velik zalogaj ne le za Francijo, pač pa tudi za največjo članico evroobmočja, Nemčijo. Finančni ministri sedemnajsterice zdaj mrzlično iščejo rešitev pred oktobrskem srečanjem.

Francoski gospodarski minister je medtem že zagotovil, da francoski AAA ni ogrožen, a je obenem dodal: »Storili bomo vse, da se izognemo poslabšanju ocene.« Besede, ki bi si jih morali zapomniti tudi vsi premierski kandidati v Sloveniji.

Na sodu smodnika

Za obveznice je bolj ali manj jasno, da jim cene določajo bonitetne hiše. Drugače je z delnicami, kjer nevidna roka trga ostaja varno skrita. Ali drži, da se cene delnic vedno bolj spreminjajo, s hitrostjo, ki je bila še pred desetletji nepredstavljiva?

Podatki temu pritrjujejo, živimo v obdobju povečane vnetljivosti. Analiza borznih cen v zadnjih tridesetih letih, ki so jo pripravili na Massachusetts Institute of Science and Technology (MIT) je pokazala, da se je polovica od dvajsetih največjih podražitev zgodila v zadnjih treh letih, tudi do polovice največjih padcev je prišlo po letu 2008.

Velike in trenutne spremembe na trgu so vedno znak manjšega zaupanja; manj, ko so gotovi dobički in dividende, bolj tvegani postajajo posli in večje so cenovne spremembe. A obdobja, ko je zaupanje izpuhtelo, so znana tudi od prej, nihanja cen za več kot štiri odstotke v enem dnevu pa ne. Zadnje desetletje se pojavljajo šestkrat pogosteje in tega enostavno ni mogoče pojasniti s pomanjkanjem zaupanja.

Čeprav je v ekonomiji do odgovora mogoče priti šele iz zgodovinske perspektive, mnogi poznavalci verjamejo, da odgovor poznajo: računalniško trgovanje. Potem ko so negativne vplive (pre)hitrega trgovanja, ki ga omogoča tehnologija, opazili na surovinskih trgih, se zdaj ti kažejo tudi na delniških trgih. Po uradnih podatkih s hitrimi računalniškimi transakcijami opravijo že več kot 60% poslov in če k temu prištejemo še vedno večjo mobilnost kapitala na globaliziranem trgu, vnetljivost še ni najhujše, kar se lahko pripeti. Borzniki zdaj sedijo na sodu smodnika.

Rešitev evra v 10 točkah

Vodilni nemški poslovni časopis, Handelsblatt je v današnji izdaji objavil intervju s predsedujočim evroskupini Jean-Claudom Junckerjem. Juncker je na vprašanje, ali obstaja načrt za rešitev evra, naštel naslednjih deset točk:

1. Sprostitev naslednjega paketa pomoči Grčiji.
2. Zagotovitev dolgoročne vzdržnosti grškega dolga.
3. Dosledno spoštovanje proračunskih omejitev in avtomatično kaznovanje tistih, ki načelo kršijo.
4. Načrt dokapitalizacije bančnega sistema, pri čemer morajo banke najprej poskrbeti za tržno dokapitalizacijo in šele v primeru, ko ta ne uspe, lahko računajo na javna sredstva.
5. Uvedba davka na finančne transakcije.
6. Program za spodbujanje gospodarske rasti v oslabljenih članicah evroobmočja.
7. Spremembo v evropskem dojemanju javnih financ. Za Junckerja je nesprejemljivo, da se Evropa deli na tiste, ki le jemljejo in druge, ki zgolj dajejo.
8. Strožji nadzor finančnih trgov.
9. Nov način delovanja bonitetnih agencij in
10. Uvedbo skupne gospodarske vlade.

Evropski državnik z najdaljšim stažem, premierske dolžnosti v Luxembourgu opravlja že od leta 1995, se očitno zaveda politične občutljivosti svojih predlogov. V intervjuju se je odločno zavzel za to, da morajo od dokapitalizacije bank imeti korist tudi davkoplačevalci. Bankam, tako Juncker, »…ne moremo preprosto dati denarja. Zagotoviti moramo, da je tisti, ki preskrbi kapital v kakršnikoli obliki, ustrezno zastopan tudi v telesih, ki te inštitucije upravljajo, v nadzornih svetih in v upravah bank in da smo udeleženi tudi pri njihovih dobičkih.«

Slovaška je pokvarila zabavo

Potem, ko je že kazalo, da so sredstva in pristojnosti sklada za reševanje evra zagotovljena, sporazum so potrdili v petnajstih članicah evroobmočja, se je zapletlo pri Slovaški. Na sinočnjem zasedanju parlamenta v Bratislavi je premierka Iveta Radicova, ki je na razširitev pristojnosti vezala svojo zaupnico, doživela hladen tuš.

Koalicijski partnerji Radicove so sinoči klonili pod pritiskom javnosti, ki se že mesece sprašuje, ali mora revna Slovaška, v kateri povprečna plača znaša nekaj čez 700 evrov, reševati bankrotirano Grčijo, ki se ni držala pravil in v kateri isti znesek predstavlja minimalni zajamčeni dohodek. Slovaki, ki so zadnja leta živeli z zategnjenimi pasovi, postajajo vedno bolj nejevoljni nad domačo elito, ki pristaja na diktat velikih članic evroobmočja, to pa spretno izkoriščajo manjše politične stranke, brez katerih potrditve ne bo. Ratifikacijo sporazuma lahko odhajajoča slovaška vlada zdaj zagotovi z glasovi opozicije, ti pa v zameno zahtevajo predčasne volitve, ki bi se zaradi brez rezervne podpore Grčiji lahko iztekle njej v prid.

Zaradi sinočnjega ne, pa se ne zapleta samo nalovaškem. V Atenah nujno potrebujejo obljubljenih 8 milijard evrov, sicer prihodnji mesec Grki v javnem sektorju ne bodo dobili plač, brez denarja pa lahko ostanejo tudi tamkajšnji upokojenci.

Ocene navzdol, obresti navzgor

Skoraj ne mine teden, da ne bi prišlo do novega padca kreditne sposobnosti v evroobmočju. Medtem ko so jo v začetku tedna skupile banke, je včeraj še tretja agencija, Fitch znižala oceni italijanskega in španskega dolga. Tretja evro ekonomija je izgubila status AA- in pristala na A+, četrti pa se je ocena z AA+ znižala na AA-.

Pritisk na javne finance šibkejših članic, med njimi je zdaj tudi Slovenija, narašča, medtem ko evropska politika neodločno caplja na mestu. Čeprav italijanske in španske težave dražjega zadolževanja za enkrat uspešno blaži Evropska centralna banka s kontroverznimi nakupi obveznic na sekundarnem trgu, pa visoke obresti kar nočejo stran.

Vse bolj očitno postaja, da se evroobmočje utaplja v izmikanju in neodločnem ukrepanju. Berlusconiju, ki se je po znižanju gospodarskih obetov odločil, da prihodnji teden predstavi nove ukrepe za oživitev gospodarstva, ne verjame nihče več. Zaupanje, da bi sedanji italijanski premier pomiril finančne trge, je enako ničli. Zapaterova socialistična vlada je bila pri obvladovanju španskega javnega dolga v zadnjih mesecih nekoliko bolj uspešna, a ponovne recesije ne bo preživela, na dno pa jo vleče tudi visoka zadolženost avtonomnih regij.

Vse skupaj se odvija v senci reševanja grškega vozla. Oba največja, Merklova in Sarkozy sta ta teden vneto ponavljala, da bi imel balkanski bankrot neslutene posledice za evropska gospodarstva in za svet. A medtem ko je francoski predsednik poudarjal, da bi »padec Grčije pomenil padec Evrope« in da je državi potrebno pomagati zaradi »gospodarskih in moralnih razlogov«, je bila Merklova bolj previdna. Zagotavljala je, da bo Nemčija naredila vse, kar je v njeni moči, če bo Grčija le vztrajala pri programu IMF in EU, obenem pa omenila, da obstaja tudi možnost bankrota. In tako je za nami še en teden v Evrolandiji.

Italija gre navzdol

Berlusconi, znan po svojem dolgem jeziku, je prejšnji mesec znižanje italijanske kreditne ocene komentiral, češ da so odločitev Standard & Poor's “bolj narekovali časopisi, kot pa realno stanje v državi«. Ob včerajšnjem ponovnem znižanju italijanske ocene, je bil njegov ton previdnejši: da gre za pričakovano potezo in dodal, da njegova vlada »vlaga vse napore v izvrševanje proračunskih obvez«.

Moody's, ki je po koncu trgovanja na ameriških borzah včeraj objavil znižanje ocene italijanskega dolga kar za tri stopnje, z Aa2 na A2, je svojo odločitev obrazložil s trajnim, nepovratnim zmanjšanjem zaupanja v Italijanske javne finance in pristavil napoved o “dolgoročnih težavah pri financiranju javnega dolga”. Naša zahodna soseda si je obenem prislužila tudi negativni predznak, kar pomeni, da bo država pod budnim očesom agencije tudi v prihodnje.

Znižanje bonitetne ocene, pri Moody's je zdaj izenačena z Estonsko ali Malteško, je še bolj poslabšala že tako slabe italijanske možnosti zadolževanja na mednarodnih finančnih trgih. Pešanje italijanskih financ je sicer napovedovala že prodaja desetletnih obveznic prejšnji mesec, ko so se obresti nevarno približale magični meji šestih odstotkov. Slabih novic z zahodne meje pa kar noče biti konec. Tudi napoved gospodarske rasti v sosednji državi se je ponovno znižala, s prejšnje projekcije 1,3%, ki je veljala le nekaj mesecev, na borih 0,6%. Spremenjene napovedi pomembne slovenske zunanjetrgovinske partnerke pomenijo slabe obete tudi za našo rast, kolikor jih je še sploh ostalo.

Grški maraton

Julijski dogovor o reševanju bankrotirane Grčije očitno postaja zgodovina. Ob vsej retoriki evrokratov so številke po prvih devetih mesecih neusmiljene. Grški varčevalni proračun, ki naj bi po načrtih EU in IMF letos zabeležil primanjkljaj v višini 7,6% GDP kaže precej drugačne rezultate, kar 8,5% primanjkljaj. Kdo bo ob popolni nezmožnosti Grčije, da bi se zadolžila na mednarodnih finančnih trgih pokril nepredvideni primanjkljaj, ostaja nejasno.

Čeprav bo julija obljubljena pomoč verjetno Grkom vendarle izplačana in bo ponovno polnila zevajočo praznino francoskih, nemških in drugih bank, ki sedijo na grških brez vrednostnih papirjih, pa ostaja najbolj zaskrbljujoč drug podatek. Ocena letošnjega zmanjšanja grške gospodarske aktivnosti se trenutno vrti pri minus 5,5%. Tolikšen upad, ob naraščajočih kreditih obeta, da so bile napovedi, da se bo grški upad gospodarstva pričel zaustavljati, prihodnje leto naj bi dosegel le še minus 2%, nato pa naj bi se krivulja obrnila navzgor, preveč optimistične.

Da grška vlada teče maraton s pojemajočo sapo, dokazujejo tudi neuresničene obljube o odpuščanju javnih uslužbencev. Potem, ko so oblasti IMF in EU še julija obljubljale krčenje javnega sektorja za 20.000 uslužbencev, se je nato izkazalo, da grški zakoni tega ne dopuščajo. V zameno je vlada zdaj napovedala, da bo 30.000 uslužbencev, katerih starost presega 60 let in so pred upokojitvijo, poslala na čakanje. Verjetno pozabljajo, da jim bodo nato morali zagotoviti tudi pokojnine. Vprašanje je, kdo bo prvi ob sapo.

Za kolesi še avtomobili

Potem ko so v Parizu zagnali sistem sposojanja koles, ki so ga v zadnjih letih prevzela mnoga evropska mesta, med njimi tudi Ljubljana, v francoski prestolnici zdaj preizkušajo Autolib, sistem za najem električnih avtomobilov.

V naslednjih dveh mesecih si bodo Parižani lahko za ceno 10 evrov na dan sposodili Bluecar, štirisedežno električno vozilce. Bluecar, izdelujejo ga pri znamenitem italijanskem oblikovalcu Pininfarini, ki je bolj znan po oblikovanju športnih avtomobilov, lahko z enim polnjenjem prevozi do 250 kilometrov. Da napolni svoje akumulatorje, mora Bluecar počivati štiri ure, na voljo pa bo na 33 lokacijah.

Če se Autolib v preizkusni fazi izkaže, bo do konca prihodnjega leta po Parizu krožilo že 3.000 Bluecarov, ki jih bo mogoče prevzeti na 1000 postajah po prestolnici. Direktor Autoliba poudarja, da bi radi s tem sistemom omogočili uporabo avtomobila, ne da bi bili lastniki.