Žarnice, za začetek

Z današnjim dnem so žarnice z žarilno nitko v Evropski Uniji zgodovina. Razen šibkejših, z močjo do 40 Wattov, jih v naših trgovinah ne bo več mogoče kupiti. Odlična zamisel za varčevanje z energijo pa ima veliko napako.

Vse skupaj se je začelo poleti 2003, ko je evropski komisar za okolje predlagal direktivo o tako imenovanem eko-načrtovanju (eco-design). Direktiva, ki je predvidela zamenjavo klasičnih žarnic, je bila sprejeta brez velikega nasprotovanja. Šele kasneje se je izkazalo, da ne vsebuje nekaterih umazanih podrobnosti, kot so na primer: katere žarnice bodo izginile s prodajnih polic, kako bo potekala njihova zamenjava, kakšni bodo dejanski prihranki energije, glede na to, da nekatere žarnice brez gorilne nitke sploh niso bolj varčne od klasičnih, še posebej, kadar je potrebno njihovo nenehno prižiganje in ugašanje. Najbolj pomembno vprašanje pa ostaja, kam z novimi žarnicami, ko ne bodo več delovale, saj za razliko od klasičnih vsebujejo živo srebro, strupeno kovino, katere uporabo je Evropska unija praktično prepovedala. Umazane podrobnosti so tudi tokrat reševali evro birokrati in lobisti elektroindustrije, varno skriti pred očmi javnosti.

Brezglava zamenjava žarnic z gorilno nitko je zdaj vse bolj podobna komediji zmešnjav. Nove žarnice bodo dodatno obremenile okolje na koncu življenjskega cikla, ko jih bo večina končala med odpadki. Okolje bo ponovno obremenjeno z živim srebrom, katerega uporabo prepoveduje neka druga evropska direktiva, bruseljski zakonodajalci pa že meljejo naprej. Zdaj pridejo, na podlagi direktive o eko-načrtovanju, na vrsto mali gospodinjski aparati: sesalci, sušilci za lase, kavomati…