Nevarne otroške stekleničke

Še prejšnji teden so milijoni Američanov brez pomislekov uporabljali posode iz trde prozorne plastike. Nato se je pojavil sum, da lahko ena od komponent izzove resne zdravstvene težave. V petek je otroške stekleničke iz prozorne plastike, na osnovi preventivnega pristopa prepovedala Kanada. Za prostovoljni umik so se odločili tudi pri največjih ameriških trgovcih, Wal-Martu in Costcu, konec proizvodnje so napovedali vodilni proizvajalci plastičnih posod.

Nevarna snov ima kemično ime bisfenol. Za povečanje trdnosti jo dodajajo polikarbonatni plastiki, iz katere je narejena vrsta vsakdanjih predmetov, od CDjev in prozornih škatel, do najrazličnejših posod za hrano in tekočine. Že dosedaj je bilo znano, da je struktura bisfenola na moč podobna hormonu estrogenu, tako da ga lahko imitira in v telesu sproži hormonske reakcije. Česar pa ne tehnologi, ne toksikologi doslej niso vedeli, pa je dejstvo, da se bisfenol iz posod izlužuje v hrano ali tekočino in na ta način zaide v človekovo telo.

Mehanizem se je izkazal za posebej nevarnega pri otrocih, saj imajo hormonske reakcije pri njih daljnosežne posledice. Po ocenah Ameriškega zveznega centra za nadzor in preprečevanje bolezni ima bisfenol danes v telesu kar 93 odstotkov Američanov. Analize so potrdile, da so bile vsebnosti te nevarne kemikalije pri otrocih višje, kot pri odraslih. Čeprav o neposrednih vplivih bisfenola na človeško zdravje ni trdnih dokazov, pa so bile dosedanje raziskave dovolj za začasno prepoved. Tiste, ki so bile opravljene na glodalcih, so namreč pokazale tveganje za nastanek reproduktivnih in rakavih obolenj, nekatere pa celo navajajo k zaključku, da bi utegnil bisfenol spodbujati razvoj patološke debelosti.

Je čas za GSO?

Vrtoglavo naraščanje cen, nezadostna ponudba hrane na svetovnem trgu in grožnja pred lakoto globalnih razsežnosti, procesi, ki so ponovno razvneli razpravo o uporabi genetsko spremenjenih poljščin.

Medtem, ko se je Evropska unija zadnja leta uspešno branila pred genetsko spremenjenimi pridelki, so se tovrstne poljščine širile po svetu. Kljub temu, da polovica pridelka genetsko spremenjenih kultur še zmeraj izvira iz ZDA, so se taboru uporabnikov GSO v zadnjih letih pridružile tudi druge pomembne pridelovalke in izvoznice hrane: Kanada, Argentina in Brazilija. Uvedbo genetsko spremenjenega riža je napovedala tudi Kitajska.

Verjetno ni naključje, da so bile zadnja leta pri širitvi GSO najuspešnejše tiste kulture, ki jih gojijo za predelavo v biogoriva: oljna repica, soja, v prvi vrsti pa koruza. Tri četrtine lanskega ameriškega pridelka koruze so predstavljale genetsko spremenjene sorte, petino celotnega pridelka bodo predelali v bioetanol. Ameriške subvencije za predelavo poljščin v gorivo so, skupaj z Evropsko neformalno politiko zapiranja vrat vplivale tudi na cene: tona genetsko spremenjene koruze na svetovnem trgu je že za okroglih 100 ameriških dolarjev ali za tretjino nižja od konvencionalnega pridelka.

Razlika je tolikšna, da vpliva na ekonomiko prireje mesa. Strah pred tiho liberalizacijo GSO v Evropi zato postaja vedno bolj realen. Predsednik sveta za kmetijstvo Evropskega parlamenta je zadnji val podražitev hrane komentiral, češ da bodo Evropejci glede genetsko spremenjenih pridelkov postali "večji realisti" in dodal: "Njihova srca lahko bijejo na levi (proti GSO), a njihovi žepi so prav gotovo na desni." Predsednik združenja Britanskih živinorejcev je že zahteval sprostitev uvoza krmil, ki vsebujejo GSO. Kot braniki Evrope pred genetsko spremenjenimi poljščinami tako zdaj nastopajo predvsem veliki Evropski poljedelci: Francozi, Italijani, celo Romuni.

Toliko večje razočaranje za tabor zagovornikov hitre vpeljave GSO z namenom stabilizacije cen ter povečanja produktivnosti so prinesle zadnje akademske raziskave. V začetku meseca so na Švedskem objavili rezultate večletne raziskave, ki je dokazala, da genetsko spremenjena oljna repica na poljih ostane tudi desetletje po pridelavi in z navzkrižno polinacijo lahko povzroča nenadzorovano širjenje GSO v okolje. Slabih novic za zagovornike genetsko spremenjenih poljščin pa s tem še ni konec. Triletna raziskava Univerze Kansas je nedavno potrdila to, na kar so že nekaj časa namigovali pridelovalci soje: pridelki genetsko spremenjene sorte so za 10% manjši, kot pridelki konvencionalnih sort.

Vroč krompir

Nemškemu podjetju BASF je zaradi zavlačevanja Evropske komisije očitno prekipelo. V odprtem pismu Stavrosa Dimasa, evropskega komisarja za okolje danes pozivajo, naj se izreče o uporabi njihovega genetsko spremenjenega krompirja s tržnim imenom Amflora. V BASFu upajo, da bi lahko svoj izdelek pričeli saditi že letos.

Potem, ko se evropski kmetijski ministri na februarskem sestanku o odobritvi Amflore niso mogli dogovoriti, so sprejeli sklep, po katerem o vlogi za dovoljenje zdaj odloča Evropska komisija oziroma Dimasov direktorat za okolje. Kljub temu, da je Amflora pridobila pozitivno oceno Evropske uprave za varnost hrane in da je pri dosedanjih razpravah direktorat izdajo dovoljenja podpiral, gre namreč za industrijski krompir, ki ni namenjen prehrani, pa Komisija v trenutnih razmerah z odločitvijo očitno zavlačuje in čaka na boljše čase.

Mnoge Evropske države, med njimi tudi sosednji Avstrija in Italija, so zaradi nasprotovanja domače javnosti že sprejeli najrazličnejše ukrepe, s katerimi praktično preprečujejo pridelavo edine genetsko spremenjene kulture, ki bi jo v Evropi že lahko sejali, Bt koruze.

Spet znanstveniki proti biogorivu

Začelo se je leta 2003 zaradi hitre rasti emisij iz prometa, v prvi vrsti osebnih avtomobilov. Odločitev evropskih voditeljev, da mora 2% goriva izvirati iz "obnovljivih virov", pri čemer naj delež postopno narašča do 10% leta 2020, z vsakim dnem postaja bolj kontroverzna.

Zadnjega v nizu apelov proti predvidenemu povečanju uporabe biogoriv, mimogrede, 2% cilj iz leta 2005 ni bil dosežen, je voditeljem evropskih držav naslovil posvetovalni odbor Evropske okoljske agencije.

Odbor, ki ga sestavlja 20 neodvisnih znanstvenikov iz 15 držav članic, poziva Evropsko komisijo, naj začasno prekliče sklep o deležu biogoriva v pogonskih gorivih. Znanstveniki so v komentarju svoje odločitve zapisali, da je 10% cilj "preveč ambiciozen" in da gre za "eksperiment, katerega nenadejanih posledic ni mogoče napovedati, kaj šele obvladovati."

Tetra Pak lipe

Siol, 12. aprila: “Ministri iz 34 držav udeleženk bodo po zaključku srečanja (evropskih ministrov za okolje) na pobudo učencev slovenskih ekošol in podjetja Tetra Pak na parkirišču pri vhodu v protokolarni kompleks na Brdu posadili 34 lip in tako poudarili pomen, ki ga imajo drevesa za ohranjanje čistega okolja in biotske raznovrstnosti.«

Delo, 12. aprila: “Podjetje za embalažo Tetra Pak sodi med največja družinska podjetja na svetu, lastniki pa so člani družine Rausing. Med njimi je tudi 44-letni vnuk ustanovitelja slavnega podjetja Hans Kristian Rausing, ki so ga (sinoči) v Londonu aretirali zaradi mamil.«

Podobnik nima sreče. Reši ga lahko le, če je bil Hans Kristianov crack iz ekološke pridelave...

Omejitev v Bremnu

Zagovorniki okolja so dosegli pomembno zmago nad vsemogočnim avtomobilskim lobijem. Z včerajšnjim dnem je v zvezni deželi Bremen stopila v veljavo prva splošna omejitev hitrosti za avtoceste v Nemčiji.

Čeprav omejitev 120 km na uro velja le za 11 km dolg odsek avtoceste med mestom in pristaniščem, ima odločitev velik pomen za celotno državo. Nemške avtoceste brez splošne omejitve hitrosti so dolgo veljale za dokaz popolne premoči proizvajalcev vozil nad zagovorniki varovanja okolja. Zeleni so si desetletja brezuspešno prizadevali, da bi jim uspelo za omejitev hitrosti pridobiti katero od večjih strank. Lani so splošno omejitev na avtocestah sicer zapisali v svoj novi volilni program socialdemokrati, vendar predlog še vedno deli strankarske vrste.

Odločitev za omejitev hitrosti je sprejela koalicija zelenih in socialdemokratov, ki je v zvezni deželi Bremen na oblasti od leta 2005. Brez dvoma gre za napoved odločnejših korakov, saj je Bremen skupaj z Berlinom in Brandenburgom v zvezni parlament že vložil zakonski predlog, po katerem bi splošna omejitev hitrosti veljala tudi za avtoceste po vsej Nemčiji.

Zgrešeni cilji

James Hansen, vodja Nasinega inštituta za vesoljske študije in oster kritik ameriške politike do podnebnih sprememb, je s skupino raziskovalcev objavil članek z naslovom: Ciljna vrednost atmosferskega ogljikovega dioksida: k čemu naj stremi človeštvo? in med strokovnjaki povzročil precejšnje nelagodje.

Na podlagi analiz vsebnosti ogljikovega dioksida v sedimentih je Hansen s sodelavci ugotovil, da je vsebnost ogljikovega dioksida v atmosferi, ki naj bi še zagotavljala stabilnost podnebja, in ki jo uporablja v svojih izračunih vsa raziskovalna srenja, verjetno postavljena previsoko. Vrednost 550 ppm, ki jo je kot ciljno vrednost določil IPCC in predstavlja podlago za vse ukrepe, vključno s Kyotskim protokolom, naj bi zagotavljala, da se globalna temperatura ne bo dvignila za več kot 2 stopinji celzija. Hansenova skupina trdi, da je ocena zgrešena in da bi moralo človeštvo, če naj se izogne katastrofi, za ciljno vrednost privzeti vsebnost 350 ppm.

Hansen, ki je v osemdesetih letih sodeloval pri prvih predstavitvah podnebnih sprememb Ameriškemu Kongresu, velja za nesporno avtoriteto na tem področju. V javnosti je postal znan leta 2005, ko ga je zaradi njegovih pogledov na politiko boja proti segrevanju ozračja nadlegovala Busheva administracija. Če so njegovi zaključki pravilni pomeni, da morajo ciljne vrednosti ogljikovega dioksida popraviti ne le klimatski strokovnjaki, pač pa tudi politiki, še posebej, ker trenutna vsebnost ogljikovega dioksida v ozračju že presega 385 ppm.

Goljufiva goriva

Kontroverznosti biogoriva ni videti ne konca ne kraja. Evropsko združenje izdelovalcev biodizla opozarja pred širitvijo splash and dash, nepoštene prakse, pri kateri biogoriva prevažajo čez Atlantik in tako povsem izničijo njihov pomen za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov.

Biogorivo, izdelano v Evropi, nekateri trgovci izvažajo v ZDA, kjer ga mešajo z ameriškim in tako postanejo upravičeni do subvencije v višini 11p za liter. Ko je subvencija obračunana, ga ponovno izvozijo v Evropo, kjer ga prodajo z dobičkom na račun okolja. Kar okrog 10% od 1 milijona ton biogoriva, kolikor ga Evropske države trenutno uvozijo iz ZDA, naj bi po prepričanju poznavalcev dvakrat preplulo Atlantik.