Epidemija debelosti, ki se iz industrijskih držav širi tudi drugod po svetu, zahteva razmislek o mnogih vidikih sodobnega bivanja. Spraševanje, ki se je začelo s kritiko prehranskih navad, se zdaj širi na področje vsakdanjega življenja, kjer v ospredje prihaja predvsem telesna aktivnost ali, boljše povedano, neaktivnost.
Pod vtisom bolezenskih simptomov našega časa: zvišanega tlaka, holesterola in diabetesa, se v temelju spreminja podoba davnih prednikov. Prvi ljudje, s katerimi delimo večino fizioloških značilnosti, so bili očitno izpostavljeni povsem drugačnim oblikam tveganja, kot smo jih poznali doslej. Ni naključje, da se zadnja leta ob pomoči sodobne arheologije prvi Homo sapiensi iz okornih lovcev, ki večino časa preždijo ob ognju in tuhtajo, kako zverino spraviti v past, spreminjajo v agilne lovce na divjad.
Način življenja, kakršnega naj bi po zadnjih ugotovitvah živeli naši davni predniki in ki nam je lahko v pomoč, ko se spopadamo z obolenji sodobnosti, se vse bolj nagiba k teku kot obliki preživetja. Ne samo, da se je domneva o prvotni obliki lova, iz skupinskega seganjanja velikih živali v past, spremenila v vztrajnostni lov, pri katerem je uspeh bolj odvisen od telesne pripravljenosti in vzdržljivosti, kot pa od domiselnih strategij in sodelovanja med člani krdela. Zdaj samotarski tek ponovno dobiva na veljavi. Kogar pa ne prepriča antropologija, ga mogoče statistika: ljudje, ki vsak dan tečejo najmanj pol ure, si življenje podaljšajo za okroglih deset let.
Ni komentarjev:
Objavite komentar