Neslavni rekord branijo Američani: število bolezensko predebelih se je v zadnjih 25 letih podvojilo. Pretirana debelost zdaj ogroža zdravje tretjine Američanov. Drugod po svetu ni več bistveno drugače. Zdravstvene oblasti Azijskih in Latinskoameriških držav, ki so se pred desetletji še borile proti podhranjenosti, se soočajo s preveliko telesno težo. Mednarodna zdravstvena organizacija ocenjuje, da dve tretjini svetovnega prebivalstva živi v državah, ki se soočajo z epidemijo debelosti. Danes več ljudi umre zaradi posledic zvišane telesne teže, kot zaradi lakote.
Znanost zadnje desetletje mrzlično išče odgovor na vprašanje, kaj povzroča epidemijo tolikšnih razsežnosti. Mnoge teorije skušajo pojasniti vzroke za nenadno povečanje telesne teže, od pomanjkanja gibanja in opuščanja fizičnega dela, do naraščanja mestnega prebivalstva in ponudbe cenene, visoko kalorične hrane, a epidemije debelosti nobeni ne uspe v celoti pojasniti.
Ko sta James Fowler s Kalifornijske univerze v San Diegu in Nicholas Christakis s Harvarda pred štirimi leti ponudila svojo razlago, po kateri je debelost nalezljiva, se je nanju vsul plaz kritik uradne medicine, ki bolezen šteje med neprenosljive. Na podlagi medicinskih statistik trdita, da se v primeru, če se vaš prijatelj pretirano zredi, verjetnost, da boste tudi vi predebeli, poveča za 60%, povišanje telesne teže pa pripisujeta »socialnim stikom«. Fowler in Christakis sta v svoji razlagi »družbene nalezljivosti« prepričljiva, a sama priznavata, da jima pravega vzroka bolezni ni uspelo odkriti.
Kontroverzno teorijo nalezljive debelosti zdaj skuša zavrniti skupina genetikov z Londonskega Imperial Collegea in Univerze iz Lausanne v Švici. Raziskovalci trdijo, da so odkrili vzrok debelosti v delu kromosoma 16. Tisti, pri katerih je del kromosoma 16 podvojen, ne kažejo nikakršnih težav z uravnavanjem telesne teže, pri tistih, pri katerih pa vsebuje kromosom le en genetski niz, je verjetnost za bolezensko debelost 43 krat večja. Ker vsak po starših deduje kopijo kromosoma, ima dve kopiji vsakega gena, razen kadar pride do napak, pri katerih nastanejo enojni nizi. Raziskovalci bodo zdaj poskusili preiskati genetski niz, da bi odkrili, na kakšen način vpliva na posameznikov apetit. Do končnega pojasnila pa velja: Če otroci niso ješči, to ni nujno krivda staršev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar