Moody's nad Irsko

Medtem ko so evropski voditelji na letos že sedmem, rekordnem srečanju na vrhu zagotavljali, da bodo obranili evro in spremenili dva stavka evropske pogodbe ter s tem omogočili nadaljevanje stabilizacijskega mehanizma tudi po juniju 2013, se je Moody's znesel nad Irsko.

Agencija je bonitetno oceno Irskih obveznic z Aa2 znižala na Baa1 z opozorilom, da nadaljnje spremembe niso izključene, če Dublinu ne bo uspelo obvladati javnega dolga. Znižanje ocene je bilo, po mnenju prvih komentarjev, sicer pričakovana posledica bančne krize, ki jo je povzročil razpad irskega nepremičninskega trga, presenetljivo pa je, da se je Moody's odločil za tolikšno znižanje. Obveznicam so oceno namreč znižali za pet stopenj in zdaj jih samo še tri ločijo od smetja.

Moody's je ta teden že napovedal znižanje bonitete Španskih obveznic, pri Standard in Poor's pa po novem letu pripravljajo spremembo ocene tudi za Belgijo.

Pamet v glavo in oči na peclje

V predbožičnem času brez pomislekov polnimo nakupovalne vozičke. Kdor je kdaj primerjal količino hrane, ki jo je kupil pred ali po obroku, ve, za kaj gre. Kopičenje živil imamo ljudje v krvi, tudi če nikoli v življenju nismo zares občutili lakote. Posledice pretirane nabave hrane pa so, vsaj v razvitem svetu, vse prej kot nedolžne.

Nedavna študija Prehranskega laboratorija Univerze Cornell je pokazala, da je kar 93 odstotkov vprašanih že kupilo hrano, ki je nikoli ni porabilo. Neka druga raziskava je pokazala, da Američani zavržejo 15 odstotkov prehrambenih izdelkov, ki so jih kupili, ne da bi sploh odprli embalažo. Statistike potrjujejo, da v razvitem svetu na odpadu končajo neverjetne količine hrane in to ne samo zato, ker bi izdelkom potekel rok trajanja, pač pa tudi, ker hrano čedalje pogosteje ocenjujemo na podlagi videza in ker kljub zanesljivi oskrbi ne zmoremo obrzdati želje po kopičenju zalog. Instinkti imajo pri nakupovanju živil presenetljivo veliko težo. Ko je v Britaniji leta 2000 izbruhnila slinavka in parkljevka in je grozilo, da bo za dan ali dva zmanjkalo rdečega mesa, so se kupci gnetli v trgovinah. Povečali so se nakupi vseh prehrambenih izdelkov, celo testenin.

V razvitem svetu v povprečju zavržemo četrtino nabavljene hrane. Britanci so izračunali, da neporabljena živila povprečno gospodinjstvo veljajo od 250 do 400 funtov (300 do 470 evrov) na leto. Poleg stroškov, ki jih zavržena hrana povzroči gospodinjstvom, pa nepotrebno obremenjuje tudi okolje. Prvič, ker gre za odvečno pridelavo, kar še posebej velja za meso, drugič, ker pri razpadanju hrane na odlagališčih odpadkov nastaja toplogredni plin metan, ki je dvajsetkrat bolj škodljiv od ogljikovega dioksida. Kjer ne ločujejo odpadkov, ostanki hrane predstavljajo skoraj petino na odlagališčih odloženega materiala.

Po mnenju strokovnjakov so poleg pretiranih nakupov za zavrženo hrano krivi predvsem natrpani hladilniki. V našem svetu sadje in zelenjavo pobiramo s polic in ne z vrta, nakupi pa postajajo čedalje redkejši, od enkrat do dvakrat na teden. Od tod tudi vedno večje zaloge. Zmotne predstave o sveži hrani, ki nam jih posredujejo mediji se odražajo v tem, da kakovost čedalje bolj presojamo na podlagi videza, ne pa okusa. Iz hladilnika zato v smeti pogosto romajo tudi povsem užitni izdelki. Zlasti v prazničnem času naj zato velja: pamet v glavo, ko gre za nakupe, pri praznjenju hladilnika pa oči na peclje.

WikiLeaks razkril še eno nesrečo BP

Po poročanju britanskega Guardiana ena od novoobjavljenih ameriških depeš na WikiLeaks razkriva tudi nesrečo vrtalne ploščadi, ki se je zgodila pred dvema letoma v Azerbejdžanu in ki na moč spominja na ekološko katastrofo v Mehiškem zalivu.

Tudi v ta incident naj bi bil vpleten BP, ki naj bi "imel veliko srečo, da v nesreči noben od 212 delavcev ni izgubil življenja". Depeša razkriva, da BP nesreče ni ustrezno prijavilo, izraža pa tudi nezadovoljstvo partnerjev zaradi prikrivanja posledic. Zanimivo je, da naj bi Azerbejdžanski incident, tako kot v Mehiškem zalivu, povzročilo "slabo cementiranje vrtine".

Zgodovina se ponavlja

Marx je k Heglovemu stavku, da se zgodovina ponavlja, dodal: "prvič kot tragedija, drugič kot farsa."

Evropski voditelji nas od začetka Grške tragedije prepričujejo, da stabilizacijski mehanizem skupno evropsko valuto uspešno varuje pred sesutjem. Pred tedni je celo veljalo, da bo balkanska članica edina, ki bo potrebovala neposredno likvidnostno pomoč. Potem se je zgodila Irska in spet so vsi v en glas zatrjevali, da gre za izjemo, zgolj za pomoč otoškemu bančnemu sistemu, javne finance keltskega tigra pa naj bi bile vzdržne.

Današnja napoved rating agencije Moody's kaže na novo razpoko v evrozoni. Agencija je objavila, da preučuje možnost znižanja ocene Španskih obveznic, ki trenutno še nosijo stabilno oznako Aa1. Do spremembe ocene naj bi prišlo zaradi naraščajočih potreb po svežem kapitalu zaradi nestabilnosti španskega bančnega sistema, ta naj bi v bližnji prihodnosti potreboval dokapitalizacijo, ter slabega zdravja regionalnih financ. Španske oblasti so seveda takoj zanikale, da bi bila solventnost ogrožena in da obstaja kakršnokoli podobnost z Irskim primerom.

Kaj se zgodi, ko se zgodovina ponovi tretjič?