Pred leti so ameriški raziskovalci analizirali odzivanje medijev na ekološke katastrofe in ugotovili zanimivo zakonitost. Ne glede na to, kako velika je bila škoda ali kolikšne so bile razsežnosti katastrofe, poročanje je zmeraj sledilo ustaljenemu vzorcu štirih faz. Prva, senzacionalistična, se je začela s poročili, ki so povzročila buren odziv javnosti in zahteve po takojšnjih ukrepih. Sledila je faza zanikanja, ko so se pojavili članki, ki so izražali pomisleke o nastali škodi. Kmalu zatem je sledila faza pomiritve s članki, ki so javnost prepričevali, da bo vse kmalu v redu. Ta je trajala vse dotlej, dokler poročila o katastrofi niso izginila med drugimi novicami in se je javno mnenje pomirilo.
Danes so v Parizu objavili redno poročilo IPCC Podnebne spremembe 2007. To je ne le najkompleksnejši dokument o podnebnih spremembah doslej, pač pa tudi najbolj težko pričakovan. Verjetno še nikoli v zgodovini ni bilo znanstvenega dokumenta, ki bi v javnosti povzročil toliko zanimanja, kar je razumljivo, saj bo predstavljal podlago, na osnovi katere bo politika morala odločiti o morebitnih ukrepih. Zdaj, ko so avtorji Poročila IPCC 2007 nedvomno potrdili, da je "vpliv človeških dejavnosti na podnebne spremembe zelo verjeten", z verjetnostjo "devetdesetih odstotkov", je čas za politično odločitev končno dozorel. Bo odzivanje medijev na Poročilo IPCC 2007 zdaj drugačno in podnebne spremembe ne bodo ponovno zvodenele ter se porazgubile med drugimi novicami?
Odgovor na to vprašanje mogoče ponujata dve precej različni inštituciji. Ena je Akademija filmskih umetnosti in znanosti iz Los Angelesa, druga je Nobelova fondacija. Obe podeljujeta ugledne nagrade in čeprav za povsem različna področja, so nominiranci že večkrat pokazali, kam se bo kmalu podala politika, z javnim mnenjem vred. Med letošnjimi nominiranci se je na obeh spiskih pojavilo isto ime: Al Gore. Ej stari, Neprijetna resnica
Ni komentarjev:
Objavite komentar