Generacijska odgovornost

Ob poplavi nasprotujočih si trditev in neznank v zvezi z izpusti toplogrednih plinov pogosto spregledamo generacijski vidik segrevanja zemeljskega ozračja. Povprečne temperature na zemlji so po podatkih Medvladnega odbora za podnebne spremembe IPCC začele naraščati v prvi polovici dvajsetega stoletja. Med leti 1950 in 1970 se je trend, verjetno zaradi učinkov globalnega senčenja zaustavil, nato pa je ponovno prišlo do segrevanja ozračja, ki še zmeraj traja.


(Grafikon naraščanja povprečnih zemeljskih temperatur od začetka industrijske revolucije je povzet po Centru za podnebne napovedi Hadley in Raziskovalnem oddelku Britanskega meteorološkega urada).

Iz generacijskega stališča lahko na osnovi razpoložljivih podatkov zaključimo, da so k segrevanju ozračja najbolj pripomogle generacije, ki so bile aktivne v drugi polovici prejšnjega stoletja. Če ob tem upoštevamo tudi geografski vidik, je za današnje stanje odgovorna predvsem zadnja baby-boom generacija iz razvitih držav, torej tisti, ki so se rodili po drugi svetovni vojni in so svoj standard zgradili na uporabi fosilnih goriv.

V naslednjih desetletjih se bosta razvitim državam, Severni Ameriki, Evropi in Japonski, ki so še zmeraj odgovorne za večino izpustov toplogrednih plinov, približale tudi razvijajoče se ekonomije, predvsem Indija in Kitajska. Ker predstavniki nerazvitih držav upravičeno poudarjajo, da so za sedanje razmere odgovorne razvite države, bi generacijsko gledano lahko sklenili, da bi morali stroške odprave posledic izpuščanja toplogrednih plinov v ozračje financirati predvsem pokojninski skladi razvitih držav, ki so posledica povojnega blagostanja. Ej stari, sicer nam grozi, da bodo tisti, ki so vročino zakuhali, preprosto odšli v penzijo, probleme, ki so jih povzročili pa prevalili na prihajajoče generacije.