ponedeljek, januar 23, 2012

Meso, ki to ni


Ste se kdaj vprašali, kako proizvajalcem hrane uspe narediti izdelke vedno enakega okusa? Na tem mestu ljubiteljem poltrajnih mesnih izdelkov priporočam, da branje raje končajo, saj se utegne zgoditi, da jim tovrstne umetnine sodobne prehranske tehnologije nikoli več ne bodo šle v slast.

Za ostale pa bežen pregled postopka, ki proizvajalcem omogoča pripravo mesnih izdelkov uniformnega okusa. Postopek izdelave piščančjih hrenovk ali salam, ki jih še posebej cenijo otroci, se začne, ko meso in druge mehke dele piščancev, vključno s kožo, hrustancem in podobnimi primesmi, ločijo od kosti. To opravijo pod visokim pritiskom, tako da se trdi deli obdržijo na situ, mehke dele, ki so se izmuznili skozi, pa zmeljejo v nekakšno rožnato maso. Ker v tovrstnih obratih kar mrgoli bakterij, morajo maso pred nadaljnjo uporabo razkužiti, za kar uporabijo smrdečo raztopino dušikovega hidroksida. Ker ta močno spremeni okus, ga masi povrnejo tako, da ji dodajo ojačevalce okusov, to so znameniti E-ji, za lepšo barvo barvila, še več E-jev, za primerno teksturo pa še polnila. Zdaj je masa pripravljena za polnjenje. Potisnejo jo v sintetični ovoj in voilà, slastna klobasa je na mizi.

P.S. Mnogi verjamejo, da iz tovrstne mase, postopek se strokovno imenuje mehansko izkoščeno meso (mechanically separated meat), izdelujejo tudi znamenite nagce verige restavracij s hitro prehrano, a to že dlje časa ni res. Od leta 2003 jih izdelujejo izključno iz piščančjega belega mesa. Zakaj? Slika pove vse.

Ni komentarjev: