Gensko spremenjeni krompir, na zadnja vrata

Gospodarska kriza in razmere v Evropski uniji so, vsaj za nekatere, prava priložnost. Potem, ko si je nemški kemični koncern BASF trinajst let zaman prizadeval, da bi od Evropske komisije izposloval dovoljenje za gensko spremenjeni krompir, mu je to končno uspelo. Krompir Amflora, ki so ga letos prvič posadili v Nemčiji, na Nizozemskem, Švedskem in Češkem, je začetek februarja postal druga Evropska gensko spremenjena kultura.

Tako kot pred dvanajstimi leti Monsantova koruza MON 810, ki je zaradi podnebnih razmer v mnogih evropskih državah sploh ni mogoče gojiti, tudi Amflora ni bila izbrana naključno. V humani prehrani zadnjih desetletjih je krompir izgubil prvotni pomen in mnogi veliki pridelovalci so se znašli v stiski. Zgolj četrtina evropskega pridelka krompirja konča na jedilnih mizah, ostalo pokrmijo živini ali porabijo v kemični industriji. Pri industrijskem krompirju pa so bolj, kot organoleptične lastnosti, v ospredju kemične značilnosti in uniformnost pridelka. Gensko spremenjeni krompir, ki je od Barrosove komisije dobil zeleno luč, naj bi bil namenjen izključno predelavi v škrob za papirno in kemično industrijo. Za prehrano naj bi bil zaradi škrobnega okusa neprimeren, kaj se bo zgodilo s krompirjevimi olupki, ki kot stranski produkt industrije navadno končajo kot živinska krma, pa ni povsem jasno.

Na prve odzive ni bilo treba dolgo čakati. Vlade mnogih Evropskih držav: Grčije, Francije, Luksemburga, pa tudi sosednje Italije, Madžarske in Avstrije, so odločitev, v katero je bil vpleten tudi Evropski komisar Potočnik, takoj zavrnile ter zagotovile, da Amflora, tako kot MON 810, v njihovih državah ni zaželen. Mednarodna zdravstvena organizacija namreč svari pred zmanjšano odpornostjo na antibiotike. Gensko spremenjeni krompir vsebuje gen za encim, ki povečuje odpornost na vrsto antibiotikov, kot so kanamycin, neomycin, butirosin in gentamicin. Barrosova komisija je ugovore zavrnila, češ da gre zgolj za industrijski krompir, ki ne bo namenjen prehrani, čeprav ni pojasnila, kako bo zagotovljeno, da bo ves pridelek, do zadnjega gomolja res pobran z njiv, in to pred cvetenjem, tako da se Amflora ne bo križala z jedilnim krompirjem.

Najbolj ostre reakcije so prišle iz sosednje Avstrije, znane predvsem po biološki pridelavi živil. Dunajski parlament je odločitev enoglasno zavrnil in pozval ministra za zdravje, "naj nemudoma ukrepa". Avstrijski parlamentarci so v razpravi poudarili, da je Barrosova komisija zaradi interesov industrijskih pridelovalcev povsem spregledala zdravstveno tveganje. Zaskrbljenost je verjetno upravičena, še posebej, ker mnogi nasprotniki gensko spremenjenih kultur opozarjajo, da bodo industrijskim pridelkom kmalu sledili prehrambeni. BASF je že napovedal, da bo od Evropske komisije zahteval dovoljenje tudi za Fortuno, ki bo namenjena predelavi v čips in pomfri.

Kljub temu pa odločitev Barrosove komisije še ne pomeni, da so gensko spremenjene poljščine v Evropi dobile zeleno luč. Večina velikih predelovalcev krompirja in verig hitre prehrane je, zaradi nasprotovanja javnega mnenja, možnost uporabe gensko spremenjenega krompirja v svojih obratih že zavrnila.

Neusmiljena statistika

Statistika je neusmiljena. Verjetnost, da belka pri petdesetih zboli za rakom dojke, se je v razvitih državah v zadnjih treh desetletjih povzpela z enega na 12 odstotkov. Za rakom dojk obolevajo vse mlajše ženske, diagnosticirajo ga celo pri mladostnicah. Podobno osupljivo je naraščanje pogostnosti levkemije, ki pri otrocih narašča po letni stopnji 1 odstotek ali pri alergijah, kjer se je v zadnjih petindvajsetih letih potrojila.

Del naraščanja teh obolenj lahko povezujemo z boljšo informatiko, diagnostiko in večjo dostopnostjo zdravstva, a statistika kljub temu ostaja neusmiljena. Azijke imajo nižjo stopnjo obolevnostjo za rakom dojke, a ko se taista ženska preseli v razviti svet, bo verjetnost, da bo njena hči obolela za to boleznijo povsem izenačena z belimi vrstnicami. Ena od razlag za večjo obolevnost belk je, da imajo ženske, ki hitreje dozorijo in imajo v življenju večje število menstrualnih ciklusov, bolj izpostavljene hormonu estrogenu, ki povečuje tveganje za raka na dojki. Deklice v razvitem svetu dejansko hitreje dozorevajo, kot njihove Azijske sovrstnice, a statistika ostaja neusmiljena.

Raziskave zadnjih let namreč kažejo, da na dozorevanje deklic v razvitih državah vpliva še vse kaj drugega, kot zgolj boljša in rednejša prehrana. Njihovo zgodnje dozorevanje ter večjo obolevnost za rakom dojke vedno več raziskovalcev pripisuje hormonskim motilcem, kemikalijam, ki so tako podobne hormonom, na primer estrogenu, da v telesu sprožijo reakcijo, kot da gre za pravo stvar. Hormonskih motilcev pa je v našem okolju čedalje več, najdemo jih tako v folijah za živila in v plastenkah, kot v kozmetiki in čistilih. V obdobju po drugi svetovni vojni, ki ga poleg strme rasti življenjskega standarda označuje naraščanje obolevnosti za nekatere bolezni, je bilo v uporabo danih okrog 80.000 novo sintetiziranih kemičnih snovi, od katerih je bila doslej s stališča zdravstvene oporečnosti preverjena samo petina. Med njimi je najti tudi hormonske motilce. Statistika je neusmiljena.

Dacarji v težavah

V pomanjkanju sredstev, ki se stekajo v državne blagajne, so davkarji prisiljeni k čedalje večji inovativnosti. Doslej je veljalo, da se oblasti med krizo najraje zatečejo k obdavčitvi luksuznih izdelkov. Ker je trgovina z jahtami, razkošnimi avtomobili in vilami zastala, mimogrede, edini tovrstni domislek letos prihaja iz Velike Britanije, kjer so napovedali "konjski davek", dodatno obdavčitev jezdnih konj, skrbnikom javnih financ ne preostane nič drugega, kot da se za polnjenje proračunov lotijo razvad in odvisnosti.

Dvigu klasičnih trošarin na tobak in alkoholne pijače, ki so bile doslej drugi najbolj priljubljeni vir državnih blagajn, saj za razliko od luksuznih izdelkov njihova prodaja med recesijo ne upada, se, kot kaže, čas izteka. V razvitih državah so te dajatve verjetno že dosegle vrh, malo zaradi intenzivnega obdavčenja pred recesijo, nekaj pa tudi zaradi večjega tveganja za razvoj črnega trga in vpliva, ki ga imajo na revnejše sloje prebivalstva. Tudi najbolj čislani vir javnih financ, trošarina na pogonska goriva ima svoje meje. Ne samo, da pretirana obdavčitev bencina vpliva na porabo, goriva so pomemben vzvod inflacije, še posebej, če upoštevamo, da so cene samih energentov trenutno na precej nizki ravni. Ko se bodo okrepljenemu povpraševanju po nafti, ki ga že zaznavajo na Kitajskem in v Indiji, pridružile še ZDA, bo cena za sodček surove nafte s sedanjih 80$ hitro poskočila prek 100$ in rezina, ki si jo na črpalki odreže država, bo spet tanjša.

Države, ki so maksimalne stopnje trošarin že dosegle, so na začetku krize stavile predvsem na tako imenovane okoljske dajatve, nove davke in takse, ki naj bi se zbirale ob uporabi naravnih virov. Kazalo je, da bo volilno telo v razvitih državah od vseh novih dajatev najbolje prebavilo prav ekološke davke, a so se časi očitno spremenili. Nicolas Sarkozy, ki je še pred meseci glasno napovedoval obdavčenje izpustov toplogrednih plinov v Franciji in skušal nov davek pobarvati zeleno, je prejšnji teden svoj predlog opustil s pojasnilom, da je upošteval opozorila gospodarstvenikov o zmanjšani konkurenčnosti Francije. Države, ki so v Evropski uniji že uvedle podnebne davke: Švedska, Danska, Irska in Finska tako ostajajo v manjšini. Najbolj iznajdljivi dacarji zdaj iščejo naprej, predvsem pri končnih potrošnikih. Danska vlada namerava tako obdavčiti hrano z nezdravimi maščobami in višjo vsebnostjo sladkorja, Finska uvaja trošarino na sladkarije in sladkane pijače, medtem ko Britanci napovedujejo zvišanje "podnebne takse" na letalske karte, ki bo seveda končala v državni zakladnici. Zviševanje davkov za podjetja in višje stopnje DDV med krizo ostajajo skrajni ukrep, po katerem posegajo le večji izgubarji, na primer Grki.