Odvisnost je mogoče zlahka prepoznati. Se ne morete odpovedati sladkanim pijačam ali sladoledu? Je za dober dan potrebna slaščica? Nekajdnevna popolna vzdržnost pokaže pravo sliko. Sladkor v možganih spodbuja sproščanje dopamina in serotonina, dveh nevrotransmitorjev dobrega počutja. Če z uživanjem ne moremo prenehati tudi, ko vemo, da nam škoduje, če ga potrebujemo vedno več, če brez njega sploh ne moremo funkcionirati, je to znak zasvojenosti, ki se v ničemer ne razlikuje od drugih odvisnosti: od alkohola, nikotina ali kokaina. Ni naključje, da večina pijač na policah trgovin vsebuje alkohol, ali sladkor.
Dejstvo, da gre za družbeno sprejemljivo, bolj ali manj prikrito odvisnost, spretno izkorišča prehrambena industrija. Neverjetne količine sladkorja, od belega namiznega, do sirupov, maltoze in dekstroze, so dodatek praktično vseh prehrambenih izdelkov. Sladkor je v pijačah in žitaricah, solatnih prelivih in kečapu, vsebujejo ga celo mesni izdelki. Sladkor že dolgo ni več domena sladic in odvisnost je veliko večja, kot smo pripravljeni priznati. Američani, od njih se prebivalci razvijajočih se držav, po prehranskih navadah nič kaj dosti ne razlikujemo, ga v povprečju zaužijejo skoraj 70 kilogramov na leto, večino s sladkanimi pijačami. Pločevinka najbolj priljubljene pijače na svetu vsebuje kar 17 čajnih žličk sladkorja.
Na odvisnost epidemičnih razsežnosti, ki povzroča debelost, zvišan krvni tlak in sladkorno bolezen, verjetno pa tudi hiperaktivnost, pomanjkanje zbranosti in depresijo, ne opozarjajo samo zdravniki. V državah New York in Maine, ki so že zdavnaj prepovedale prodajo sladkanih pijač iz avtomatov v šolah, načrtujejo uvedbo novega davka na sladkane pijače. Predlagatelji so prepričani, da bodo njihovo prodajo zmanjšali za desetino, "več, kot je mogoče doseči s kakršnokoli izobraževalno kampanjo". Pa še ceneje je.
Ni komentarjev:
Objavite komentar