Kakšne barve je mačka?

Pred leti so se na neki mednarodni konferenci, tako anekdota, srečali voditelji pomembnih držav. Potem, ko so se zedinili, da je problem resnično pereč in da ga je potrebno čim prej rešiti, so delegacije začele predlagati različne ukrepe. Ko so prišli na vrsto Američani, so postregli s pripravljeno rešitvijo, ki so jo tudi že preizkusili na pilotnem projektu. V podkrepitev rešitvi so poudarjali, da se je celotna zadeva v praksi dobro izkazala. Drugi delegati so pričeli odobravajoče prikimavati, nato pa je vstal predstavnik Francije in dejal: Že mogoče, da vaša rešitev v praksi dobro deluje, vseeno pa vprašanje ostaja, ali bo zadeva delovala tudi v teoriji.

V zadnjega pol leta se slovenski publicisti, ki se ukvarjajo z vzroki in posledicami gospodarske krize, predvsem pa z različnimi ukrepi za izhod iz recesije, med njimi so očitno najštevilčnejši ekonomisti, pogosto obnašajo kot Francozi iz anekdote. Ne glede na to, da smo zdaj vsi "Keynesijanci", sta se, kako običajno za domače razprave, spet izoblikovala dva nasprotujoča si tabora, ki en drugega obtožujeta za zablode tako imenovanega "liberalnega kapitalizma". Simptomatično, če hočete Francosko pa je, da sta se tabora izoblikovala glede na pripadnost zagovornikov te ali one ekonomske teorije. Skratka, slovenski ekonomisti in drugi misleci se v obdobju krize še najraje sprašujejo, ali nekaj (ne)deluje v teoriji, prakso pa prepuščajo bolj profanim.

Da bo gospodarska kriza slej ko prej minila, je jasno vsem, da bodo najvišjo ceno plačali manj izobraženi in mladi, pa kot da nikogar ne zanima. Kot da nikomur od tistih, ki z vehemenco teoretika razpravljajo o krizi kot o tipografskem problemu, o tem, kakšno črko bomo na koncu pripisali krivulji industrijske proizvodnje, ni mar, da bodo generacije, ki v sedanjem trenutku še študirajo, paradoksalno, tudi o ekonomskih teorijah, najmanj dvakrat plačali za tranzicijske neumnosti; prvič, ko bodo z diplomami v rokah pristali na zavodu za zaposlovanje in drugič, ko bodo z naraščajočimi davki poskušali vzdrževati nevzdržen sistem. Dokler se ne razpoči ali ne sesuje vase. Na čas po velikem poku, se lahko pripravijo, ne z modrostjo Francozov ali Američanov, pač pa Kitajcev: Ni važno, kakšne barve je mačka, samo da lovi miši.*

*Deng Xiaoping (1904-1997), pobudnik kitajske tranzicije iz planskega v tržno gospodarstvo.

Farsa v Københavnu

V zadnjih dneh postaja povsem jasno, da na letošnjem podnebnem srečanju na vrhu ne bo prišlo do nikakršnega zasuka. Do sporazuma, ki naj bi nastal na pogorišču nedelujočega Kyotskega protokola, očitno vodi čedalje daljša in vijugava pot.

Potem, ko so se Američani in Kitajci, trenutno prvi in drugi največji povzročitelji toplogrednih plinov na svetu, pred dnevi očitno dogovorili o svojih pogojih za globalni sporazum, Evropejci ostajajo ob strani in, kot je na Stari celini v navadi, sprti med seboj. Če je Busheva zavrnitev Kyotskega protokola pred leti Evropskim voditeljem nudila zatočišče pred čedalje bolj zaskrbljenim javnim mnenjem, bo to vlogo zdaj odigrala gospodarska in družbena kriza.

Strah pred zlomom evropskih gospodarstev je v zadnjem letu naredil svoje. Vse se pač začne in konča pri denarju. Javnih sredstev, ki so jih vlade v zadnjem letu vložile v bančno luknjo in obubožane industrije, je iz dneva v dan manj, evropski voditelji, ki so jih bila še pred meseci polna usta priložnosti za razvoj zelenih tehnologij, pa so umolknili Pod pritiskom krize so najglasnejši ponovno lobisti avtomobilske industrije in energetike, ki vsak v svoji državi, skupaj pa v vrhovih Evropske administracije grozijo s poslabšanjem konkurenčnosti in novimi milijoni brezposelnih. Kot vemo tudi od doma: tam kjer ni, še vojska ne more vzeti. Sporazum v Københavnu je neslavno končal, še preden so se svetovni voditelji posedli za mizo.

James Hansen, direktor Inštituta za vesoljske znanosti pri NASI in nesporna avtoriteta na področju podnebnih sprememb, znanstvenik, ki je v času Busheve administracije plačal visoko ceno za svojo neupogljivost, pred dnevi ni mogel skriti razočaranja. Vrh je označil za farso in sporočil, da bo dogodek bojkotiral. V Københavnu, pojasnjuje razočarani Hansen, nameravajo razvite države zgolj kupovati odpustke, zanje ponujajo drobiž in prazne obete, vsi pa bi se obnašali, kot da se ni nič zgodilo. Tudi Slovenija, z Erjavcem na čelu. Račun pa je iz leta v leto višji. Kdo bo na koncu plačal zapitek?