Je prašičja gripa res nova?

Ko je svetovna zdravstvena organizacija (WHO) junija razglasila najvišjo stopnjo nevarnosti za pandemijo prašičje gripe in so zdravstvene oblasti mrzlično oddajale naročila farmacevtskim družbam, je bilo iz vrst epidemiologov slišati tudi opozorila o pretiranem odzivu na povsem običajno zdravstveno tveganje. Nekateri so celo namigovali, da gre za spreten manever velikih farmacevtskih podjetij, s katerim naj bi si zagotovila dobiček med gospodarsko krizo. Pojavi gripe spremljajo človeštvo od nekdaj in le redko zahtevajo res veliko žrtev. Najbolj znan primer pandemije gripe je še zmeraj izbruh bolezni ob koncu prve svetovne vojne, čeprav tedanjo visoko smrtnost med obolelimi pripisujejo tudi podhranjenosti prebivalstva.

Zdaj, ko se je gripa preselila na severno poloblo in so za nami prva cepljenja, rezultati pritrjujejo skeptikom, ki so že od vsega začetka trdili, da ne gre za novo obliko virusa in da je bil odziv WHO pretiran. Prave pandemične gripe se razvijejo iz nepoznanih oblik, s kakršnimi človeštvo še ni prišlo v stik. Ker imunski sistem zanje nima primerne obrambe, lahko širitev bolezni prepreči le cepljenje, ki pa je uspešno zgolj ob dvakratni vakcinaciji zadostnega števila prebivalstva. Šele po drugem vnosu cepiva v telo je namreč imunski sistem dovolj pripravljen za obrambo pred neznanim virusom, pri čemer pa mora biti delež cepljenih tudi dovolj velik, da prepreči širjenje bolezni. Takšna so bila tudi priporočila WHO. Ugotovitvi, da gre pri prašičji gripi za novo obliko virusa, so sledila naročila virostatikov in cepiva.

Slabih pet mesecev po razglasitvi nevarnosti in 5.000 žrtvah, med katerimi je neobičajno velik delež mlajših, odpornejših pacientov, pravi značaj prašičje gripe ostaja nepojasnjen. Obsežni programi vakcinacij po svetu očitno ne potekajo v skladu s pričakovanji. Oba vodilna izdelovalca cepiva, Novartis in GlaxoSmithKline sta nedavno sporočila, da se protitelesa v zadostni meri razvijejo že po prvi vakcinaciji in da drugi vnos cepiva ni potreben. Če je temu res tako, potem je pandemična narava prašičje gripe vprašljiva, saj ne gre za novo obliko, pač pa za rekombinacijo že znanih virusov ptičje in prašičje gripe, ki sta davna potomca gripe iz konca prve svetovne vojne. Njeni nasledniki že skoraj stoletje krožijo med ljudmi in imunski sistem jih dobro pozna, s tem pa je pojasnjeno tudi, zakaj je med žrtvami prašičje gripe tako malo starejših.

Kam plove Nemčija?

Po zmagi na parlamentarnih volitvah sta Angela Merkel in njen koalicijski partner Guido Westerwelle v ponedeljek sklenila sporazum, ki kaže, v kakšne vode bo naslednja štiri leta zaplula največja evropska država in peto gospodarstvo sveta. Prvi odzivi na dobrih 120 strani dolg dokument kažejo, da Nemčija ostaja bolj ali manj na mestu, tudi kar zadeva varstvo okolja.

Na prvi pogled se največja sprememba v okoljski politiki obeta na energetskem področju. Nova vlada namreč namerava odpraviti moratorij na gradnjo jedrskih elektrarn, ki ga je pred sedmimi leti sprejela koalicija socialdemokratov in zelenih. Podaljšala se bo tudi doba delovanja obstoječih naprav, "v skladu z varnostnimi standardi, ki veljajo v Nemčiji." Odločitev, ki ima daljnosežne posledice, saj pomeni manj vlaganj v obnovljive vire energije in več v jedrsko tehnologijo, je bila spričo nemških obveznosti za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov pričakovana, toliko bolj, ker za njo stoji nemška industrija in ker v obdobju krize za subvencioniranje elektrike iz sončnih in vetrnih naprav zmanjkuje denarja.

Za prihodnost Nemčije, pa tudi Evrope je mogoče pomembnejša napoved, da bo nova vlada bolj zavzeto zagovarjala pridelavo genetsko spremenjenih poljščin. Podpora se v prvi vrsti obeta vzgoji genetsko spremenjenega krompirja, ki ga je razvil BASF in ga namerava uporabljati pri izdelavi industrijskega škroba. Prepoved gojenja genetsko spremenjene koruze zaenkrat ostaja, vendar okoljevarstveniki opozarjajo na namero zvezne vlade, da del pristojnost za odločanje o pridelavi genetsko spremenjenih poljščin prenese na deželno raven, kar bi lahko pripeljalo do postopne liberalizacije njihove pridelave.

Okoljevarstveniki so nasploh bolj kot ne kritični do koalicijskega sporazuma. Očitajo mu, da odraža težnje industrijskih lobistov, predvsem avtomobilskega sektorja. To naj bi bilo v prvi vrsti krivo za odsotnost kakršnihkoli ukrepov za omejevanje porabe naftnih derivatov. Kljub temu pa ima koalicijski sporazum tudi svetlo plat. Celo politični nasprotniki pozdravljajo odločitev nove koalicije, da bo nemško železniško omrežje v celoti ostalo v državnih rokah. Nova vlada se namerava odpovedati privatizaciji celotnega omrežja, s postajami in energetskim sistemom vred, potem ko se je javni prodaji delnic Deutsche Bahn odpovedala že prejšnja, velika koalicija.

Največ pozitivnih odzivov je bil med naravovarstveniki brez dvoma deležen tisti del koalicijskega sporazuma, ki se nanaša na ohranjanje narave in mednarodno pomoč. Vlado aktivisti podpirajo v prizadevanjih za obsežnejše financiranje ohranjanja tropskih gozdov in pri ukrepih, ki naj omejijo uničujoče ribiške prakse. Splošno mnenje, ne samo naravovarstvenikov pa je, da nova nemška vlada ne ponuja nikakršnih novosti in da bo tudi naslednja štiri leta "vse po starem".

Je biogorivom iz hrane odzvonilo?

Leta 2007 so Združeni narodi v poročilu Trajnostna bioenergija: Okvir odločanja napovedovali, da je opuščanje fosilnih goriv v teku in da utegnejo "v naslednjih petnajstih ali dvajsetih letih biogoriva zagotoviti četrtino potrebne energije." Ne bi se mogli bolj motiti.

Slabi dve leti po "okviru odločanja", ki naj bi biogorivom, predvsem z davkoplačevalskim denarjem, na široko odprlo vrata, v javnost pritekajo informacije o njihovi pravi naravi. Svarilom aktivistov o uničevanju tropskega gozda zaradi širjenja plantažnih površin, o posledicah ameriškega programa predelave koruze v bioetanol in o finančnih malverzacijah ter zapravljanju davkoplačevalskega denarja, so se v zadnjem letu pridružili tudi znanstveniki. Letošnje raziskave so dokončno ovrgle trditev kmetijskega lobija, da je z biogorivi iz kmetijskih pridelkov mogoče zmanjšati izpuste toplogrednih plinov. Izpopolnjeni modeli namreč kažejo, da bi se izpusti ob večjem obsegu kmetijske pridelave kvečjemu povečali.

Vse bolj jasno zato postaja, da je predelava kmetijskih pridelkov v gorivo zašla v slepo ulico. K temu v svojem letošnjem poročilu: K trajnostni proizvodnji in uporabi resursov: Ocenjevanje Biogoriv pritrjujejo tudi Združeni narodi. Zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida s predelavo kmetijskih pridelkov v biogoriva je po zadnjih ugotovitvah mogoče zanesljivo doseči le pri bioetanolu iz sladkornega trsa. Predelava koruze v gorivo se s stališča podnebnih sprememb navadno ne splača, najslabše pa jo je po mnenju Združenih narodov odnesla predelava palmovega olja. Ta zaradi priprave zemljišč povzroča precej večje izpuste toplogrednih plinov, kot so domnevali doslej in kot jih prihrani izdelani biodiesel.

O možnostih za trajnostno proizvodnjo biogoriv bi morali zdaj ponovno razmisliti tudi v Sloveniji, če nočemo, da v Lendavski rafineriji zraste nova Mura, tokrat z davkoplačevalskim denarjem.