Stara zgodba

Evropska unija je sprejela prvo pomembno politično odločitev o omejitvi izpustov toplogrednih plinov po objavi zadnjega poročila IPCC. Potem, ko so se evropski državniki včeraj enostransko zavzeli za 20% zmanjšanje emisij do leta 2020, postaja jasno ne samo, da je Kyotski protokol zgodovina, pač pa tudi, da je dozorel čas za novo politično akcijo. Ali res?

Ob odločitvi o zmanjšanju emisij se evropski voditelji dogovarjajo tudi o povečanju deleža obnovljivih virov energije za isto obdobje. Predlagana odločitev o 20% deležu praktično pomeni zeleno luč za biogoriva. So evropski voditelji pod krinko podnebnih sprememb pravzaprav reševali trši oreh - skupno evropsko kmetijsko politiko, pri tem pa posnemali ameriškega predsednika? Prav Bush je bil tisti, ki je na začetku letošnjega leta v govoru ljudstvu napovedal povečanje deleža obnovljivih virov energije na 20% v naslednjem desetletju. V ameriškem, kot tudi v evropskem primeru odločitev za biogoriva pomeni predvsem reševanje domačega kmetijstva in nova delovna mesta. Problem je le v tem, da se račun ne izide.

Biogoriva so danes najbolj razširjena v Braziliji, kjer z etanolom pokrijejo že skoraj polovico energentskih potreb v transportu, a bi jim do 20% deleža v energetski bilanci kljub temu manjkali vsaj dve desetletji. Na poti k večji uporabi biogoriv pa je še večja ovira. Brazilski etanol izdelujejo iz sladkornega trsa in ne iz koruze ali drugih poljščin, kot v ZDA in Evropi, kar pomeni, da morajo evropski in ameriški izdelovalci biogoriv surovine najprej predelati v sladkorje in šele nato v gorivo. Končna cena evropskega in ameriškega biogoriva je zato precej višja od cene naftnih derivatov.

Ej, stari, kdo bo pa to plačal?