Trgovci z novci

Kyotski protokol vedno bolj postaja en od tistih mednarodnih sporazumov pod okriljem Združenih Narodov, ki ga določa veliko sebičnih interesov, veliko visoke politike, predvsem pa veliko denarja. Ob svojem nastanku je prinesel kanček upanja, po osmih letih pa je slika spet bolj klavrna. Največ je k temu prispevala odločitev Ameriške administracije, da sporazuma ne ratificira. Vendar tudi Evropskim državam, ki so se zavezale, da bodo svoje izpuste v obdobju 2008 in 2012 zmanjšale za 8% pod ravnijo tistih iz leta 1990, ne gre povsem gladko od rok.

Evropska Komisija je januarja 2005 v skladu s skupnim dogovorom pričela uresničevati Greenhouse gas emission allowance trading scheme. Žal na slovenskih straneh Komisije ustreznega besedila ne boste našli. Gre za ukrep, s katerim naj bi nagradili tiste onesnaževalce z ogljikovim dioksidom, ki jim je izpuste že uspelo zmanjšati in kaznovati tiste, ki pri tem niso bili uspešni. Okrog 13.000 velikih podjetij, med katerimi jih je največ iz energetike, je pred letom in pol dobilo dovoljenja za izpust skupne količine 2.2 milijardi ton ogljikovega dioksida in možnost za trgovanje s presežki.

V dobrega pol leta je cena, ki je prvotno znašala okrog 10 € za tono ogljikovega dioksida, poskočila na 30 €. Začetno povpraševanje je bilo živahno, saj je že v prvem letu zamenjalo lastnika kar za 10 milijard € dovoljenj. Najbolj aktivni so bili nemški ponudniki, ki so spretno izkoristili emisije nekdanje vzhodnonemške industrije. Potem pa je letošnjega aprila nekaj evropskih držav objavilo ugodne podatke o trenutnih izpustih ogljikovega dioksida in trgovanje je zastalo, cene pa so se vrnile na izhodišče. Vse kaže, da so Kyotski protokol v Evropi doslej še najbolj uspešno vnovčili špekulanti.