Otok v zelenem?

Medtem ko nemška kanclerka razmere na stari celini danes ocenjuje kot »najtežje po drugi svetovni vojni«, Grki in Italijani pa si mrzlično prizadevajo za oblikovanje vlade, ki bi jih rešila pred bankrotom, se zdi, da je vsaj ena oslabela država evroobmočja na pravi poti.

Optimistične napovedi gospodarskih gibanj na Irskem, tamkajšnji bančni sistem je leta 2008 domala razpadel in ga je rešilo zgolj podržavljanje bank, se kot kaže uresničujejo. Gospodarstvo keltskega tigra, ki je v prvem četrtletju zabeležilo 1,9% rast, je dober rezultat z 1,6% ponovilo tudi v drugem četrtletju. Glede na britansko povprečje in rezultat evroobmočja, v drugem četrtletju sta s pičlimi 0,2% oba stagnirala, je uspeh toliko večji.

Kako je Dublinu to uspelo? Letošnja Irska rast je posledica povečanega izvoza, za osupljivih 23,9%, saj domača poraba še zmeraj upada, nepremičninski trg pa tudi ne kaže znakov oživljanja. Svetle zvezde Irskega gospodarstva ostajajo predvsem podjetja iz informacijskega sektorja. Cisco, Intel, Microsoft, v zadnjem času tudi Google in Facebook. To je le nekaj zvenečih imen, ki so jih na zeleni otok privabile nižje davčne stopnje in druge ugodnosti za tuje investitorje.

Za razliko od Portugalcev in Grkov, ki zaradi krčenja gospodarstva vedno bolj omahujejo pod dolžniškim bremenom in beležijo beg kapitala, je Irska v drugem četrtletju letošnjega leta prejela kar za šest milijard evrov neposrednih tujih investicij. Zmerni optimizem ni ostal neopažen. Irce so zaradi dobrih gospodarskih rezultatov nagradili celo finančni trgi. Donos na desetletne obveznice se je v zadnjih mesecih z vrtoglavih 14% spustil na še zmeraj nevzdržnih 8,7% a zdi se, da bo otok v prihodnosti ponovno zelen.

Na vrsti je Slovenija

Današnja rast donosnosti desetletnih obveznic Republike Slovenije prek magične meje 7% kaže, da je prišel čas obračuna. Čeprav bi strmo rast stroškov zadolževanja mnogi radi pripisali propadli pokojninski reformi, je prave razloge treba iskati drugje. Nezaupanje finančnih trgov v fiskalno stabilnost Slovenije je bolj posledica neobrzdane rasti javnega dolga, kot pa neizvedenih strukturnih reform.

V letih gospodarske rasti je Slovenija na finančnih trgih brez težav zbrala za poldrugo milijardo evrov na leto. Ob izbruhu krize se je ta znesek potrojil in še po dveh letih brez omembe vredne gospodarske rasti smo se, namesto da bi zmanjšali tekoči primanjkljaj, ponovno zadolžili - za tri milijarde. Samo obresti nam bodo letos pobrale okroglo milijardo. Finančnim investitorjem je, ob ponovni grožnji gospodarskega zastoja očitno jasno, da Slovenija svojih financ kmalu ne bo zmogla obvladovati sama. Sedemodstotni pribitek pomeni, da se pridružuje skupini omaganih članic evroobmočja, a to nujno še ne pomeni, da bo sledila Grškem scenariju, ki se lahko v skrajnem primeru konča z izgonom iz evroobmočja.

Še je čas, da se katastrofi izognemo, kot je to uspelo Latviji. Mnogi bodo nad primerjavo verjetno vihali nos a bivša sovjetska republika z 2,2 milijoni prebivalcev je v marsičem podobna Sloveniji. Njeno odprto gospodarstvo, 55% je izvozno usmerjenega, je leta 2009 zabeležilo največji padec v Evropski uniji, saj se je skrčilo za 18 odstotkov. Država se je morala zateči pod okrilje IMF in EU, da si je zagotovila 7,5 milijard evrov svežih sredstev. A rešitev ni prišla poceni. Latvija je na vseh področjih zategnila pas. Plače so se leta 2009 znižale za 7%, naslednje leto pa za dodatnih 8%. V najbolj kritičnih letih je vladi z zmanjšanjem števila javnih uslužbencev, znižanjem plač in dvigom davkov uspelo primanjkljaj zmanjšati za dve milijardi evrov. Letos se je krivulja obrnila navzgor. V drugem letošnjem kvartalu je Latvija zabeležila 5,6 odstotno rast gospodarstva, brezposelnost pa se je z 20,5% znižala na 16,2%.

Kako je Latvijcem to uspelo? Mnogi opozarjajo, da so se baltiške države šele pred dvema desetletjema izvile iz primeža Sovjetske zveze, zaradi česar so ljudje bolj potrpežljivi in cenijo dosežke samostojnosti. Drugi opozarjajo na vpliv skandinavske kulture in poudarjajo, da se za razliko od Grkov, Latvijci ob uvedbi varčevalnih ukrepov niso podali na ulice. Resnica je nekje vmes, čeprav je bil verjetno ključnega pomena dogovor vseh strank, ki so, kljub predčasnim volitvam v septembru, enotno podprle program gospodarske stabilizacije in se izognile grški tragediji. Se ji bomo znali tudi v Sloveniji?

Hitrosti Evrope

Iz Berlina je, kljub dobrim rezultatom, ki jih letos beleži nemško gospodarstvo, vse pogosteje slišati nezadovoljstvo nad neučinkovitim odločanjem v uniji. Zdaj, ko se je zahtevam za spremembo evropske pogodbe pridružil tudi Pariz, so vse oči uprte v vodilna državnika evroobmočja. Merklova je ta teden jasno povedala, da je »korenito reformo potrebno izpeljati hitro, kajti svet izgublja potrpljenje« in se s Sarkozyjem znašla na istem bregu, medtem ko se na drugi strani krepi skupina manjših, tako imenovanih obrobnih članic unije, ki se hitrim spremembam evropske pogodbe vedno bolj krčevito upirajo.

Po predlogu, ki prihaja iz evropskih metropol, bo unija slej ko prej razdeljena na dva dela, na osrednji, v katerem bodo ostale gospodarsko močnejše članice, ki bodo poenotile svoje davčne in fiskalne politike in zadržale evro, ter ohlapnejše povezano obrobje. Na obrobju naj bi pristale države, ki zaradi slabega gospodarskega položaja ne bodo zmogle tesnejšega povezovanja. V tej skupini bi bile predvsem države z nacionalnimi valutami in tiste, ki bi evroobmočje morale zapustiti. Med kandidati za obrobni status se v omenjajo oslabele članice, kot sta Grčija ali Portugalska, pa celo Finska in Slovaška, slednji ne toliko zaradi gospodarske slike, pač pa bolj zaradi nasprotovanja reševalnim poskusom skupne valute.

Morebitna izključitev države članice iz evroobmočja, veljavna evropska pogodba te možnosti ne predvideva, ki je doslej veljala za tabu, ta teden postaja realnost. K temu nista pripomogla zgolj grška tragedija in italijanska opereta, pač pa predvsem vse bolj zaostrene razmere v svetovnem gospodarstvu.

Opereta po italijansko

Tisti, ki so zadnje dni verjeli, da se bodo težave naše zahodne sosede razrešile z Berlusconijevim odstopom, so se ušteli. Čeprav bi si Il Cavaliere zaradi svojega eratičnega obnašanja zlahka prislužil vlogo grešnega kozla v kakšni italijanski opereti, njegov odhod državi očitno ne prinaša olajšanja.

Kljub temu, da je premier predsedniku Napolitanu včeraj ponudil odstop in obljubil, da na naslednjih volitvah, ki bodo verjetno februarja prihodnje leto, ne bo več kandidiral, Italija komaj še lovi sapo. Stroški njenega zadolževanja, ki so že prejšnji teden presegli kritično mejo sedmih odstotkov, zaradi tako visokih obresti sta pokleknili tako Irska, kot Portugalska, tudi po objavi Berlusconijevega odhoda niso padli. To pomeni, da nihče od investitorjev ne verjame v fiskalno stabilizacijo tretjega največjega gospodarstva evroobmočja. Razmere so v resnici še bolj dramatične, saj si bo morala Italija prihodnje leto zaradi poplačil zapadlih obveznosti sposoditi svežih 300 milijard evrov, kar je toliko, kolikor trenutno znaša celoten Grški dolg.

Državne obveznice, na desetletne tudi danes obračunavajo 7,4% pribitka, največ odkar je država vstopila v evroobmočje, kažejo da je Grčijo in njeno farso z iskanjem novega voditelja zdaj prehitela Italija, ki prevzema osrednje mesto v krizi skupne evropske valute. Tudi borze so ponovno v rdečem. Evropski tečaji, ki so danes v povprečju nižji za 2%, ne obetajo nič dobrega.

Motnje za mizo

Vsak od nas ima bolj ali manj priljubljene jedi. Odkar jedilnikov ne določajo več pridelki na domači njivi, pač pa predvsem ponudba supermarketov, lahko sami odločamo o tem, kaj bomo jedli in kako bodo živila pridelana. Prosta izbira pa prinaša tudi nove izzive, saj omogoča bolj ali manj zdravo in uravnoteženo prehranjevanje. Ameriški strokovnjaki so v zadnjih letih opazili pojav dveh novih oblik prehranskih motenj: izbirčnost in ortoreksijo.

Izbirčneži v veliki meri sledijo otročjim prehranskim navadam. Njihov izbor je strogo omejen na majhno število jedi, na primer zgolj na testenine, ocvrt krompirček ali pice. Nekateri sklepajo, da so take prehranske navade posledica težav pri odraščanju, drugi jih obravnavajo kot obliko psihične motnje, tretji pa verjamejo, da gre za ljudi, ki imajo tako izrazit čut okušanja, da jih raznoliki jedilniki motijo in se zato zatekajo v monotono prehrano neizrazitih barv in okusov.

Za razliko od izbirčnežev ortoreksike (lat. tisti, ki se pravilno hrani) označuje obsesija z zdravo prehrano. Navadno uživajo zgolj biološko pridelana živila, brez kakršnihkoli dodatkov, pogosto pa iz prehrane povsem izločijo tudi kofein, alkohol, sladkor, sol in začimbe, mnogi celo pšenico ali mlečne izdelke. V bolj ekstremnih oblikah se ortoreksiki zatekajo izključno k surovi hrani ali uživanju nekaterih prehranskih skupin ali pa skušajo živila v celoti pridelati sami.

Čeprav sta izbirčnost in ortoreksija manj nevarni od drugih motenj hranjenja, pa lahko prav tako vplivata na posameznikovo zdravje. Bolj, ko je izbor živil omejen, večja je verjetnost, da se pri ljudeh pojavijo posledice neuravnotežene prehrane, pomanjkanje določenih vitaminov ali mineralov ali pa motnje absorbcije. V izjemnih primerih ortoreksija ali pretirana izbirčnost vodita do anoreksije. Poleg fizioloških posledic imata obe motnji tudi svojo družbeno dimenzijo. Mnogi izbirčneži ali ortoreksiki se izogibajo skupnim obrokom s sodelavci ali prijatelji, saj se bojijo zavračanja ali norčevanja iz njihovih prehranskih navad.

Frankfurtska skupina ali kdo vlada Evropi

Začelo se je veselo, na poslovilni zabavi v čast Jean-Claudu Tricheju. Odhajajočemu predsedniku Evropske centralne banke (ECB) so prišli v Frankfurt nazdravit vsi, ki v politiki kaj pomenijo, tudi tisti, ki se z njegovimi ukrepi niso vedno strinjali. Na vrhuncu dolžniške krize je Trichet namreč odobril nakupe vrednostnih papirjev opešanih članic, čeprav evropski sporazumi ECB to izrecno prepovedujejo. Ko se je razvedelo, da bo v Frankfurt priletel sam francoski predsednik, Sarkozyjeva žena naj bi tisti večer rodila prvorojenko, je postalo jasno, da razmere postajajo resne.

V noči na 20. oktober naj bi ob robu banketa nastala Frankfurtska skupina, ozek krog najvplivnejših evropskih politikov z nalogo, da rešijo evropsko valuto. Voditelja največjih evro gospodarstev, Angela Merkel in Nicolas Sarkozy, Emanuel Barroso, ki načeluje Evropski komisiji. Jean-Claude Junckers, predsedujoči evroobmočja in predstavniki ECB ter Mednarodnega denarnega sklada, ki ga vodi Christine Lagarde, so začeli iskati kompromis med fiskalno disciplino severne Evrope in brezbrižnim hedonizmom juga, ki ga najbolje uteleša italijanski premier Berlusconi, voditelj edine velike ustanovne članice Evropskih skupnosti, ki v skupino ni bil povabljen.

Dobra dva tedna po prvem neformalnem srečanju in številnih sestankih, samo na vrhu G20 v Cannesu naj bi se skupina sestala štirikrat, je izkupiček pičel, razmere pa se iz dneva v dan bolj dramatične. Grki nadaljujejo z »bizantinsko notranjo politiko«, evropske banke bijejo plat zvona, Berlusconi pa brez večine v parlamentu vlada državi, ki velja za novo domino evroobmočja. V tolažbo nam tako ostaja le zaveza Frankfurtske skupine, ki je konec oktobra obljubila sprejem »celovitega svežnja dodatnih ukrepov, v dokaz, da bo za rešitev sedanjih težav storjeno vse, kar bo potrebno.«

So grško opereto zrežirali Američani?

Zdaj ko je grški referendum odpovedan in se omahujoči balkanski državi obeta vlada narodne enotnosti, se ponovno odpira vprašanje, koliko so v destabilizacijo skupne evropske valute vpleteni Američani. Ne gre zgolj za dejstvo, da se je odhajajoči grški premier Georgios A. Papandreou rodil v Minnesoti, pod imenom George Jeffrey, da je njegova mati Američanka in da je večino svojega življenja prebil v tujini.

Američani z Evropo tekmujejo za prosta sredstva vlagateljev hitro razvijajočih se ekonomij. Le tako lahko vzdržujejo svoj visok javni dolg in ohranjajo vrednost dolarja, v tej tekmi pa jim je oslabljena Evropa vsekakor v pomoč.

Prve govorice o Ameriški vpletenosti so se pojavile ob veliki vnemi kreditnih agencij pri ocenjevanju evropskih držav. Vse tri vodilne svetovne agencije, mimogrede, registrirane so v ZDA, so denimo spregledale propad Enrona, WorldComa in Lehman Brothers, od začetka svetovne gospodarske krize pa so nadvse dejavne v Evropi. Slabšanje kreditnih ocen je imelo neposredni vpliv na zadolževanje Irske, Portugalske, v zadnjem času pa kroji tudi zadolževanje Italije, Španije in celo Francije.

Vsekakor ni naključje, da zdaj, ko Evropa omaguje pod dolgom opešanih članic evroobmočja, ameriške obveznice cvetijo, kljub temu, da se je pred meseci znižala tudi kreditna sposobnost ZDA. V mednarodni politiki štejejo tudi malenkosti in mogoče gre zgolj za naključje, a gostitelja srečanja Sarkozyja je ob prihodu v Cannes Kitajski predsednik Hu Jintao pustil čakati.

Če Grčija bankrotira zdaj…

Po včerajšnjih pogovorih z Angelo Merkel in Nicolasom Sarkozyjem je Papandreou danes glede napovedanega referenduma o nadzorovanem stečaju Grčije spravljivejši. Medtem ko so se pred petkovim glasovanjem o zaupnici pojavile resne razpoke v njegovi socialistični vladi, je premier izrazil pripravljenost, da se, ob sporazumu z opozicijo, referendumu odpove.

Kaj vse je Papandreou v zadnjih urah slišal od evropskih voditeljev, verjetno ne bomo nikoli izvedeli, jasno postaja le, da na mizi zdaj ni zgolj zamrznitev zadnje tranše pomoči ali izgon Grčije iz evroobmočja. Čeprav je doslej veljalo, da naj bi bil izstop iz monetarne unije brez odpovedi polnopravnemu članstvu v Evropski Uniji nemogoč, v torek je to stališče ponovila tudi Evropska komisija, pa se vse več evropskih politikov danes poigrava z možnostjo popolnega izgona neubogljive balkanske članice.

In medtem ko so pozivi svetovnih voditeljev Evropi, naj umiri razmere ali tvega sprožitev nove gospodarske krize svetovnih razsežnosti vse bolj neposredni, poznavalci razmer preigravajo najslabši scenarij. V primeru, če Grčija še ta mesec ne bo prejela obljubljenih osmih milijard evrov, bi verjetno prišlo do nenadzorovanega bankrota. Grška vlada bi ustavila vse transakcije, banke bi zdržale največ 48 ur, prebivalstvo pa bi trumoma zapuščalo državo v razsulu. Scenarij, katerega uresničitve si verjetno nihče ne želi.

Prerekanje o evru

Medtem ko se na Azurni obali zbirajo predstavniki najvplivnejših držav G-20, ki bodo na francoski rivieri v četrtek začeli z rednim zasedanjem, letos bo glavna tema pogovorov, kako najrazvitejša gospodarstva obvarovati pred ponovnim zdrsom v recesijo, voditelja najmočnejših držav evroobmočja, Angela Merkel in Nicolas Sarkozy tam gostita grškega premierja Georga Papandreouja.

Papandreouju evropski voditelji že dva dni, odkar je napovedal referendum o sporazumu Grčije z evroobmočjem, očitajo izdajo. Ali gre pri odločitvi, da usodo sporazuma, ki obsega zmanjšanje zadolžitve balkanske države s trenutnih 170% na 120% kosmatega dohodka, delni odpis dolga in prevzem novih obveznosti, mimogrede, Grčija bi se s tem po zadolžitvi izenačila z Italijo, za domoljubno gesto, ali podlo zaroto, je nemogoče ugotoviti, dejstvo pa je, da je bila Papandreoujeva odločitev popolno presenečenje.

Za evropske voditelje, ki so verjeli, da so si s sprostitvijo zadnje tranše pomoči in sporazumom kupili čas ter bankrot preložili na prihodnje leto, posledice niso prijetne. Medtem, ko so delnice na evropskih, nato pa tudi drugih borzah včeraj padale kot za stavo, se je zrušil tudi obvezniški trg evropskih bolnikov in zdaj sta na robu tudi Italija in Španija.

Ne glede na to, ali bo Papandreoujeva vlada, ki je soglasno podprla predlog za referendum, v petek preživela glasovanje o zaupnici, je paradoksalno, Grčija tista, ki vlada Evropi. Evroobmočju namreč ostajata le dve možnosti: ali izplača obljubljena sredstva, se s tem izogne nenadzorovanemu bankrotu in upa na pozitiven izid glasovanja, ali pa Grkom že zdaj odreče pomoč in tvega razpad monetarne unije. Nobena od možnosti ni prijetna, še zlasti, ker prerekanje o evru odmeva po svetu.

Referendum zamajal evro

Presenetljiva napoved premierja Papandreouja, da sporazum o odpisu dela grškega dolga prepusti referendumski volji ljudstva, danes pretresa svetovne finančne trge. Evropske borze so se ponovno znašle v rdečem, optimizem pa je izpuhtel tudi drugod po svetu.

Grožnja finskega finančnega ministra, da Grčija z referendumom tvega izgon iz evroobmočja, spominja na pritiske, ki jih je bila deležna Islandija ob zavrnitvi sporazuma z Mednarodnim denarnim skladom. Islandski volivci so bankirjem takrat rekli odločen ne. Do Papandreouja so najbolj neprizanesljivi v Nemčiji, ki naj bi poravnala velik del grških obveznosti. Uradni govorec desnosredinske koalicije Angele Merkel ob omembi referenduma ni mogel skriti razburjenja, napovedal pa je celo možnost, da članice evroobmočja zamrznejo izplačila, »ki zadnje leto Grčiji omogočajo preživetje.«

Končni izid je seveda nemogoče napovedati. Medtem ko je premier članom svoje stranke zagotavljal, da »zaupa v državljane in njihovo odgovornost za pravo odločitev«, meritve javnega mnenja kažejo drugačno sliko. Grčija bo, kljub odpisu dolga, ostala do vratu zadolžena, s sporazumom pa naj bi prevzela nove posojilne obveznosti. Meritve javnega mnenja kažejo, da vsaj 60% volivcev sporazum s članicami evroobmočja ocenjuje negativno.

Nemško ustavno sodišče: Ne za evro

Nemško ustavno sodišče je danes začasno zaustavilo reševanje evra. Sodniki iz Karlsruheja so pritrdili včerajšnji tožbi dveh socialdemokratskih poslancev Bundestaga, v kateri sta trdila, da komisija za koordinacijo reševalne akcije skupne evropske valute krši njune ustavne pravice.

Z današnjo odredbo je najvišja nemška sodna inštitucija tako začasno preprečila, da bi devet izbranih poslancev Budestaga odločalo o razširitvi pristojnosti reševalnega sklada za evro. Poslanca sta v svoji tožbi še navedla, da bi bila kakršnakoli uporaba denarja nemških davkoplačevalcev v novem EFSF neustavna.

Končna odločitev v zvezi z evrom tako ostaja v rokah vseh poslancev nemškega Bundestaga.

Bruselj: Celovita rešitev je prestavljena

Tudi današnja obljuba celovite rešitve evra, ki jo v svetovnih finančnih krogih nestrpno pričakujejo že več mesecev, je očitno splavala po vodi.
Čeprav so evropski politiki čez vikend zagotavljali, da so dosegli soglasje o dokapitalizaciji bank in skorajšnjem »nadzorovanem bankrotu Grćije«, še zmeraj ostaja nejasen status reševalnega sklada za evro, s tem pa tudi, kdo bo poravnal račun.

Težava je v tem, da nihče ne ve, koliko bodo znašali stroški reševalnih akcij. Za dokapitalizacijo bank naj bi se ocena zdaj gibala okrog 110 milijard evrov, pri čemer velja, da politika najprej računa na zasebna sredstva in šele v primeru, ko teh ne bo dovolj, naj bi zagotovili dokapitalizacijo iz javnih sredstev. Manj je jasno, kolikšen bo odpis vrednosti grških obveznic, najbolj pa bega neodločnost evropske politike v zvezi z EFSF.

Sklad, s sredstvi katerega naj bi pomagali oslabelim članicam evroobmočja, jih nima več zadosti. Razmere so se dodatno poslabšale, saj Berlusconijeva vlada ni sprejela obljubljenega varčevalnega paketa za javne finance. Rešitve o preoblikovanju sklada v banko je nemška kanclerka Merklova že večkrat zavrnila, evra pa ne bo več mogoče reševati brez sredstev ECB. Celovita rešitev je tako zaenkrat prestavljena na srečanje finančnih ministrov 7. novembra, če se vmes seveda ne zgodi kaj nepredvidljivega.

Fukušima v Nemčiji

Dobrega pol leta po nesreči v Fukušimi jedrska energija v Nemčiji nima nikakršnih možnosti več. Osem tamkajšnjih jedrskih elektrarn že stoji, do leta 2022 naj bi se jih zaustavilo še preostalih devet. Zvezna vlada Angele Merkel, pred nesrečo vnete zagovornice jedrske energije, je po spomladanskih demonstracijah hitro zamenjala ploščo.

Politiki je sledila industrija. Največji evropski proizvajalec energetske opreme, nemški Siemens, se je jedrski tehnologiji odpovedal in po novem razvija opremo za obnovljive vire, ki so bili doslej zapostavljeni. Nanje v največjem evropskem gospodarstvu odpade pičlih 17%, večino elektrike zagotavljajo termoelektrarne na premog ali plin. A tudi tu se obetajo spremembe. Po Alphi Ventus, kompleksu 12 vetrnic, od katerih ima vsaka 5 megawattov moči, toliko, kot je daljnega leta 1954 zmogla prva jedrska elektrarna Obninsk, naj bi v Nemčiji do 2020 kapacitete priobalnih vetrnic povečali na 10.000, do leta 2030 pa kar na 25.000 megawattov.

Zagovorniki konvencionalne tehnologije opozarjajo, da s prehodom na obnovljive vire Nemčija izgublja status izvoznice električne energije. Pred Fukušimo je država razpolagala s 133 gigawatti. Za lastne potrebe potrebuje 90 gigawattov, ostalo je šlo v rezerve ali izvoz. Danes 25 gigawattov jedrske energije zlahka pogreša, vprašanje pa je, ali bo tako tudi v prihodnje, saj za Nemčijo edina prava alternativa ostaja premog. Ni naključje, da je z odpovedjo jedrski energiji pri Merklovi splahnelo navdušenje tudi za nadaljevanje podnebnega sporazuma.

Iz tedna v teden

Čeprav so evropski voditelji za danes obljubljali končno rešitev dolžniške krize, iz Bruslja ni pričakovati novic. Izjava nemške kanclerke, da so finančni ministri včeraj dosegli napredek in da bo dogovor mogoče skleniti do srede, se sliši kot slaba šala. Politika Stare celine s svojo neodločnostjo grozi, da bo svet ponovno pahnila v finančno krizo.

Z včerajšnjih pogajanj v Bruslju je novo le to, da sta Nemčija in Francija začasno zakopali bojno sekiro in se skupaj lotili omahujočih članic evroobmočja, Španije, Italije in Portugalske. Države, ki so se doslej upirale dokapitalizaciji evropskih bank, so popustile in finančne inštitucije bodo morale zdaj okrepiti svojo kapitalsko osnovo ter se pripraviti na delni odpis grškega dolga.

Nerešeno pa ostaja temeljno vprašanje, kdo bo plačal zapitek ali kako se bo preoblikoval reševalni sklad za evro. EFSF je že porabil 140 milijard evrov pri reševanju Irske in Portugalske. S preostalimi 300 milijardami je prešibek, da bi reševal še Španijo in Italijo, ki se jima gospodarska slika iz meseca v mesec slabša.

Še posebej naša zahodna soseda je s 120 odstotno zadolžitvijo in šibko Berlusconijevo vlado vedno bolj ranljiva. Zadnji predlog evropskih finančnikov, ki ga podpira tudi Merklova, bi EFSF preoblikoval v nekakšno garantno inštitucijo, ki bi jamčila za najmanj petinsko poplačilo dolgov evropskih držav, a temeljno vprašanje vendarle ostaja, ali bodo finančni trgi s takim predlogom zadovoljni, sicer gre le za še eno šalo iz evroobmočja.

Grčija plava naslednji krog

Grški vladi je včeraj vendarle uspelo prepričati finančne ministre evroobmočja, da so odobrili izplačilo šestega obroka pomoči v višini 8 milijard evrov. Novembrsko izplačilo lani dogovorjenega, 110 milijard težkega aranžmaja, v njem sodeluje tudi Slovenija, bo obubožani članici omogočil, da se vsaj do konca leta izogne bankrotu. V zameno je grški parlament z minimalno večino včeraj sprejel vrsto novih varčevalnih ukrepov, med katerimi je že dolgo obljubljeno zmanjšanje števila javnih uslužbencev za 30.000, nižanje pokojnin in pospešena odprodaja državnega premoženja.

Medtem se je na pogajalski mizi znašel nov scenariji za rešitev opešane balkanske članice, ki ponovno predvideva delni odpis dolga. Ta že presega 160% družbenega proizvoda in zaradi gospodarskega nazadovanja iz mesca v mesec narašča. Da bi dosegli vzdržno raven, ki bi Grkom omogočala, da bi sami odplačevali obresti, bi ga po mnenju trojke EU, IMF in ECB morali zmanjšati na 110%. To obenem pomeni, da bi se morali imetniki grških obveznic sprijazniti s 60% odpisom njihove vrednosti.

Pred nedeljskim srečanjem na vrhu se nadaljujejo tudi pogajanja o pretvorbi reševalnega sklada za evro ESFS, ki mora biti pripravljen na »nadzorovani bankrot Grčije«. Govori se, da pogajanja tečejo o kar sedmih različnih predlogih, kako zasnovati obrambo evra. Predlog francoskega predsednika Sarkozyja za pretvorbo v banko je zaradi nasprotovanja nemške kanclerke zdaj že zgodovina. Merklova je v Berlinu svojim parlamentarcem včeraj namreč zagotovila, da je »pot do uporabe sredstev ECB« zaprta, zato vse bolj verjeten postaja alternativni predlog, po katerem bi sklad jamčil le za del javnega dolga, do največ tretjine vrednosti, vprašanje pa ostaja, ali bodo mednarodni finančni trgi tako rešitev sprejeli. Medtem pa Grčija, založena s svežim denarjem, plava dalje.

Resna zadeva – evro

Da je zadeva resna, dokazuje sinočnja odločitev francoskega predsednika, da zapusti pravkar rojeno hčerko in ženo ter se vrne na pogajanja v Frankfurt. Sarkozy skuša pred nedeljskim srečanjem na vrhu Merklovo prepričati, naj sprejme francoski predlog za reševanje evra.

Po zadnjem francoskem predlogu naj bi evroskupina svoj reševalni sklad ESFS spremenila v banko, tako da bi dobila dostop do sredstev ECB. Takšna banka, težka kar 1.000 milijard (bilijon) evrov, bi po francoskem mnenju zadoščala za zagotavljanje stabilnosti evra in za odvračanje napadov na šibkejše članice. Nato bi posegli še po »programiranem stečaju Grčije« in investitorjem prepustili polovičko.

Francozom se z dogovorom mudi, kdaj bo skupna rešitev na mizi, pa ostaja nejasno. Po tonu predsedujočega evroskupini Junckerja to še ne bo kmalu, saj se vsi zavedajo, da Merklova noče odpreti nemške denarnice. Juncker je včeraj resignirano izjavil, da bodo »…sestankovali v soboto, v nedeljo…« Dolgotrajnega dogovarjanja o rešitvi evropske dolžniške krize pa so že vsi siti. Predvsem negodujejo na drugi strani Atlantika, saj se neodločnost evropskih voditeljev odraža na svetovnih trgih, ki počasi a vztrajno drsijo v recesijo.

Nevarni izpušni plini

Znano je, da izpušni plini povzročajo najrazličnejše zdravstvene težave, od astme in težav z dihanjem, do nižje rodnosti in celo depresije. Kljub tehnološkemu napredku vozil so prebivalci mest še zmeraj izpostavljeni tveganju obolenj zaradi onesnaženega zraka. Problem še narašča, saj v mestih živi že več kot polovica svetovnega prebivalstva, njihov delež pa iz leta v leto narašča.

Dosedanje raziskave so razkrile, da so tisti, ki so bili dlje časa izpostavljeni onesnaženemu zraku, pogosteje obolevali za boleznimi srca in ožilja, nedavno objavljena študija pa ugotavlja, da je za večje tveganje srčnih obolenj dovolj že nekajurna izpostavljenost.

Raziskovalci Londonske šole za higieno in tropsko medicino, ki so v študiji analizirali 80.000 primerov srčnih kapi in podatke o kakovosti zraka, so ugotovili, da je bila že kratka izpostavljenost onesnaženemu zraku dovolj za povečano tveganje. Rezultati, objavljeni v medicinski reviji British Medical Journal kažejo, da že šesturna izpostavljenost drobnim delcem in dušikovim oksidom, v mestih so navadno posledica dieselskih motorjev, bistveno zviša tveganje za srčno kap, ki se navadno konča s smrtjo.

Zdaj je Moody še Francija

Objava Moody's, da je pod drobnogled vzela francoske javne finance, močno odmeva v evropskih finančnih krogih. Bonitetna agencija, ki zadnje mesece kroji zadolževanje mnogih evropskih držav, je v letnem poročilu včeraj opozorila na upočasnjeno gospodarsko rast, kot tudi na možne dodatne obremenitve, ki jim francoski proračun ne bo zlahka kos.

Ta se, tako Moody's, utegne zašibiti zaradi načrtovane dokapitalizacije bank, predvsem pa zaradi prevzemanja dodatnih obveznosti šibkejših članic evroobmočja. Napoved pomeni, da si lahko Francija v naslednjih treh mesecih k prvovrstni oceni AAA prisluži negativni predznak, s tem pa svoje javne finance izpostavi višji obrestni meri.

Novica ni mogla priti ob slabšem času. Voditelji držav evroobmočja se ravnokar dogovarjajo o podrobnostih »programiranega bankrota« in delnega odpisa grškega dolga, ta pa zahteva predhodno dokapitalizacijo evropskih bank. Vse bolj jasno postaja, da bo za zaščito skupne valute potrebno še bolj globoko seči v žep.

Uspešno posredovanje v šibkejših članicah, evropski reševalni sklad (EFSF) ima od 440 milijard trenutno na voljo še okrog 300 milijard, bo po mnenju analitikov stalo od tri do petkrat toliko, velik zalogaj ne le za Francijo, pač pa tudi za največjo članico evroobmočja, Nemčijo. Finančni ministri sedemnajsterice zdaj mrzlično iščejo rešitev pred oktobrskem srečanjem.

Francoski gospodarski minister je medtem že zagotovil, da francoski AAA ni ogrožen, a je obenem dodal: »Storili bomo vse, da se izognemo poslabšanju ocene.« Besede, ki bi si jih morali zapomniti tudi vsi premierski kandidati v Sloveniji.

Na sodu smodnika

Za obveznice je bolj ali manj jasno, da jim cene določajo bonitetne hiše. Drugače je z delnicami, kjer nevidna roka trga ostaja varno skrita. Ali drži, da se cene delnic vedno bolj spreminjajo, s hitrostjo, ki je bila še pred desetletji nepredstavljiva?

Podatki temu pritrjujejo, živimo v obdobju povečane vnetljivosti. Analiza borznih cen v zadnjih tridesetih letih, ki so jo pripravili na Massachusetts Institute of Science and Technology (MIT) je pokazala, da se je polovica od dvajsetih največjih podražitev zgodila v zadnjih treh letih, tudi do polovice največjih padcev je prišlo po letu 2008.

Velike in trenutne spremembe na trgu so vedno znak manjšega zaupanja; manj, ko so gotovi dobički in dividende, bolj tvegani postajajo posli in večje so cenovne spremembe. A obdobja, ko je zaupanje izpuhtelo, so znana tudi od prej, nihanja cen za več kot štiri odstotke v enem dnevu pa ne. Zadnje desetletje se pojavljajo šestkrat pogosteje in tega enostavno ni mogoče pojasniti s pomanjkanjem zaupanja.

Čeprav je v ekonomiji do odgovora mogoče priti šele iz zgodovinske perspektive, mnogi poznavalci verjamejo, da odgovor poznajo: računalniško trgovanje. Potem ko so negativne vplive (pre)hitrega trgovanja, ki ga omogoča tehnologija, opazili na surovinskih trgih, se zdaj ti kažejo tudi na delniških trgih. Po uradnih podatkih s hitrimi računalniškimi transakcijami opravijo že več kot 60% poslov in če k temu prištejemo še vedno večjo mobilnost kapitala na globaliziranem trgu, vnetljivost še ni najhujše, kar se lahko pripeti. Borzniki zdaj sedijo na sodu smodnika.

Rešitev evra v 10 točkah

Vodilni nemški poslovni časopis, Handelsblatt je v današnji izdaji objavil intervju s predsedujočim evroskupini Jean-Claudom Junckerjem. Juncker je na vprašanje, ali obstaja načrt za rešitev evra, naštel naslednjih deset točk:

1. Sprostitev naslednjega paketa pomoči Grčiji.
2. Zagotovitev dolgoročne vzdržnosti grškega dolga.
3. Dosledno spoštovanje proračunskih omejitev in avtomatično kaznovanje tistih, ki načelo kršijo.
4. Načrt dokapitalizacije bančnega sistema, pri čemer morajo banke najprej poskrbeti za tržno dokapitalizacijo in šele v primeru, ko ta ne uspe, lahko računajo na javna sredstva.
5. Uvedba davka na finančne transakcije.
6. Program za spodbujanje gospodarske rasti v oslabljenih članicah evroobmočja.
7. Spremembo v evropskem dojemanju javnih financ. Za Junckerja je nesprejemljivo, da se Evropa deli na tiste, ki le jemljejo in druge, ki zgolj dajejo.
8. Strožji nadzor finančnih trgov.
9. Nov način delovanja bonitetnih agencij in
10. Uvedbo skupne gospodarske vlade.

Evropski državnik z najdaljšim stažem, premierske dolžnosti v Luxembourgu opravlja že od leta 1995, se očitno zaveda politične občutljivosti svojih predlogov. V intervjuju se je odločno zavzel za to, da morajo od dokapitalizacije bank imeti korist tudi davkoplačevalci. Bankam, tako Juncker, »…ne moremo preprosto dati denarja. Zagotoviti moramo, da je tisti, ki preskrbi kapital v kakršnikoli obliki, ustrezno zastopan tudi v telesih, ki te inštitucije upravljajo, v nadzornih svetih in v upravah bank in da smo udeleženi tudi pri njihovih dobičkih.«

Slovaška je pokvarila zabavo

Potem, ko je že kazalo, da so sredstva in pristojnosti sklada za reševanje evra zagotovljena, sporazum so potrdili v petnajstih članicah evroobmočja, se je zapletlo pri Slovaški. Na sinočnjem zasedanju parlamenta v Bratislavi je premierka Iveta Radicova, ki je na razširitev pristojnosti vezala svojo zaupnico, doživela hladen tuš.

Koalicijski partnerji Radicove so sinoči klonili pod pritiskom javnosti, ki se že mesece sprašuje, ali mora revna Slovaška, v kateri povprečna plača znaša nekaj čez 700 evrov, reševati bankrotirano Grčijo, ki se ni držala pravil in v kateri isti znesek predstavlja minimalni zajamčeni dohodek. Slovaki, ki so zadnja leta živeli z zategnjenimi pasovi, postajajo vedno bolj nejevoljni nad domačo elito, ki pristaja na diktat velikih članic evroobmočja, to pa spretno izkoriščajo manjše politične stranke, brez katerih potrditve ne bo. Ratifikacijo sporazuma lahko odhajajoča slovaška vlada zdaj zagotovi z glasovi opozicije, ti pa v zameno zahtevajo predčasne volitve, ki bi se zaradi brez rezervne podpore Grčiji lahko iztekle njej v prid.

Zaradi sinočnjega ne, pa se ne zapleta samo nalovaškem. V Atenah nujno potrebujejo obljubljenih 8 milijard evrov, sicer prihodnji mesec Grki v javnem sektorju ne bodo dobili plač, brez denarja pa lahko ostanejo tudi tamkajšnji upokojenci.

Ocene navzdol, obresti navzgor

Skoraj ne mine teden, da ne bi prišlo do novega padca kreditne sposobnosti v evroobmočju. Medtem ko so jo v začetku tedna skupile banke, je včeraj še tretja agencija, Fitch znižala oceni italijanskega in španskega dolga. Tretja evro ekonomija je izgubila status AA- in pristala na A+, četrti pa se je ocena z AA+ znižala na AA-.

Pritisk na javne finance šibkejših članic, med njimi je zdaj tudi Slovenija, narašča, medtem ko evropska politika neodločno caplja na mestu. Čeprav italijanske in španske težave dražjega zadolževanja za enkrat uspešno blaži Evropska centralna banka s kontroverznimi nakupi obveznic na sekundarnem trgu, pa visoke obresti kar nočejo stran.

Vse bolj očitno postaja, da se evroobmočje utaplja v izmikanju in neodločnem ukrepanju. Berlusconiju, ki se je po znižanju gospodarskih obetov odločil, da prihodnji teden predstavi nove ukrepe za oživitev gospodarstva, ne verjame nihče več. Zaupanje, da bi sedanji italijanski premier pomiril finančne trge, je enako ničli. Zapaterova socialistična vlada je bila pri obvladovanju španskega javnega dolga v zadnjih mesecih nekoliko bolj uspešna, a ponovne recesije ne bo preživela, na dno pa jo vleče tudi visoka zadolženost avtonomnih regij.

Vse skupaj se odvija v senci reševanja grškega vozla. Oba največja, Merklova in Sarkozy sta ta teden vneto ponavljala, da bi imel balkanski bankrot neslutene posledice za evropska gospodarstva in za svet. A medtem ko je francoski predsednik poudarjal, da bi »padec Grčije pomenil padec Evrope« in da je državi potrebno pomagati zaradi »gospodarskih in moralnih razlogov«, je bila Merklova bolj previdna. Zagotavljala je, da bo Nemčija naredila vse, kar je v njeni moči, če bo Grčija le vztrajala pri programu IMF in EU, obenem pa omenila, da obstaja tudi možnost bankrota. In tako je za nami še en teden v Evrolandiji.

Italija gre navzdol

Berlusconi, znan po svojem dolgem jeziku, je prejšnji mesec znižanje italijanske kreditne ocene komentiral, češ da so odločitev Standard & Poor's “bolj narekovali časopisi, kot pa realno stanje v državi«. Ob včerajšnjem ponovnem znižanju italijanske ocene, je bil njegov ton previdnejši: da gre za pričakovano potezo in dodal, da njegova vlada »vlaga vse napore v izvrševanje proračunskih obvez«.

Moody's, ki je po koncu trgovanja na ameriških borzah včeraj objavil znižanje ocene italijanskega dolga kar za tri stopnje, z Aa2 na A2, je svojo odločitev obrazložil s trajnim, nepovratnim zmanjšanjem zaupanja v Italijanske javne finance in pristavil napoved o “dolgoročnih težavah pri financiranju javnega dolga”. Naša zahodna soseda si je obenem prislužila tudi negativni predznak, kar pomeni, da bo država pod budnim očesom agencije tudi v prihodnje.

Znižanje bonitetne ocene, pri Moody's je zdaj izenačena z Estonsko ali Malteško, je še bolj poslabšala že tako slabe italijanske možnosti zadolževanja na mednarodnih finančnih trgih. Pešanje italijanskih financ je sicer napovedovala že prodaja desetletnih obveznic prejšnji mesec, ko so se obresti nevarno približale magični meji šestih odstotkov. Slabih novic z zahodne meje pa kar noče biti konec. Tudi napoved gospodarske rasti v sosednji državi se je ponovno znižala, s prejšnje projekcije 1,3%, ki je veljala le nekaj mesecev, na borih 0,6%. Spremenjene napovedi pomembne slovenske zunanjetrgovinske partnerke pomenijo slabe obete tudi za našo rast, kolikor jih je še sploh ostalo.

Grški maraton

Julijski dogovor o reševanju bankrotirane Grčije očitno postaja zgodovina. Ob vsej retoriki evrokratov so številke po prvih devetih mesecih neusmiljene. Grški varčevalni proračun, ki naj bi po načrtih EU in IMF letos zabeležil primanjkljaj v višini 7,6% GDP kaže precej drugačne rezultate, kar 8,5% primanjkljaj. Kdo bo ob popolni nezmožnosti Grčije, da bi se zadolžila na mednarodnih finančnih trgih pokril nepredvideni primanjkljaj, ostaja nejasno.

Čeprav bo julija obljubljena pomoč verjetno Grkom vendarle izplačana in bo ponovno polnila zevajočo praznino francoskih, nemških in drugih bank, ki sedijo na grških brez vrednostnih papirjih, pa ostaja najbolj zaskrbljujoč drug podatek. Ocena letošnjega zmanjšanja grške gospodarske aktivnosti se trenutno vrti pri minus 5,5%. Tolikšen upad, ob naraščajočih kreditih obeta, da so bile napovedi, da se bo grški upad gospodarstva pričel zaustavljati, prihodnje leto naj bi dosegel le še minus 2%, nato pa naj bi se krivulja obrnila navzgor, preveč optimistične.

Da grška vlada teče maraton s pojemajočo sapo, dokazujejo tudi neuresničene obljube o odpuščanju javnih uslužbencev. Potem, ko so oblasti IMF in EU še julija obljubljale krčenje javnega sektorja za 20.000 uslužbencev, se je nato izkazalo, da grški zakoni tega ne dopuščajo. V zameno je vlada zdaj napovedala, da bo 30.000 uslužbencev, katerih starost presega 60 let in so pred upokojitvijo, poslala na čakanje. Verjetno pozabljajo, da jim bodo nato morali zagotoviti tudi pokojnine. Vprašanje je, kdo bo prvi ob sapo.

Za kolesi še avtomobili

Potem ko so v Parizu zagnali sistem sposojanja koles, ki so ga v zadnjih letih prevzela mnoga evropska mesta, med njimi tudi Ljubljana, v francoski prestolnici zdaj preizkušajo Autolib, sistem za najem električnih avtomobilov.

V naslednjih dveh mesecih si bodo Parižani lahko za ceno 10 evrov na dan sposodili Bluecar, štirisedežno električno vozilce. Bluecar, izdelujejo ga pri znamenitem italijanskem oblikovalcu Pininfarini, ki je bolj znan po oblikovanju športnih avtomobilov, lahko z enim polnjenjem prevozi do 250 kilometrov. Da napolni svoje akumulatorje, mora Bluecar počivati štiri ure, na voljo pa bo na 33 lokacijah.

Če se Autolib v preizkusni fazi izkaže, bo do konca prihodnjega leta po Parizu krožilo že 3.000 Bluecarov, ki jih bo mogoče prevzeti na 1000 postajah po prestolnici. Direktor Autoliba poudarja, da bi radi s tem sistemom omogočili uporabo avtomobila, ne da bi bili lastniki.

Evro je rešen, za danes

Evropska valuta je za zdaj rešena. Poslanci Nemškega Bundestaga so s prepričljivo večino potrdili razširjene pristojnosti reševalnega sklada za evro in s tem izkazali zaupanje v Angelo Merkel ter njen način reševanja skupne valute.

Nemški kanclerki je danes uspelo prepričati 315 poslancev njene konzervativno-liberalne koalicije, ki so se pridružili poslancem Zelenih in Socialdemokratov ter Merklovo s tem rešili pred sramoto, da bi se reševanja evra lotila s podporo opozicije. Glasovanje je zdaj odprlo zeleno luč za uporabo 440 milijonov težkega sklada za pomoč šibkejšim članicam evroobmočja, za dokapitalizacijo bank in odkup državnih obveznic, ki jih tako bonitetne hiše, kot finančni trgi obravnavajo kot smetje.

Čeprav gre za velik met Merklove, ki je z glasovanjem uspela zajeziti naraščajoče nasprotovanje v lastni koaliciji, 15 evroskeptičnih poslancev je glasovalo proti, in za jasen signal, da Nemčija ne more od daleč opazovati potopa drugih članic evroobmočja, utegne biti glasovanje vendarle zgolj polivanje vode po pogorišču. Z današnjo odločitvijo Bundestaga je bil namreč potrjen paket ukrepov, ki so ga evropski voditelji sprejeli julija in z njim začasno pomirili finančne trge. Ti pa danes zahtevajo več, veliko več in ne le od Grčije, Portugalske in Irske, pač pa tudi od Italije in Španije. Za njuno reševanje pa bo treba poseči globlje v (nemški) žep.

Na koncu bo ostal račun

V iskanju rešitve za omajani evro se razgalja politična kriza, ki pretresa najmočnejše evropske države. Potem ko je Merklova izgubila niz deželnih volitev, Sarkozy pa večino v senatu, o Berlusconiju tako ni izgubljati besed, postaja jasno, da o prihodnosti evra odločajo napačni ljudje. Največja evrska gospodarstva: Nemčija, Francija in Italija ali več kot pol evroobmočja, prihodnje leto čakajo volitve in očitno na njih ne bodo slavila imena, ki trenutno odločajo o usodi skupne valute.

Račun evropskih političnih elit za ohranjanje statusa quo pa narašča. Evropski stabilizacijski sklad je doslej na Portugalskem, Irskem in v Grčiji porabil 142 milijard evrov. Na voljo ima še 298 milijard, kar je premalo, da bi nad površino obdržal tudi Španijo in Italijo, ki bosta do konca leta potrebovali okrog 600 milijard. Jasno je, da denarja zmanjkuje in da bo za ohranitev skupne valute potrebno seči globlje v žep, a kaj, ko o plačilih odločajo elite, ki jih, ko bo prišel čas za zapitek, ne bo več na oblasti. Na koncu nam bo za njimi ostal le račun.

Balkan maje svetovni red

Potem ko so prejšnji teden finančni trgi omahovali pod grožnjo bankrota v evroobmočju, delnice na vseh svetovnih borzah so drsele v rdeče, so ZDA,
Kitajska in drugi svetovni igralci na zasedanju IMF od Evrope zahtevali bolj učinkovito ukrepanje. Strah, da bi lahko balkanski bankrot sprožil finančni vihar, podoben tistemu po stečaju Lehman Brothers, postaja vedno večji.

Že ob robu zasedanja v Washingtonu je evropski komisar za gospodarska in monetarna vprašanja Olli Rehn napovedal večja pooblastila reševalnega sklada za evro in povečanje njegovih sredstev. Sklad sedaj razpolaga z borimi 440 milijardami, ki v primeru reševanja olivnega pasu ne bi zadoščale. Potrebovali bi vsaj petkrat več, a manjkajočih 2.000 milijard evrov ni mogoče zagotoviti brez soglasja Berlina, od koder še zmeraj prihajajo svarila, da nemških javnih sredstev za zastonjsko kosilo ne bo.

Medtem si evropski politiki in bančniki prizadevajo, da bi do novembrskega zasedanja skupine G20 dogovorili nov reševalni paket za oslabljeni evro. Kažejo se že obrisi novega dogovora, po katerem bi se imetniki grških obveznic odpovedali polovici investicije, s preostalim dolgom pa bi Grčija, ob pomoči EU in IMF splavala na površje.

Ironično, evropski politiki in bankirji so v Washingtonu najboljši nasvet prejeli od predsednika Brazilske centralne banke, ki jim je položil na srce: »Izkušnje kažejo, da se je s krizo potrebno spopasti hitro in organizirano… Dlje, ko traja, višji so stroški in bolj se bolezen širi. Delovati je treba z izjemno silovitostjo.«

Slovenija: obresti gredo navzgor

Po vrsti znižanj bonitetnih ocen evropskih držav je zdaj prišla na vrsto Slovenija. Agencija Moody's je bila v preteklosti naši državi precej naklonjena. Zaradi nizke zadolženosti in solidne gospodarske rasti se je vrsto let ponašala s tretjo najboljšo kreditno oceno. Julija 2006 se nam je ocena celo izboljšala in še po začetku krize, marca 2009 je ostala enaka.

Dobri časi so zdaj mimo. Moody's je danes oceno znižal z Aa2 na Aa3 in ji dodal negativni predznak, kar pomeni, da je država pod drobnogledom. V naslednjih treh mesecih ji agencija lahko ponovno zniža oceno, to pa bi pomenilo, da bi izgubili mesto v najboljšem (high grade) razredu, ter zdrsnili v srednji kreditni razred (upper medium grade).

Moody's tokratno znižanje utemeljuje s težavami v podjetniškem in finančnem sektorju, ki se jim pridružuje politična nestabilnost. V gospodarskem smislu je največja cokla razvoja financiranje podjetij oziroma oslabljeno slovensko bančništvo. Težavam v podjetniškem sektorju se pridružuje politična kriza, zaradi katere je fiskalna konsolidacija in uresničevanje reform pod vprašajem. Moody's na koncu poročila omenja tudi pozitivno stran: stopnja zadolženosti države je še zmeraj sorazmerno nizka, delež tvegane hipotekarne zadolženosti pa majhen.

Za državljane na prvi pogled nepomembna novica ima usodne posledice: obresti v Sloveniji začenjajo svojo pot navzgor.

Evro: od slabega na slabše

Italiji, ki se šibi pod težo naraščajočega javnega dolga, ta znaša že neverjetnih 1900 milijard (1,9 trilijona) evrov ali 120 odstotkov BDP, je bonitetna hiša Standard&Poor's danes zadala nov udarec. Potem ko je ponovno preučila zmožnost, da odplača svoje dolgove, je njeno kreditno sposobnost zmanjšala za eno stopnjo z A+/A-1+ na A/A-1, z negativnim predznakom.

Agencija opozarja na slabe gospodarske obete, ki grozijo Italiji, predvsem pa na politično nestabilnost. Premier Berlusconi je avgusta sicer napovedal varčevalne ukrepe, težke skoraj 60 milijard evrov, a verjetnost, da bodo uresničeni, je zaradi razpadajoče desnosredinske koalicije čedalje manjša. Italijo trenutno drži nad vodo predvsem kontroverzni program Evropske centralne banke, ki odkupuje njene vrednostne papirje.

Novica o zmanjšanju kreditne sposobnosti naše zahodne sosede, tretje največje ekonomije evroobmočja, ni mogla priti ob slabšem času. Svetovni finančni trgi namreč s strahom opazujejo, kaj se bo zgodilo z Grčijo.

Grčija pred zidom

Grška vlada si po neuspešnem vrhu evropskih finančnih ministrov na Poljskem na vse kriplje prizadeva zagotoviti osem milijard evrov, s katerimi bi oktobra lahko poplačala zapadle dolgove, sicer jo čaka bankrot.

Grške težave so zaradi zategovanja pasu vedno večje. Po lanskem zmanjšanju gospodarskih aktivnosti za 4 odstotke bo letošnje krčenje doseglo 5,5 odstotkov. Kopnijo tudi davčni prihodki, zato je čedalje manj verjetno, da bi država lahko izpolnila obveznosti iz sporazuma z IMF in EU. Nezadovoljstvo posojilodajalcev narašča tudi zato, ker Grki še vedno niso posegli po najmanj priljubljenih ukrepih za zmanjšanje primanjkljaja v državnem proračunu.

Med pogoji IMF in EU za odobritev naslednjega plačila je odpustitev 20.000 javnih uslužbencev, zmanjšanje plač v javnem sektorju in zamrznitev pokojnin, povečanje trošarin na kurilno olje in zapiranje izgubarjev, ki jih še zmeraj financira grški proračun. Posojilodajalci od vlade zahtevajo tudi pospešeno privatizacijo, predvsem v energetiki.

Medtem ko skuša premier George Papandreou za nove ukrepe pridobiti domačo javnost, grške pogoje podrobno preučujejo Italijani in Španci, ki se bodo verjetno kmalu znašli za pogajalsko mizo z IMF.

Merklova odhaja, Pirati na obzorju

Angeli Merkel se neodločnost v evrski krizi pošteno maščuje. Nedeljske volitve v Berlinu so šesti zaporedni poraz njene koalicije. Medtem ko kanclerka še zmeraj trmasto zavrača evropske obveznice, s katerimi bi lahko pričeli z reševanjem skupne valute, izgublja podporo med volivci, ki očitno zagovarjajo večjo vlogo Nemčije pri reševanju dolžniške krize.

Čeprav so Socialdemokrati od zadnjih berlinskih volitev izgubili 2%, so z 28% vendarle premagali Krščanskodemokratsko unijo, ki je uspela zbrati 23%. Poraz kanclerke je toliko večji, saj so najbolj vneti evroskeptiki in njen koalicijski partner v zveznem parlamentu, Svobodni demokrati povsem pogoreli. Z nekdanjih 7% so padli pod 2% in se za vsaj štiri leta poslavljajo iz parlamenta. Da so nemški volivci na strani zagovornikov aktivnejše vloge pri reševanju evrske krize, kaže tudi ponovni volilni uspeh Zelenih, ki bodo z zbranimi 18 % podpore imeli pomembno vlogo v berlinski koaliciji.

Največje presenečenje nedeljskih volitev pa niso uveljavljena imena, pač pa Pirati, novonastala stranka, ki zagovarja državljanske svoboščine, predvsem svobodno uporabo interneta. Pirati so prepričali 9% berlinskih volivcev in si, prvič v zgodovini Nemčije zagotovili mesta v deželnem parlamentu.

Z domačih vrtov

Slovensko združenje za integrirano in ekološko pridelavo zelenjave je odprlo spletno tržnico. Z njo skušajo pridelovalci zagotoviti prodajo lokalnih pridelkov, ki se jih velike trgovske verige otepajo. Žal so časi, ko je bila prodaja ekoloških pridelkov vnaprej zagotovljena, verjetno minili.

Če je verjeti statistiki, so razmere na najbolj razvitem trgu z ekološko pridelano hrano vse prej kot rožnate. Površine namenjene ekološkemu kmetijstvu so v Veliki Britaniji do izbruha gospodarske krize hitro naraščale, ekološka pridelava je postala najbolj dobičkonosen del tamkajšnjega kmetijstva. Zdaj se pospešeno krčijo. V zadnjih dveh letih so se zmanjšale za 3%, število pridelovalcev pa za 4%. Kriza se pozna tudi na prodaji, ki je lani upadla za skoraj 6%. V rekordnem letu 2008 so na britanskem trgu prodali za 2,1 milijarde funtov ekoloških pridelkov, lani pa le še za 1,7 milijarde (1,95 milijarde evrov).

Tudi nam kriza diha za ovratnik. Po zadnjih podatkih Slovenskega statističnega urada, je lani le 10% Slovencev shajalo s svojimi mesečnimi dohodki, med tem ko se je tretjina gospodinjstev le s težavo prebila skozi mesec. V prihodnje bo zato verjetno največ eko pridelkov na slovenske mize prišlo z domačih vrtov.

Na varni strani

Vlada poslancem predlaga sprejetje rebalansa s pojasnilom, da si primanjkljaja, večjega od pet odstotkov BDP Slovenija ne more privoščiti. V letošnjem proračunu naj bi tako zmanjkalo 1.690 milijonov evrov ali 4,6 milijona na dan.

Predlog rebalansa predvideva, da bo primanjkljaj letos pod 4,6 odstotka, precej več od že pozabljenih treh odstotkov, ki smo jih zmogli, ko je bila Slovenija še v čakalnici na evro. V senci grške tragedije se mogoče kaj lahko naučimo tudi iz zgodovine.

Leta 2002 je spektakularno bankrotirala Argentina in njeni državljani so se znašli na robu preživetja. Argentinski proračunski primanjkljaj je takrat znašal 3,2 odstotka BDP, skupni dolg države pa je dosegel 54 odstotkov.

Ko je padla aktualna vlada, so se za krmilom države v desetih dneh zvrstili štirje predsedniki, vsi z isto obljubo: da bodo državo popeljali iz krize. To je uspelo šele petemu, ki je leta 2005 s posojilodajalci podpisal sporazum o delnem odpisu dolga.

Zlato brez krčmarja

Medtem ko se evropske delnice utapljajo v rdečih številkah, vrednost evra pa nezadržno pada, postaja zlato z rekordno vrednostjo 1.373 evra za unčo (31,1 g) zadnje upanje utrujenih investitorjev. Mnogi od njih preštevajo zlate rezerve, ki jih hranijo centralne banke obubožanih evropskih držav. Račun brez krčmarja?

Največje evropske dolžnice: Grčija, Irska, Portugalska, Španija in Italija hranijo v svojih trezorjih, po podatkih IMF, okrog 3.230 ton zlata. Skupna vrednost njihovih zlatih zalog znaša okrog 132 milijard evrov, a to je žal malenkost v primerjavi z njihovim javnim dolgom, ki je že presegel 3.300 milijard evrov.

Tudi v primeru, ko bi zlato iz državnih zalog najbolj zadolženih članic evroobmočja vendarle skušali unovčiti za poplačilo dela dolgov, bi nastopile težave, Večja ponudba, v zadnjih letih na leto zamenja lastnika le dobra tona zlata, bi na svetovnem trgu zrušila ceno in dobiček si se hipoma spremenil v izgubo. Namesto zlata bo zato slej ko prej treba poseči po bolj grenkem zdravilu.

Eksplozija v francoskem jedrskem objektu

Turistično regijo Côtes-du-Rhône na jugu Francije, bolj znano po izvrstnem vinu in mediteranskih pridelkih, je danes presenetila novica o jedrski eksploziji. Po eksploziji v tamkajšnjem jedrskem objektu Marcoule, ki je zahtevala smrtno žrtev in štiri ranjene, je v skladišču radioaktivnih odpadkov izbruhnil požar.

Jedrski objekt Maricoule nima jedrskega reaktorja, saj je namenjen raziskavam in razgradnji jedrskih naprav. Na njegovem območju se nahajajo večje količine jedrskega goriva s plutonijem, ki so namenjene vojaški uporabi. Francoske oblasti zaenkrat zanikajo, da bi ob eksploziji prišlo do izpusta radioaktivnih snovi v okolje.

Cene nespremenjene, zaenkrat

Cene hrane na svetovnem trgu se to poletje niso dvignile, a FAO opozarja na vnetljivost cen žitaric. Pridelava žit po svetu sicer narašča, a strokovnjaki organizacije OZN, ki bdi nad svetovnimi zalogami hrane napovedujejo, da tudi večji pridelek kmalu ne bo zadoščal za naraščajoče povpraševanje.

Julijski in avgustovski vročinski val, ki je oklestil pridelek koruze v ZDA, utegne vplivati na svetovno ceno tega pridelka, ki si ga delita prehranska industrija in proizvodnja biogoriv. Manjši od povpraševanja utegne biti tudi letošnji pridelek pšenice, ki se je v avgustu že podražila za desetino, medtem ko bo riža letos verjetno dovolj.

Zadostni pridelavi navkljub ostajajo zaloge žitaric najmanjše v zgodovini in že ena slaba letina lahko ravnotežje spet podre. Tega se najbolj zavedajo špekulanti, ki so uspeli žitarice v zadnjem letu podražiti za več kot četrtino.

Reševanje evra se nadaljuje...

Nemško ustavno sodišče je včeraj zavrnilo tožbo za blokado finančne pomoči Grčiji in drugim članicam evroobmočja, ki se utapljajo v dolgovih. Kalvarija reševanja skupne valute se nadaljuje, a naloge postajajo čedalje težje. Razmere na evropskem bančnem trgu vse bolj spominjajo na ameriške pred tremi leti.

Banke, založene z grškimi, irskimi in portugalskimi papirji, ki utegnejo čez noč postati brezvredno smetje, so na finančni trg vnesle toliko nezaupanja, kot se ga je septembra 2008, pred bankrotom Lehman Brothers, nabralo v Ameriki. Nezaupljive banke denarja ne posojajo nikomur več, najraje ga, v strahu pred vsesplošno paniko, kopičijo v trezorjih in s tem dodatno slabijo gospodarski položaj v Evropi.

Ne glede na naraščajoče nezaupanje v potapljajoča se gospodarstva olivnega pasu, Grčije, Italije, Španije in Portugalske, evropski politiki nadaljuje z obupnimi poskusi reševanja. Sredstva druge tranše evropske pomoči se bodo prek Grčije kmalu prelile v evropske banke, a plazu nezaupanja to ne bo zaustavilo. Nasprotno, z vsako tranšo pomoči, ki se iz vedno bolj obubožane Grčije pretoči v evropske banke, je zaupanja manj. Ko bo potrpljenje pošlo, bo potop večji od Ameriškega.

Je debelost nalezljiva, ali dedna?

Neslavni rekord branijo Američani: število bolezensko predebelih se je v zadnjih 25 letih podvojilo. Pretirana debelost zdaj ogroža zdravje tretjine Američanov. Drugod po svetu ni več bistveno drugače. Zdravstvene oblasti Azijskih in Latinskoameriških držav, ki so se pred desetletji še borile proti podhranjenosti, se soočajo s preveliko telesno težo. Mednarodna zdravstvena organizacija ocenjuje, da dve tretjini svetovnega prebivalstva živi v državah, ki se soočajo z epidemijo debelosti. Danes več ljudi umre zaradi posledic zvišane telesne teže, kot zaradi lakote.

Znanost zadnje desetletje mrzlično išče odgovor na vprašanje, kaj povzroča epidemijo tolikšnih razsežnosti. Mnoge teorije skušajo pojasniti vzroke za nenadno povečanje telesne teže, od pomanjkanja gibanja in opuščanja fizičnega dela, do naraščanja mestnega prebivalstva in ponudbe cenene, visoko kalorične hrane, a epidemije debelosti nobeni ne uspe v celoti pojasniti.

Ko sta James Fowler s Kalifornijske univerze v San Diegu in Nicholas Christakis s Harvarda pred štirimi leti ponudila svojo razlago, po kateri je debelost nalezljiva, se je nanju vsul plaz kritik uradne medicine, ki bolezen šteje med neprenosljive. Na podlagi medicinskih statistik trdita, da se v primeru, če se vaš prijatelj pretirano zredi, verjetnost, da boste tudi vi predebeli, poveča za 60%, povišanje telesne teže pa pripisujeta »socialnim stikom«. Fowler in Christakis sta v svoji razlagi »družbene nalezljivosti« prepričljiva, a sama priznavata, da jima pravega vzroka bolezni ni uspelo odkriti.

Kontroverzno teorijo nalezljive debelosti zdaj skuša zavrniti skupina genetikov z Londonskega Imperial Collegea in Univerze iz Lausanne v Švici. Raziskovalci trdijo, da so odkrili vzrok debelosti v delu kromosoma 16. Tisti, pri katerih je del kromosoma 16 podvojen, ne kažejo nikakršnih težav z uravnavanjem telesne teže, pri tistih, pri katerih pa vsebuje kromosom le en genetski niz, je verjetnost za bolezensko debelost 43 krat večja. Ker vsak po starših deduje kopijo kromosoma, ima dve kopiji vsakega gena, razen kadar pride do napak, pri katerih nastanejo enojni nizi. Raziskovalci bodo zdaj poskusili preiskati genetski niz, da bi odkrili, na kakšen način vpliva na posameznikov apetit. Do končnega pojasnila pa velja: Če otroci niso ješči, to ni nujno krivda staršev.

Debeli davek za Madžare

Potem ko so nekatere evropske države uvedle davek na nezdravo hrano, ameriški kongresniki pa predlagali Obami uvedbo posebnega davka na sladkane pijače, naši vzhodni sosedje od včeraj polnijo proračun s tako imenovanim debelim davkom.

Madžarska Vlada je prepričana, da bo dajatev v višini 10 forintov (0,37 evra) spremenila nezdrave prehranske navade Madžarov, ki imajo v primerjavi z drugimi evropskimi narodi večje težave s prekomerno telesno težo in pogosteje obolevajo za posledicami debelosti.

Z novim davkom je obdavčena hrana, ki vsebuje veliko maščob, sladkorja, soli in kofeina. Dodatno obdavčeni so različni izdelki, od sladkarij in slanih prigrizkov, sladkanih pijač in kole, do juh in jušnih osnov in dodatkov.

Letno naj bi se v proračun iz tega vira nateklo okrog 70 milijonov evrov, zbrana sredstva pa naj bi namenili vedno višjim stroškom zdravstvene blagajne, katere primanjkljaj je lani dosegel 370 milijonov evrov. Madžarski premier je uvedbo debelega davka pospremil z besedami: Tisti, ki živijo nezdravo, morajo prispevati več.

Žarnice, za začetek

Z današnjim dnem so žarnice z žarilno nitko v Evropski Uniji zgodovina. Razen šibkejših, z močjo do 40 Wattov, jih v naših trgovinah ne bo več mogoče kupiti. Odlična zamisel za varčevanje z energijo pa ima veliko napako.

Vse skupaj se je začelo poleti 2003, ko je evropski komisar za okolje predlagal direktivo o tako imenovanem eko-načrtovanju (eco-design). Direktiva, ki je predvidela zamenjavo klasičnih žarnic, je bila sprejeta brez velikega nasprotovanja. Šele kasneje se je izkazalo, da ne vsebuje nekaterih umazanih podrobnosti, kot so na primer: katere žarnice bodo izginile s prodajnih polic, kako bo potekala njihova zamenjava, kakšni bodo dejanski prihranki energije, glede na to, da nekatere žarnice brez gorilne nitke sploh niso bolj varčne od klasičnih, še posebej, kadar je potrebno njihovo nenehno prižiganje in ugašanje. Najbolj pomembno vprašanje pa ostaja, kam z novimi žarnicami, ko ne bodo več delovale, saj za razliko od klasičnih vsebujejo živo srebro, strupeno kovino, katere uporabo je Evropska unija praktično prepovedala. Umazane podrobnosti so tudi tokrat reševali evro birokrati in lobisti elektroindustrije, varno skriti pred očmi javnosti.

Brezglava zamenjava žarnic z gorilno nitko je zdaj vse bolj podobna komediji zmešnjav. Nove žarnice bodo dodatno obremenile okolje na koncu življenjskega cikla, ko jih bo večina končala med odpadki. Okolje bo ponovno obremenjeno z živim srebrom, katerega uporabo prepoveduje neka druga evropska direktiva, bruseljski zakonodajalci pa že meljejo naprej. Zdaj pridejo, na podlagi direktive o eko-načrtovanju, na vrsto mali gospodinjski aparati: sesalci, sušilci za lase, kavomati…

Nove ribe v Jadranu

Medtem ko ribiči zadnja leta tarnajo nad pičlim ulovom, v Jadranu odkrivajo nove ribje vrste. Pri Mljetu v južni Dalmaciji so v kočo ujeli temno marmornico (Siganus luridus), ki sicer naseljuje Indijski ocean, ribiči iz Milne v srednji Dalmaciji pa so na kopno potegnili trirepca (lat. Lobotes surinamensis), znanega prebivalca tropskih morij.

V Sredozemlju so trirepca, ki zraste do enega metra, doseže težo 18 kilogramov in je cenjena delikatesa, doslej zasledili okrog Sicilije in ob grških obalah, temno marmornico, ki jo lovijo okrog Afriških obal, pa so opazili celo v Tržaškem zalivu.

Ihtiologi Splitskega inštituta za oceanografijo, ki zadnja leta pogosto določajo nove vrste rib v Jadranskem morju, neobičajne najdbe pripisujejo segrevanju morske vode in selitvam ribjih vrst iz tropskih morij. Skozi Sueški kanal naj bi v zadnjih letih v Sredozemlje migriralo že več kot ducat ribjih vrst.

Brez domače naloge pomoči ne bo

Reševanje evra na plečih Nemčije očitno vse bolj postaja notranje-politično vprašanje. Državljani največje članice evroobmočja so vse manj pripravljeni zategovati pasove, da bi se jug še naprej neobrzdano zadolževal.

Nemška kanclerka Angela Merkel, ki se danes mudi na kratkem obisku v Sloveniji, je na shodu svoje Krščansko demokratske stranke pred volitvami v severni deželi Mecklenburg-Vorpommern, tik pred začetkom balkanske turneje, tamkajšnjim volivcem obljubila: »Kdor ne bo naredil domače naloge, pomoči ne bo dobil.«

Merklova, ki v nasprotju z nemškimi Socialnimi demokrati in Zelenimi nasprotuje uvedbi evroobveznic in zadolžene članice evroobmočja že dlje časa opozarja, da morajo, preden se zatekajo pod okrilje evropskega sklada za stabilnost, prekiniti z neobrzdanim zadolževanjem, je v zadnjih mesecih močno pod pritiskom domačih volivcev.

Kakšno sporočilo kanclerka prinaša Sloveniji, ki se je v prvih petih mesecih letos vsak dan zadolžila za 5,25 milijona evrov in pridelala za 1,11 milijarde evrov svežega dolga, lahko samo ugibamo.

Račun se ne izide

Evropska centralna banka (ECB) je danes pomagala hladiti pregreti trg evropskih obveznic. Potem ko je bila na nedeljskem sestanku sveta ECB sprejeta odločitev, da poleg Grških, Irskih in Portugalskih obveznic banka zdaj kupuje tudi Španske in Italijanske vrednostne papirje in s tem pomaga tretjemu in četrtemu evrogospodarstvu na noge, se je evro za enkrat izognil najhujšemu.

V pesimističnem vzdušju, ki je zajel finančne trge, po zmanjšanju ameriške kreditne sposobnosti, so vse svetovne borze trgovalni dan končale v rdečem. ECB je z današnjim nakupom dveh milijard španskih in italijanskih obveznic po besedah evropskih politikov naredila dobro delo. Obresti italijanskih papirjev so se dejansko znižale za eno odstotno točko, a težav v evroobmočju s tem še zdaleč ni konec.

Če bo ECB za Italijo in Španijo posredovala na isti način, kot je to storila v primeru Grškega, Irskega in Portugalskega dolga, bo morala zagotoviti še 320 milijard evrov. V primerjavi s 76 milijardami, kolikor jih je ECB doslej porabila za tri najhujše bolnike, utegne biti Italijansko Španski račun prevelik, še zlasti če upoštevamo, da je najbogatejša država evroobmočja, Nemčija, za enkrat zavrnila pomoč. In teh 320 milijard sploh še ni vse. Italija in Španija bosta letos potrebovali 600 milijard evrov. Račun za evro se preprosto ne izide.

Pa rešujmo Italijo

Medtem ko borzniki s strahom pričakujejo začetek ponedeljkovega trgovanja, ves prejšnji teden so papirji izgubljali na vrednosti in v zadnjih osmih dneh je po svetu izpuhtelo že za dobrih dva tisoč milijard evrov, si politiki mrzlično prizadevajo povrniti zaupanje finančnih trgov.

Svetovna politična elita, od Japonske, Kitajske in Koreje na vzhodu, do Evrope in Združenih držav na zahodu danes, na avgustovsko nedeljo išče rešitev, ki pa se zdi pred jutrišnjim odprtjem borz čedalje bolj nedosegljiva. Zaupanje oziroma, bolje rečeno nezaupanje finančnih trgov je le odraz splošnega nezaupanja v politične elite, ki se neobvladljivo širi po svetu.

Iskanje rešitve za evro je zdaj vse bolj podobno komediji zmešnjav. Potem ko se je v petek Berlusconi ponovno oglasil in skušal pomiriti investitorje z obljubo, da bo zahodna soseda tokrat res zategnila pas, so evropski časopisi čez vikend izšli z naslovi, kot na primer: Propad (Welt am Sonntag), Bo svet bankrotiral? (Der Spiegel), Na robu propada (Le Journal du Dimanche).

Počitniška nedelja, ki se je začela z mrzličnim iskanjem rešitev voditeljev najvplivnejših držav G7 in G20, se izteka s kriznim sestankom sveta Evropske centralne banke. Na njem naj bi potrdili predlog, po katerem bo banka jutri zjutraj pričela odkupovati italijanske obveznice in s tem skušala rešiti tretjo evropsko gospodarstvo pred bankrotom. Kot kaže, bomo zdaj reševali še Italijo.

Vremensko opozorilo: možnost viharjev!

Telekomunikacijske in energetske družbe po svetu so v stanju pripravljenosti. Ameriški center za napoved vesoljskih vremenskih razmer (Space Weather Prediction Center) je včeraj zaznal povečano sončno aktivnost in izdal opozorilo. Tri večje eksplozije so doslej povzročile manjši magnetni vihar. Zemeljsko magnetno polje je danes mirno, v naslednjih 24 do 36 urah pa pričakujejo nove spremembe.

Motnje magnetnega polja prizadenejo telekomunikacije in navigacijske sisteme. Izkušnje so sicer pičle, saj je bil svet v času povečane sončne aktivnosti v devetnajstem stoletju povezan s telegrafskim omrežjem, ki je bilo za spremembe magnetnega polja manj občutljivo. Kaj se lahko zgodi danes, kaže primer iz Quebecka. 1989 je magnetni vihar onemogočil tamkajšnje visokonapetostno omrežje in šest milijonov prebivalcev je več ur ostalo brez elektrike. V naslednjih letih lahko pričakujemo več podobnih opozoril, saj bo do leta 2013 sončna aktivnost še naraščala.

Magnetni viharji lahko pokažejo tudi svojo lepšo plat, pojav severnega sija (aurora borealis) je v izjemnih primerih viden v zmernem pasu.

In padla je Amerika...

Že nekaj časa se v evropskih prestolnicah pritožujejo nad delovanjem ratinških agencij. Vse tri vodilne, Standard&Poor's, Moody's, and Fitch Group so namreč registrirane v ZDA. V luči nižanja ocen kreditne sposobnosti nekaterih držav je Bruselj napovedoval povračilne ukrepe in ustanovitev lastne, evropske agencije. Iz vsega skupaj za enkrat ni bilo nič, saj finančni trgi ameriškim ratinškim hišam, kljub temu, da so z napačno oceno tveganja finančnih derivatov soodgovorne za nastanek finančne krize, še zmeraj bolj zaupajo kot evropskim politikom in bruseljskim aparatčikom. Zdaj je padla tudi Amerika.

Retinška agencija Standard & Poor's je včeraj znižala oceno ameriške kreditne sposobnosti. Pomen znižanja za eno stopnjo, z AAA na AAplus, z negativnimi obeti v naslednjih 12 do 18 mesecih je za enkrat težko oceniti, jasno je le to, da se bodo zaradi nižje ocene povečali stroški zadolževanja ameriške administracije, pa tudi podjetij in posameznikov na drugi strani Atlantika.

V obrazložitvi spremenjene ocene so pri Standard&Poor's zapisali, da po njihovem prepričanju dogovor med Kongresom in Obamova administracijo, ki je bil dosežen prejšnji teden, srednjeročno ne zagotavlja stabilnega zadolževanja države. Zmanjšanje ocene kreditnega tveganja za ZDA, prvo po letu 1941, kaže ne samo na hude težave, s katerimi se sooča največje gospodarstvo na svetu, pač pa tudi na resnost razmer v svetovnem gospodarstvu.

Kaj sploh še ostane velikim?

Prvi znak, da se je evropska monetarna unija ta teden znašla na robu, je prišel iz Rimskega parlamenta, kjer je Silvio Berlusconi pred dnevi miril poslance tretje največje ekonomije evroobmočja. Njegovim besedam, da je v Italiji vse pod nadzorom, ni seveda verjel nihče. Kdor pozna zahodne sosede ve, da je vrag že davno odnesel šalo, če si je moral premier, ki nadvse ljubi svoj prosti čas, na začetku ferragosta zavezati kravato in se potruditi v parlament.

Potem ko sta Kitajska in Japonska v luči dolžniške krize včeraj pozvali k globalnemu dogovoru za stabilizacijo razmer, so se danes o naslednjih korakih dogovarjali prvi, drugi in četrti evroobmočja. Kaj si imajo med počitnicami povedati francoski predsednik Nicolas Sarkozy, nemška kanclerka Angela Merkel in španski premier Jose Luis Rodriguez Zapatero? Verjetno nič prijaznega. Da ima težave z javnim dolgom Italija, zadolžena za 120 odstotkov domačega proizvoda, ni skrivnost, da se zaradi posledic gospodarske krize in nepremičninskega poka šibi četrta po velikosti, Španija, tudi ni skrivnost, da pa se bolezen zdaj prav lahko razširi tudi na Francijo, ki bi se morala v primeru reševalnega paketa za prvi dve državi globoko zadolžiti, o čemer se šušlja na trgu, pa v dramo vnaša nov element, verjetnost popolnega sesutja evroobmočja, ki bi za seboj utegnilo potegniti celo vsemogočno Nemčijo.

Logika finančnih trgov je preprosta. Za bankrotirano Grčijo ni bilo težko zbrati denarja, če ne zaradi drugega, zaradi majhnosti njene ekonomije. Podobno je veljalo v primeru Irske in Portugalske. Španija, četrta po velikosti, predvsem pa Italija, tretja, bi bili celo za vodilni ekonomiji, Nemčijo in Francijo, prevelik zalogaj. Kaj sploh še ostane velikim?