Kaj sploh še ostane velikim?

Prvi znak, da se je evropska monetarna unija ta teden znašla na robu, je prišel iz Rimskega parlamenta, kjer je Silvio Berlusconi pred dnevi miril poslance tretje največje ekonomije evroobmočja. Njegovim besedam, da je v Italiji vse pod nadzorom, ni seveda verjel nihče. Kdor pozna zahodne sosede ve, da je vrag že davno odnesel šalo, če si je moral premier, ki nadvse ljubi svoj prosti čas, na začetku ferragosta zavezati kravato in se potruditi v parlament.

Potem ko sta Kitajska in Japonska v luči dolžniške krize včeraj pozvali k globalnemu dogovoru za stabilizacijo razmer, so se danes o naslednjih korakih dogovarjali prvi, drugi in četrti evroobmočja. Kaj si imajo med počitnicami povedati francoski predsednik Nicolas Sarkozy, nemška kanclerka Angela Merkel in španski premier Jose Luis Rodriguez Zapatero? Verjetno nič prijaznega. Da ima težave z javnim dolgom Italija, zadolžena za 120 odstotkov domačega proizvoda, ni skrivnost, da se zaradi posledic gospodarske krize in nepremičninskega poka šibi četrta po velikosti, Španija, tudi ni skrivnost, da pa se bolezen zdaj prav lahko razširi tudi na Francijo, ki bi se morala v primeru reševalnega paketa za prvi dve državi globoko zadolžiti, o čemer se šušlja na trgu, pa v dramo vnaša nov element, verjetnost popolnega sesutja evroobmočja, ki bi za seboj utegnilo potegniti celo vsemogočno Nemčijo.

Logika finančnih trgov je preprosta. Za bankrotirano Grčijo ni bilo težko zbrati denarja, če ne zaradi drugega, zaradi majhnosti njene ekonomije. Podobno je veljalo v primeru Irske in Portugalske. Španija, četrta po velikosti, predvsem pa Italija, tretja, bi bili celo za vodilni ekonomiji, Nemčijo in Francijo, prevelik zalogaj. Kaj sploh še ostane velikim?