Imajo pridne delavke vsega dovolj?

Ko so se pred štirimi leti v medijih pojavile novice o skrivnostnem izginjanju čebeljih rojev (colony collapse disorder), so čebelarji bili plat zvona in svarili pred posledicami. Tretjina kmetijskih pridelkov je odvisna od opraševanja žuželk. Raziskovalci, ki se ukvarjajo z apikulturo, so bili naenkrat v središču pozornosti, kmetje so pri uporabi pesticidov še bolj skrbno sledili navodilom, vsi pa s(m)o potiho upali, da se črne napovedi ne bodo uresničile.

Izginjanje čebeljih rojev se je medtem umirilo, ali pa smo se nanj preprosto navadili. Teorije o vzrokih, od elektromagnetnega sevanja mobilne telefonije, do uporabe novih pesticidov, genetsko spremenjenih poljščin ali nalezljivih bolezni so, kljub sredstvom za raziskave, ostale nepotrjene. Marcelo Aizen, argentinski raziskovalec in Lawrence Harder, profesor apikulture z Univerze v Calgariju, sta prišla do presenetljivega odkritja. Čeprav se v Evropi in ZDA število čebeljih rojev še zmeraj zmanjšuje, pa se na globalni ravni dogaja obratno - čebelji roji se pridno množijo.

Da bi raziskovalca ugotovila, ali skrivnostno izginjanje čebel vpliva na kmetijske donose, žužkocvetke namreč niso povsem odvisne od domačih čebel, oprašujejo jih tudi divje vrstnice in drugi insekti, sta analizirala podatke, ki jih o pridelavi zbira Mednarodna organizacija za hrano pri Združenih narodih. Presenečena sta odkrila, da pridelava žužkocvetnih pridelkov narašča in to še veliko hitreje od tiste, ki pri opraševanju ne potrebuje pomoči. V zadnjih petdesetih letih so se pridelki, ki zrastejo brez žuželk, npr.. koruza, pšenica ali krompir podvojili, medtem ko so se tisti, ki so odvisni od čebel, povečali kar za petkrat. Na tej podlagi sta znanstvenika ocenila, da se je v zadnjega pol stoletja število panjev domačih čebel na svetovni ravni povečalo za okrog 45 odstotkov.

Kmetijske kulture, ki se pri pridelavi zanašajo na pomoč čebel, so po pravilu bolj intenzivne, prinašajo pa tudi večje dobičke. Pridelek tako imenovanih luksuznih pridelkov, čokolade, mandljev ali indijskih oreščkov, avokada, melon in lubenic, se povečuje iz leta v leto, s tem pa tudi pritisk na čebele, ki morajo iz leta v leto oprašiti vedno večje površine. V ZDA se je zaradi zmanjšanja števila rojev že uveljavila praksa, po kateri čebele na Vzhodni obali spomladi oprašujejo obsežne nasade jabolk. Ko je delo tam končano, jih z letali prepeljejo v Kalifornijo, da z delom nadaljujejo v nasadih mandljevcev. Če k temu dodamo še pritisk, ki so mu čebele izpostavljene zaradi podnebnih sprememb, postaja vse bolj verjetna teorija, po kateri je za izginjanje čebeljih rojev v prvi vrsti odgovoren stres, ki so mu pridne delavke izpostavljene na vedno večjih površinah intenzivnih kmetijskih nasadov.