Verjetnost narašča s temperaturo

Leta 2001 so znanstveniki, zbrani v mednarodnem odboru za podnebne spremembe verjetnost, da ljudje povzročamo segrevanje ozračja, ocenili na 66%. Šest let kasneje se je povzpela na 90%, v letošnjem poročilu IPPC, ta teden so ga predstavili v Stockholmu, pa je dosegla 95%. 

V zadnjem času je veliko prahu, poleg škandalov, ki so pretresali znanstvenike, zbrane okrog IPPC, dvignilo vprašanje, kako pojasniti neobičajen zastoj v dviganju temperatur, ki ga nasprotniki uporabljajo kot glavni argument proti omejevanju izpustov toplogrednih plinov. V zadnjih petnajstih letih se, kljub povečanim emisijam toplogrednih plinov, zlasti s Kitajske, zemlja ne segreva tako hitro, kot bi se po napovedih morala. 

V letošnjem poročilu so ta temperaturni zastoj zdaj pripisali naravnim klimatskim variacijam. Pojav El Nino, tako znanstveniki, je leta 1998 začel segrevati Tihi ocean, nato pa je sledilo petnajstletno obdobje ohlajanja, ki se zdaj končuje. S hitejšim naraščanjem temperatur v prihodnjih letih bodo vse pogostejši tudi izjemi vremenski pojavi, na katere se velja pripraviti. Če seveda ne zaupate v 5% verjetnost, da je vse skupaj, ali potegavščina znanstvenikov, ali pa posledica naravnih sil, na katere nimamo vpliva.

Premog v nemilosti

Po vrsti vremenskih katastrof, povezanih s podnebnimi spremembami in razmahu tehnologije drobitve kamnin, je premog očitno v nemilosti. Medtem ko ameriška administracija še za to jesen napoveduje uvedbo zakonodaje, po kateri bo morala vsaka nova termoelektrarna poskrbeti tudi za shranjevanje toplogrednih plinov, to pa bo močno dvignilo ceno elektrike iz premoga, mu tudi investitorji drugod po svetu obračajo hrbet.

Lani so Američani pokurili malo manj kot milijardo ton črnega zlata ali le še toliko, kot pred dvajsetimi leti. Nove elektrarne vse bolj izkoriščajo nahajališča zemeljskega plina, ki mu je cena močno padla. Po premogu še zmeraj najbolj posega Kitajska, ki ga je lani porabila štiri milijarde ton ali približno toliko, kot vse druge države skupaj. Celo na Kitajskem pa je njegova prihodnost, zaradi onesnaženega zraka vse bolj vprašljiva. Celo Indija in druge razvijajoče se države v energetiki vedno pogosteje posegajo po jedrski tehnologiji in velikih hidroenergetskih objektih, medtem ko fosilna goriva, z izjemo plina, izgubljajo na pomenu.

Michelle proti odvečnim kilogramom

Potem ko je ameriška prva dama pred tremi leti pričela s kampanjo proti debelosti otrok, so statistiki lani prvič zaznali, da epidemija debelosti med ameriško šolsko mladino pojenjuje. Gibanje za bolj zdravo otroštvo, pridružil se ji je celo medijski gigant Walt Disney, ki je iz svojih televizijskih kanalov, spletnih strani in zabaviščnih parkov pregnal oglase za nezdravo otroško hrano, se ta teden nadaljuje v Beli Hiši.

Michelle bo tam gostila predstavnike prehrambene industrije, oglaševalce, prehranske strokovnjake in starše ter skušala industrijo in medije prepričati, da se prostovoljno odpovedo oglaševanju nezdrave hrane otrokom. Vse več študij namreč s prstom kaže na tržnike, ki naj bi bili glavni krivec za epidemijo debelosti med otroci. Če bi ameriška prehrambena industrija in mediji manj časa namenjali oglaševanju nezdrave hrane in bolj spodbujali zdrave navade, tako strokovnjaki, bi veliko manj otok postalo žrtev odvečnih kilogramov. 

Potem ko ne administraciji, ne ameriškemu kongresu v zadnjih letih ni uspelo omejiti nezdrave povezave med prehranskim lobijem, oglaševalci in politiko, skuša Michelle zdaj z medijskim pritiskom iz Bele hiše doseči, da bi se industrija prostovoljno odpovedala propagiranju nezdravih izdelkov in uporabi priljubljenih otroških junakov na zavitkih, ki jih trži otrokom.  

Fukušima brez konca

Po večmesečni agoniji, že julija je Tepco, lastnik elektrarn priznal, da iz kompleksa v Fukušimi v morje odteka visoko kontaminirana voda, je Japonska vlada včeraj končno objavila, da bo sanacijo vzela v svoje roke. Dve leti od katastrofe, ki po posledicah za okolje vse bolj spominja na Černobilsko katastrofo, bodo zdaj končno skušali pospraviti ostanke goriva iz četrtega reaktorja, v katerem se je stopila sredica in zaustaviti iztekanje radioaktivne vode iz kompleksa. Vladni načrt, po prvih ocenah naj bi veljal pol milijarde dolarjev, predvideva zamrznitev podtalnice in nastanek ogromnega ledenega zidu. Z ledeno pregrado, ki naj bi segala do globine kontaminirane podtalnice, naj bi v prihodnosti celoten kompleks ločili od morja in preprečili iztekanje s stroncijem onesnažene vode v Tihi ocean.

Takoj po razkritju vladnega načrta so se oglasili tudi kritiki. Ti opozarjajo, da so novi koncept sanacije načrtovali isti »strokovnjaki«, ki jim v več kot dveh letih od katastrofe še ni uspelo stabilizirati razmer, kaj šele zaustaviti odtekanja radioaktivne vode v okolje, zdaj pa naj bi za nepreverjeno tehnologijo spet zapravili gore, tokrat javnega denarja. V ozadju nenadne odločitve vlade po vsej verjetnosti res ni skrb za tisoče izgnancev, ki so še zmeraj razseljeni po državi, pač pa napoved Mednarodnega olimpijskega komiteja, da bo v četrtek objavil, ali bodo poletne olimpijske igre leta 2020 res potekale na Japonskem.

Evropejci rastejo

Že dolgo je znano, da človeška postava odraža življenske razmere in splošno zdravstveno stanje prebivalstva. Raziskovalci Univerze v Oxfordu zato niso bili nič kaj presenečeni, ko so ugotovili, da smo v zadnjih stotih letih v povprečju zrasli za 11 cm, s 167 cm, kolikor je meril moški devetnajstega stoletja, do 178 cm Evropejca v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Podatke o povprečni višini so pridobili iz petnajstih evropskih držav, moško populacijo pa so izbrali, saj se je, po besedah raziskovalcev, »do historičnih ženskih mer veliko težje dokopati.« 

Med posameznimi državami so po rasti najbolj izstopale države z juga, recimo Španci, ki so pridobili kar 12 cm, najmanj pa so napredek medicine in boljši življenski pogoji v zadnjem stoletju koristili Skandinavcem. Raziskava o povprečni višini Evropejcev pa vendarle ni minila povsem brez presenečenja. Najhitrejšo rast so namreč zabeležili v času med prvo in drugo svtovno vojno, ko je svet pestila velika gospodarska kriza in povojno pomanjkanje. Raziskovalci zdaj hitro rast v tem obdobju pripisujejo predvsem trendu manjšanja družin, saj je znano, da družine z manj otroci dosegajo večjo povprečno rast, obenem pa ni naključje, da je bilo to tudi obdobje uvedbe javnega zdravstva in razmaha sodobne farmacije.

Sirija in cena nafte

Pred dvema letoma je cena sodčka nafte s 86$ nenadoma poskočila na 110$. Razlog za podražitev je bilo napovedano posredovanje zahodnih sil v Libiji. Podobna zgodba se je odvila tudi pred invazijama na Irak in Kuvajt. Cena nafte na svetovnih borzah ob napovedih vojaškega posredovanja vedno poskoči, ko vojska opravi svoje, se nafta navadno poceni, zrastejo pa delnice orožarskih podjetij. Tudi sedaj, dve leti po Libijski avanturi, gre nafta navzgor.

Po zmernem naraščanju v juniju in juliju, zanj so bile odgovorne dobre gospodarske napovedi, se cena nafte zdaj dviga, zaradi napovedi vojaškega posredovanja. Čeprav Sirija ni med pomembnimi izvoznicami črnega zlata, pa širša regija pokriva tretjino svetovne proizvodnje, ki jo vojaško posredovanje vsaj za nekaj časa lahko ohromi. Med podporniki Sirskega režima sta tudi dve pomembni proizvajalki nafte, Rusija in Iran, zato ni nič čudnega, da lahko v bližnji prihodnosti na črpalkah spet pričakujemo višje cene. Nafta na svetovnih borzah je ta teden dosegla 110$, kot ob napadu na Tripoli in vse kaže da bo tam vztrajala vsaj še mesec dni.