Roboti na pomoč

Katastrofalni izliv nafte v Mehiškem zalivu dobiva tudi svojo svetlo plat. Poročanje o težavah, s katerimi so se spopadali reševalci, pa tudi odmevni sodni procesi ter astronomske odškodnine za onesnaženje z nafto, so mnoge izumitelje spodbudili k delu.

Bio-Cleaner, diskasta naprava, ki jo obkrožajo tri mehanske roke, na videz spominja na robotski sesalec Roomba. Resnica ni daleč, saj gre za samodejno krmiljeno čistilno napravo, ki bi jo lahko v onesnaženo morje spuščali kar iz helikopterjev. Vgrajena črpalka omogoča črpanje onesnažene vode, nato pa se iz nje izloči oljne primesi, ki se v posebnem prekatu razgradijo s pomočjo bakterij. Izumitelji pa so Bio-Cleaner opremili še za eno pomembno nalogo. Vsebuje namreč akustično napravo, ki oddaja zvok visokih frekvenc in z mesta nesreče odganja morske živali, ki so navadno prve žrtve onesnaženja.

Za kapljo vode

Včasih se nam zdi, da je vode na zemlji na pretek, še posebno na deževen dan, kot je današnji. Ameriška geološka služba je objavila ta zanimivi prikaz vode našega planeta. Kapljica s slike vsebuje vso vodo morij, jezer, podtalnice in paro iz atmosfere. Verjeli ali ne, a če bi vso vodo na Zemlji zbrali v kapljo, bi njen premer znašal pičlih 1.380 km.

Tekma z mesom

Vrsta prehranskih laboratorijev po svetu mrzlično odpravlja zadnje pomanjkljivosti svojih izumov – umetnega mesa, ki ga ne bo mogoče ločiti od naravnega. Pred petimi leti je razvpita organizacija za zaščito živali, Peta, bolj znana po razgaljenih zveznicah s svojih oglasov, razpisala nagrado v višini milijona dolarjev. Dobil jo bo tisti, ki mu bo uspelo izdelati zadostne količine »umetnega mesa«, da bi lahko konkurirali konvencionalni živinoreji. Bolj ko se bliža 30. junij, datum, ko naj bi prvič postregli z novostjo, bolj narašča tudi temperatura med lovci na nagrado, ki bo, s patentnimi pravicami in Petino publiciteto, prinesla še veliko več od obljubljenega milijona. 

A poznavalci opozarjajo: odpovedovanje priljubljeni hrani ni nikoli preprosto. Treba je prelisičiti možganske vijuge, ki skrivajo podatke o dolgoletnih užitkih ob mizi. Velik del prebivalcev razvitega sveta, ki si danes brez koščka mesa ne more predstavljati dneva, a se zaveda njegove cene, ki jo plačujemo s tradicionalnim kmetijstvom, bo verjetno poseglo po novem izdelku, če bo tudi v ustih uspel pričarati pravi okus.

Med obetavnimi kandidati za nagrado je skupina raziskovalcev Univerze v Utrechtu, ki je za svoj izdelek posegla po matičnih celicah embriov. Že ena sama teoretično omogoča izdelavo več ton mesa, medtem ko bi s celicami krave lahko nahranili celotno državo. Čeprav postopek ni vedno v skladu s vsakdanjim okusom, pa lahko, tako poznavalci, ob pravilni kampanji zlahka tekmuje s konvencionalno pridelavo cenenih vrst mesa v prenatrpanih prostorih in pod soji žarometov. 

Podobno pot so ubrali tudi pri drugem favoritu, največjem Brazilskem podjetju za oskrbo z mesom. Po doslej razkritih podrobnostih bodo Brazilci postregli z mesom, katerega osnova bo embrionalno mišično tkivo purana, ki bi zrasla s pomočjo govejega sirupa. Doslej proizvedena snov je menda brez barve in okusa ter neugotovljive teksture, a njeni izumitelji so prepričani, da bo z dodanimi maščobami, barvili in okusi prelisičila poznavalce.

Organizacija Združenih narodov za hrano in kmetijstvo FAO opozarja, da se utegne količina zaužitega mesa v naslednjih desetletjih podvojiti. To pomeni, da se bo povečal pritisk tako na obdelovalne površine, kot tudi na cenejše vrste žita, ki služijo človeški prehrani, v prihodnosti pa bi ga pokrmili živini. Zato Petino akcijo pozdravljajo tudi v človekoljubnih organizacijah. Strokovnjaki z Univerze v Oxfordu so že izračunali, da bi za celoten postopek pridelave umetnega mesa porabili zgolj 1% kmetijskih površin in 4% vode, ki je porabimo za živinorejo. 

Mleko v genih

Zahodne kulture imajo mleko dobesedno v genih. Belci, z redkimi izjemami drugih ras, smo namreč edini z genetsko predispozicijo za prebavo laktoze. Medtem ko večina človeštva uživanje mleka zato opusti že v ranem otroštvu, v zahodni prehrani ohranja ključno mesto daleč v starost. To slej ko prej spoznajo predvsem tisti, ki se iz idejnih ali zdravstvenih razlogov odpovedo izdelkom živalskega izvora. 

Kot vam bo zaupal vsak, ki se je vsaj kratek čas spogledoval z vegansko dieto, zavračanje tradicionalne prehrane v prvi vrsti sproža burne reakcije. A zadnje raziskave kažejo, da vegani ne tvegajo zgolj izključenosti iz družbenega okolja. Zaradi vse večje popularnosti diet, ki opuščajo mleko in mlečne izdelke, so znanstveniki v zadnjih letih podrobneje preučili tovrstno prehransko obnašanje in prišli do zanimivih zaključkov. Nadomeščanje živalskega mleka z mandljevim ali riževim nadomestkom, tako raziskovalci, lahko sproža celo telesne reakcije. Na značilni okus in sestavo mleka, ki ga v naši kulturi okušamo od rane mladosti, smo ne samo socialno, pač pa tudi fiziološko navezani. Odvisnost od mleka in mlečnih izdelkov temelji na specifični sestavi beljakovin in maščob, ki so lastne zgolj mleku in ga z rastlinskimi nadomestki ni mogoče ponarediti.

Okusu mleka, ki naj bi bil zaradi dolgotrajnega uživanja globoko vsajen v posameznikov spomin, naj bi bilo zato tako težko ubežati. Odločitev za vegansko dieto zato, poleg tveganja za socialne stike, prinaša tudi soočenje s povsem telesno zahtevo po belem, sladkem užitku, ki ga poznamo, odkar smo prijeli za žlico.

Zbogom Lada!

Bile so grde in robustne, a obenem praktično neuničljive. Ko so jih pred štiridesetimi leti prvič pripeljali na naše ceste, smo v njih takoj prepoznali kopijo Fiata 124, popularne limuzine naših sosedov. Italijanski proizvajalec vozil, ki je na vrhuncu hladne vojne razvijal izvirno strategijo prodora prek železne zavese, partnerje je imel na Poljskem in v Jugoslaviji, je svoje družinsko vozilo ponudil tudi Sovjetom in uspel.

V skladu z licenčno pogodbo je prva Lada 2101 tovarno AvtoVAZ zapustila davnega leta 1970 in od tedaj se tekoči trak ni ustavil, sedmim modelskim spremembam navkljub. Lada Klasik ali Žiguli, kot so jo imenovali Rusi, je bila prava uspešnica avtomobilsko podhranjene Prve dežele socializma. Čakalno dobo, ki je bila pri nakupih vozil v socialističnih državah takrat v navadi, so šteli v letih.

AvtoVAZ je pred dnevi »dosežek sovjetske avtomobilske industrije« dokončno opustil. Do konca leta ostaja v proizvodnji le še karavanska različica z oznako 2104. Tovarniški števec se je, ugodni ceni navkljub, zadnji modeli so veljali pičlih 206.900 rubljev (5.335 evrov), obstal pri 17,75 milijona izdelanih vozil. Jeremy Clarkson, voditelj oddaje za ljubitelje avtomobilov Top Gear je nekoč izjavi, da je Lada 2107 »preprosto najslabši avto vseh časov«. Že mogoče, a tudi najbolj trpežen, saj je preživel padec berlinskega zidu in se pri življenju obdržal še desetletja zatem, ko je razpadel sistem, ki ga je ustvaril.