torek, marec 24, 2009

Energetika in ptičje petje


O izginjanju ptic v zadnjih letih poročajo z vseh koncev sveta. Najbolj znan je primer vrabčkov iz Velike Britanije, kjer se je njihovo število v zadnjih desetletjih prepolovilo. Dramatičen je bil zlasti njihov beg iz Londona, kjer teh tipičnih prebivalcev mestnih parkov, ki se v svojem življenju od kraja izvalitve ne oddaljijo za več kot par kilometrov, praktično ni več opaziti.

Večina ljubiteljev narave za izginjanje ptic krivi nepremišljene posege v prostor, a glavnega razloga za upad pernatih populacij znanosti dolgo ni uspelo razkriti. Prejšnji teden pa so Američani postregli s prepričljivimi dokazi, da smo za izginjanje ptic krivi ljudje, točneje, naša lakota po energiji.

Doslej največja raziskava, ki je poskušala odgovoriti na vprašanje, kaj se dogaja s pticami, Stanje ptic 2009, je potrdila, da se pernate populacije nevarno hitro krčijo. V zadnjih štiridesetih letih se je število ptic v ZDA zmanjšalo za trideset do štirideset odstotkov. Med vrsto dejavnikov, ki vplivajo na upad populacij, od širitve urbanega prostora, do vdora tujerodnih vrst in segrevanja ozračja, pa so raziskovalci vedno znova naleteli na isti razlog za izginotja: proizvodnja energije. Sodelavci Laboratorija za ornitologijo ameriške Univerze Cornell, ki so pripravili končno poročilo, so prepričani, da največji pritisk na populacije ptic predstavlja pridobivanje energije. Čeprav so najbolj negativne vplive odkrili na območjih intenzivne pridelave koruze za biogoriva in izkoriščanja fosilnih goriv, so v poročilu poudarili, da so za ptičje populacije potencialno usodne prav vse oblike pridobivanja energije, tudi tiste, ki veljajo za okolju prijazne.

torek, marec 17, 2009

Bolivijski šejki


Ženevski avtomobilski salon je potrdil dve resnici o električnih avtomobilih: prvo, da serijsko proizvodnjo napovedujejo skoraj vsi svetovni proizvajalci in drugo, da bo električni avtomobil trenutne tehnologije težko izpodrinil avto na konvencionalni pogon.

Pri ceni od 30 do 40.000 evrov in zmogljivosti, ki ob enem polnjenju omogoča prevoziti razdaljo nekaj več kot sto kilometrov (kar bi sicer zadoščalo za povprečno vožnjo na delo in nazaj, če bi se voznik odpovedal glasbi in uravnavanju temperature v kabini) večina tržnikov zmajuje z glavo. Električni pogon bi moral ponuditi kaj več kot samo pomoč motorju na notranje izgorevanje. Neverjetno, a resnično, avtomobilska industrija, ki velja za gibalo tehnološkega razvoja in zaposluje na tisoče inženirjev, pri električni tehnologiji caplja na mestu. Litij-ionske baterije, vir energije in obenem največja težava alternativnega pogona ostajajo drage, nezanesljive, predvsem pa nedorasle.

Zagovorniki teorije zarote opozarjajo, da so velike naftne družbe v zadnjih letih načrtno odkupile patente na področju baterijske tehnologije. Ni nemogoče, da zadržujejo njihov razvoj, dokler je nafte dovolj. Zgodba o elektrifikaciji avtomobilizma ima lahko bolj dalekosežne posledice. Ne samo, da bi ob primerni tehnologiji naftne družbe izgubile velik del kupcev na račun trgovcev z električno energijo. Nafta je bolj ali manj enakomerno razporejena po zemeljski skorji (ob upoštevanju nekaj izjemno obdarjenih držav), osnovna surovina za izdelavo baterij pa je razporejena zelo neenakomerno. Več kot polovico svetovnih zalog litija ima Bolivija.