Porsche bo tožil župana

Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo avtomobilski lobi spopadel z Londonskim županom Kenom Livingstonom. Ko je Rdeči Ken leta 2000 kandidiral na prvih neposrednih volitvah za župana, se je britanska prestolnica dušila v prometu. Povprečna hitrost vozil v mestnem središču ni presegala hitrosti iz časov, ko so po ulicah še vozile vprege, londonski zrak pa je veljal za najbolj onesnaženega v Evropi. Livingstone je v središče svoje kampanije postavil novo prometno strategijo in gladko zmagal.

Po treh letih priprav, ko so izboljšali javni promet in vzpostavili infrastrukturo, so februarja 2003 avtomobilistom za vožnjo v osrednji del mesta začeli zaračunavati globo za gnečo (congestion charge) v višini osmih funtov, približno12 €. Kljub črnim napovedim se je izkazala za učinkovito orodje: promet v osrednjem delu mesta je ponovno tekoč, število avtomobilov se je zmanjšalo za 21%, število prometnih nesreč je upadlo, kakovost zraka pa se je izboljšala in Livingstone je bil ponovno izvoljen. V lanskem letu je mesto na ta način zaslužilo 123 milijonov funtov, ki so jih namenili za razvoj mestnega prometa.

Zdaj Livingstone poskuša v tretje postati župan in za svojo izvolitev je pripravil novo orodje: globo za onesnaževanje z ogljikovim dioksidom. Če mu bo uspelo tudi v tretje, bodo morali lastniki guzlerjev, vozil, ki v ozračje sproščajo več kot 225 gramov ogljikovega dioksida na kilometer, za vožnjo skozi osrednji del Londona k globi za gnečo primakniti še 25 funtov ali približno 38 € globe za ogljikov dioksid.

Odzivi iz avtomobilskih vrst so po pričakovanjih negativni. Najbolj oster je bil predstavnik Porscheja, ki je globo za lastnike vozil na štirikolesni pogon, najhitrejših športnih avtomobilov in enoprostorcev označil kot "nepošteno" in napovedal možnost tožbe. Rdeči Ken je odgovoril v svojem slogu: "Nihče ne sme odmetavati svojih odpadkov na cesti in tudi porsche ne sme vsiljevati svojih potratnih onesnaževalcev Londončanom, ki jih ne želijo."

Kruh v gorivo

"Začel se je spopad med 800 milijoni avtomobilistov in dvema milijardama najrevnejših prebivalcev sveta". Tako je Lester Brown komentiral odločitev razvitih držav, da z biogorivi zmanjšajo svojo odvisnost od nafte.

Odločitev za biogoriva in slaba letina v Evropi in Avstraliji sta počistili svetovne zaloge žitaric in pognale cene v višave. S Chicaške borze kmetijskih surovin tudi letos ne poročajo o umirjanju cen. Nasprotno, poleg koruze, ki je v ZDA osnova za izdelavo bioetanola, se dražijo tudi pridelki, ki s koruzo tekmujejo za obdelovalne površine. Pšenica se je že v lanskem letu podražila za 127%. Vsi znaki globalnega neravnotežja med ponudbo in povpraševanjem po kmetijskih pridelkih so tu.

Tudi razlogov ni težko poiskati. Obdelovalne površine so omejena dobrina in v kratkem času jih ni mogoče povečati. Od osemdesetih let naprej kmetijske površine ostajajo bolj ali manj enake, 1,5 milijarde hektarjev. V Južni Ameriki in Rusiji zadnja leta povečujejo obseg pridelave, vendar zaradi urbanizacije obdelovalnih površin v Evropi in Aziji površina kmetijskih zemljišč na globalni ravni ostaja enaka. Pomanjkanje hrane je tudi posledica prirasta svetovnega prebivalstva. Od sredine prejšnjega stoletja, ko so z uvajanjem hibridov, umetnimi gnojili in zaščitnimi sredstvi zadnjič bistveno povečali pridelavo, se je svetovno prebivalstvo skoraj potrojilo. Če se bo trend nadaljeval, bo v nekaj desetletjih svetovno prebivalstvo doseglo številko 10 milijard in pomanjkanje kmetijskih surovin bo postalo stalnica.

Kakšno vlogo ima pri tem biogorivo? Čeprav v primerjavi s človeško prehrano zaenkrat v biogoriva predelamo majhen delež kmetijskih surovin, pa preprost izračun pokaže nemoralnost tovrstne prakse. Za 50 litrov bioetanola je potrebno predelati okrog 120 kilogramov žitaric, dovolj za 200 kilogramov kruha.

Nafte in iger

Kdor je pričakoval, da bo pomanjkanje nafte zmanjšalo moč energetskih gigantov, se je krepko uštel. Exxon je pred dnevi objavil največji letni dobiček vseh časov. ki je obenem postal tudi največji dobiček kakega ameriškega podjetja. Prvi ameriški naftar je lani zaslužil 40,61 milijard dolarjev ali okrog 1.300 dolarjev vsako sekundo.

Ker je Exxonov dobiček tudi leta 2006 dosegel rekordno vrednost 39,5 milijard dolarjev, postaja jasno, da imajo od podražitev surove nafte še največ naftna podjetja. Potem, ko so se v lanskem letu cene črnega zlata zvišale za 60%, o rekordnih zaslužkih poročajo praktično vsa podjetja. Tudi prvi v Evropi, Nizozemsko-Britanski Shell je objavil, da se je dobiček podjetja lani povečal in to za rekordnih 60%.

Medtem ko naftarji štejejo novce in zagotavljajo, da je odkritih zalog še dovolj, pa se je v svetu računalniških igric pojavila vznemirljiva novost - futuristična energetska utopija z naslovom Frontlines: Fuels of War. Zgodba je postavljena v leto 2030. Po dveh desetletjih pomanjkanja nafte Zemljo pretresajo epidemije in lakota. Pravega nadomestka za fosilna goriva ni, zato je potrebno z vojaško ekspedicijo v Osrednjo Azijo zavarovati še zadnje zaloge črnega zlata, ki se jih skušajo polastiti Kitajci in Rusi ...

Mangrove izginjajo

Mangrove, poplavni gozdovi, ki tropske obale ščitijo pred erozijo in viharji, izginjajo pred našimi očmi: njihova površina se je v zadnjega četrt stoletja skrčila kar za 20%. Kot zatrjujejo avtorji poročila The world’s mangroves 1980-2005, ki ga je konec januarja izdal FAO, gre za najhitrejšo obliko deforestacije doslej.

Mangrove niso pomembne samo kot izjemen obalni habitat, kjer živijo ogrožene živalske vrste, od krokodilov in kač, do tigrov in delfinov. Tropski poplavni gozd predstavlja tudi naravno zaščito pred vdorom slane vode na priobalna področja, ki so navadno namenjena kmetijstvu. Zasolitev teh površin bi lahko imela resne posledice za vrsto gosto poseljenih območij. Polovica ohranjenih mangrov raste na obalah Indonezije, Avstralije, Brazilije, Nigerije in Mehike, zato so te države za deforestacijo tudi najbolj občutljive.

Poročilo med poglavitnimi razlogi za izginjanje mangrov našteva onesnaženje obalnih voda, uvajanje marikultur, predvsem intenzivno gojenje rakcev in rib ter turizem, res pa je, da jih v zadnjem času ogrožajo tudi naravni dejavniki, predvsem pogostejši tropski viharji.