Slabi časi za tuno

Ljubitelji sušija in drugih ribjih dobrot bodo, če ribiške velesile ne omejijo ulova, kmalu ostali brez priljubljenih poslastic. Leta 2001 so na Univerzi Britanske Kolumbije objavili rezultate odmevne raziskave, ki je opozorila na kritično stanje globalnih ribjih populacij: komercialne vrste rib so zdesetkane do te mere, da ne omogočajo naravnega obnavljanja. Na raziskovalce se je vsul plaz očitkov, predvsem s strani ribiške industrije, ki je zatrjevala, da so ocene o 60-90% zmanjšanju populacij preveč pesimistične, ulov pa se je bolj ali manj neovirano odvijal dalje.

Sedem let po neuspešnem pozivu k omejitvi ribiških kvot se stanje ni izboljšalo. Nasprotno, tuna, ki jo izmed vseh rib najbolj pogosto najdemo na jedilnikih vsega sveta, postaja žrtev lastne priljubljenosti. V komercialne namene jih lovijo le pet od 48 vrst, a vse, z izjemo skipjack tune, ki konča v najcenejših konzervah in pasji hrani, so ogrožene. Kritikov ribiške industrije to ne preseneča: leta 1950 so iz morja potegnili pol milijona ton tune, 2001 pa kar sedemkrat toliko. Najbolj je kritično stanje modro in rumenoplavute tune, najbolj cenjene vrste na Japonskem, kjer konča večina velikih primerkov. Okrog 20% modro in rumenoplavute tune izvira iz Sredozemlja, ki obenem velja za najbolj ogroženo območje sploh. Nič boljša niso poročila z drugih lovišč. Modroplavute tune iz Atlantika je le še 30% nekdanje populacije, zaradi pretiranega ulova je ogroženo celo doslej najbogatejše Severnopacifiško območje.

Strokovnjaki opozarjajo predvsem na nevarnost zloma populacij in na dolgotrajno rast velikih rib, ki na trgu dosegajo najvišjo ceno. Za rast velikih tun je potrebnih tudi do 30 let, njihovo število pa strmo pada. Zasluga gre predvsem vrtoglavim cenam in novim tehnikam lova s pol kilometra dolgimi vrvmi iz kevlarja, ki imajo na koncu pritrjeno kamero in omogočajo odlov največjih rib. Stanje je po mnenju Svetovnega sklada za okolje WWF zrelo za odločne akcije: člani te organizacije pozivajo k bojkotu tistih restavracij, ki še strežejo modroplavuto tuno iz Sredozemlja.

Zmaga okoljskih aktivistov

Britanski okoljski aktivisti slavijo zmago, ki ne pretresa zgolj energetskega lobija, pač pa vnaša razdor celo v britansko vlado. Šest aktivistov Greenpeacea je bilo z včerajšnjo odločitvijo porotnikov kraljevega sodišča v Maidstonu oprano krivde za povzročitev škode med lanskimi protesti v Kentu. Protestnike, ki že več kot leto dni nasprotujejo širitvi termoelektrarne na premog Kingsnorth, zadnje demonstracije so bile v tem angleškem mestu pred slabim mesecem, je na sodišču tožil lastnik termoelekrarne, nemško podjetje E.ON.

Predmet tožbe je bil grafit, ki so ga med lanskimi demonstracijami napisali na elektrarniški dimnik in s tem podjetju povzročili domnevno škodo v višini okrog 50.000 evrov. Prvotna zamisel aktivistov Greenpeace je bila, da bi se napis glasil "Gordon Brown dump it" (zavrži ga), a jim je zaradi hitrega posredovanja policije na dimnik uspelo napisati zgolj ime britanskega premierja. Dograditev Kingsnortha je po mnenju velikega dela britanske javnosti sporna, saj pomeni korak nazaj v prizadevanjih za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, nasprotuje pa ji celo del Brownovega kabineta.

Sodišče, ki je odločalo o tožbenem zahtevku, je v postopku zaslišalo vrsto prič, na predlog obrambe celo profesorja Jamesa Hansena z Nase, ki je pred dvajsetimi leti podnebne spremembe prvič razkril javnosti v znamenitem govoru pred ameriškim Kongresom. Skupina dvanajstih porotnikov je po osemdnevnem postopku včeraj sprejela zagovor obtoženih in odločila njim v prid. Aktivisti so sicer priznali poškodovanje tuje stvari, a z namenom preprečitve večje škode - šesterica je v zagovoru trdila, da so z dejanjem skušali preprečiti neprimerno škodo, ki jo izpusti ogljikovega dioksida iz omenjene elektrarne povzročajo okolju.

Manjkajoči toplogredni plin

Ko so pripravljali tehnične priloge h Kyotskemu protokolu, se avtorjem besedila še sanjalo ni, da bodo v svoji vnemi spregledali enega od najbolj nevarnih toplogrednih mehanizmov in razpravo o podnebnih spremembah usmerili v napačne vode. Po dobrem desetletju raziskav, ki so sledile neuresničenemu protokolu, se politiki še zmeraj prepirajo o tem, za koliko naj države zmanjšajo svoje izpuste ogljikovega dioksida. Glavni razlog za segrevanje ozračja v očeh javnosti in večine podnebnih strokovnjakov so še zmeraj fosilna goriva.

Resnica, kot jo vidi Peter Vitousek, je precej drugačna. Tri leta pred sprejemom Kyotskega protokola je ta raziskovalec s Stanforda začel opozarjati na pomen dušikovih spojin za segrevanje ozračja. Večina podnebnih strokovnjakov, ki se je takrat osredotočala na ogljikov ciklus, ga je povsem preglasila. Šele v zadnjem času, ko je postalo aktualno vprašanje, ali lahko z biogorivi ustavimo podnebne spremembe, so v ospredju zanimanja njegova opozorila.

V svojem klasičnem delu je izpostavil celoten dušikov ciklus, ki ga z ogljikovim veže nesrečno naključje: oba posegata v korenine sedanjih tehnologij. Problem ogljikovega ciklusa je uporaba fosilnih goriv v energetiki in prometu, problem dušikovega ciklusa pa uporaba gnojil v kmetijstvu. Daleč največ dušika pride v okolje namreč z gnojenjem, pri čemer je stopnja njegove učinkovitosti neverjetno slaba. Raziskave kažejo, da le okrog 6 odstotkov dušika, ki se uporabi v govedoreji, konča v mesu (pri svinjini znaša ta odstotek 12, pri perutnini 25, mleko, jajca in žitarice pa dosegajo najboljši izkoristek - 35 odstotkov). Preostanek dušika se pospešeno odlaga v morjih in kopiči v ozračju, s katastrofalnimi posledicami za biološko ravnotežje.

Dušik ne povzroča le kmetijskega onesnaženja, saj se v okolje sprošča tudi pri gorenju ogljikovodikov, najpogosteje v obliki dušikovih oksidov. To pa še ni vse. V strokovni literaturi so ga poimenovali "manjkajoči toplogredni plin". Gre za dušikov trifluorid, ki nastaja ob proizvodnji polprevodnikov in tekočih kristalov. Plin, ki ga uporabljajo pri izdelavi električnih naprav, je kar 17.000 krat bolj škodljiv od ogljikovega dioksida. Med šestimi toplogrednimi plini Kyotskega protokola ga ne bomo našli, čeprav naj bi po nekaterih ocenah k segrevanju ozračja prispeval več, kot termoelektrarne na premog. Je Mednarodni odbor za podnebne spremembe res opravil svoje delo?

Morske puščave se širijo

Zdravje svetovnih morij je resno načeto. Novo opozorilo prihaja z Inštituta morskih znanosti v Virginiji, kjer so ugotovili, da se je število mrtvih con v svetovnih morjih od 1960 podvojilo vsakih deset let.

Mrtve cone so deli priobalnega morja, kjer organizmi zaradi pomanjkanja kisika ne morejo več živeti. Dušik, ki ga v morje prinesejo reke, največkrat gre za posledice pretiranega gnojenja kmetijskih površin, spodbuja rast fotosintetičnega planktona. Plankton se na morski površini razbohoti, nato pa potone in na morskem dnu razpade, pri čemer se porabljajo velike količine kisika. Večina organizmov, ki živi na morskem dnu, pomanjkanje kisika tako prizadene, da, kot se je slikovito izrazil vodja virginijske študije, propadejo ali pobegnejo - za prilagoditev rastlinskih in živalskih vrst je nekaj desetletij premalo.

Večina mrtvih con nastaja ciklično - razširijo se poleti, ko je voda toplejša in skrčijo pozimi, ko je vsebnost kisika višja. Zdaj pa so raziskovalci potrdili domnevo, da je cikel postal ireverzibilen, k čemur verjetno pripomorejo tudi vedno višje temperature morske vode. Na svetu vsako leto registrirajo na desetine novih mrtvih con in, kar je še bolj zaskrbljujoče, iz priobalnih morij razvitega sveta se mrtve cone hitro širijo v tretji svet. Leta 1910 so bile na svetu registrirane štiri mrtve cone, danes jih poznamo že več kot 400. Nekatere ogrožajo celotna morja, kot na primer Baltiško, druga resno načenjajo ribolov, na primer v Mehiškem zalivu, vse pa opozarjajo na hitre spremembe v okolju, ki se jim organizmi ne morejo več uspešno prilagajati.