Tržna zabloda

Ko je britanski ekonomist Nicolas Stern lani za finančno ministrstvo pripravil poročilo o ekonomskih razsežnostih podnebnih sprememb, je segrevanje ozračja označil za »posledico največje tržne zablode (market failure) vseh časov«. Nekdanji podpredsednik Svetovne banke je v svojem poročilu posebej poudaril, da bi morali za stabilizacijo podnebja takoj nameniti okrog odstotek globalnega bruto proizvoda, sicer bodo gospodarske posledice segrevanja ozračja kmalu postale neobvladljive.

Stern je včeraj, pred pričetkom svetovnega vrha o podnebnih spremembah, ki bo prihodnji teden potekalo na Baliju, objavil šest ključnih točk, ki bi jih svetovni voditelji morali dogovoriti, da bi se izognili krizi svetovnega gospodarstva zaradi segrevanja ozračja . Na vrhu Sternovega seznama je zaveza bogatih držav, med katere sodi tudi Slovenija, za 80% zmanjšanje emisij do leta 2050. Takšno samoomejitev, ki je bistveno strožja od Kyotske obljube, naj bi razvite države dosegle neposredno, ali pa s trgovanjem emisij, v katerega bi bile vključene revnejše države. Da bi novi sporazum v celoti zaživel, je po Sternovem mnenju potrebno reformirati nikoli uresničeni razvojni mehanizem iz Kyota, ki je revnim državam omogočal prodajo njihovih emisijskih deležev, ni pa določal kazni v primeru nespoštovanja dogovorov. Stern zagovarja tudi ustanovitev posebnega mednarodnega programa za ohranitev gozdov. Po njegovih ocenah bi lahko s programom, ki bi učinkovito preprečeval deforestacijo in bi zahteval pičlih 10 milijard evrov, globalne emisije toplogrednih plinov zmanjšali za petino. V zadnji točki Stern stavi na tehnologijo. Po njegovem prepričanju je obetavna predvsem tehnologija odstranjevanja ogljikovega dioksida (sequestration) pri izgorevanju premoga in druge metode za odstranjevanje toplogrednih plinov iz ozračja, ki pa so še v razvojni fazi in bi si zaslužile več pozornosti, pa tudi investicij.

Ekonomski okvir za sporazum iz Balija je zdaj očitno pripravljen, odločitev pa je, kot tolikokrat prej, na strani visoke politike.

Nova tema

Pred časom je vodilna slovenska stranka obljubljala, da bo Slovenija v nekaj letih postala “najbolj razvito gospodarstvo na svetu”. Ker se je ta cilj očitno odmaknil v daljno prihodnost, so politični strategi zdaj posegli po novi temi - podnebnih spremembah. Premier je na včerajšnjem posvetu stranke v Topolščici priznal, da »...kljub temu, da je bila do zdaj v ta namen sprejeta vrsta ukrepov, kljub temu, da je Slovenija podpisnica številnih mednarodnih dokumentov, razprava o klimatskih spremembah v Sloveniji ni prisotna.«

In ne samo razprava; da je z ukrepi za omejevanje izpustov toplogrednih plinov v naši državi nekaj hudo narobe, dokazuje opozorilo Evropske komisije prav v času pred predsedovanjem, kar je v evropskih odnosih precej neobičajen pojav. Vse bolj postaja jasno, da so se podnebne spremembe, tako kot vse velike okoljske teme pri nas, znašle v rokah peščice posameznikov, ki so jim domače kampanije in širitev naših dosežkov na Balkan odličen vir zaslužka. Da razmere v Sloveniji bolje od naših državljanov pozna Evropska komisija, je pravzaprav postranskega pomena.

Zato je težko verjeti, da se bo z Janšinimi napovedmi tokrat kaj drugače in bo naša država res postala »ena od vodilnih članic na tem področju v Evropski uniji.«

Meso in podnebne spremembe

Medtem ko nas Ministrstvo za kmetijstvo spodbuja k večji porabi mesa, nas vse več raziskav opozarja, da je z našimi prehranskimi navadami nekaj hudo narobe. Ne gre zgolj za epidemijo debelosti in naraščanje pogostnosti rakavih obolenj, opuščanje pretežno vegetarijanske diete resno načenja svetovno podnebje. Po podatkih FAO je prireja mesa danes odgovorna že za 18 odstotkov toplogrednih plinov, več kot jih v ozračje sproščajo vsa prometna sredstva skupaj.

Na vsakega zemljana trenutno gojijo po eno kokoš in polovico krave, ovce ali prašiča, to pa pomeni, da živinoreja že dolgo ni več trajnostna dejavnost. Pašnih površin za tako velik obseg prireje je premalo in čedalje večji delež živali krmijo s krmili, za kar so potrebne vedno večje količine žitaric, vode in pesticidov. Še bolj zaskrbljujoče je, da poraba mesa in mleka narašča hitreje, kot se povečuje prebivalstvo. Evropa je za povečanje porabe mesa s 56kg na 89kg na prebivalca potrebovala štiri desetletja, Kitajska pa je za skok s 4kg na 54kg potrebovala polovico manj časa. Ob upoštevanju, da ima Kitajska 22% svetovnega prebivalstva, pomanjkanje žitaric na svetovnem trgu ni več tako presenetljivo.

Nedavna študija Food Climate Research Network z Univerze Surrey je pokazala, da lahko posameznik že samo z zmerno porabo mesa na leto prihrani eno do dve toni ogljikovega dioksida, to pa je približno toliko, kolikor ga sprosti v ozračje povprečni avto na 10.000 km. Na razvitem svetu je zato zdaj naloga, da porabo mesa omeji, k temu pa bi lahko svoje prispevalo tudi Ministrstvo za kmetijstvo.

Težave slovenske vlade

Slovenska vlada nima samo notranjepolitičnih težav. Pred predsedovanjem Evropski uniji se je znašla v precej nezavidljivem položaju zaradi podnebnih sprememb. Okoljsko-energetski paket predstavlja eno od prednostnih nalog unije, Slovenija pa bo kot predsedujoča morala nadaljevati z usklajevanjem dokumentov, ki so bili pripravljeni med Nemškim in Portugalskim predsedovanjem. Zdaj vse kaže, da za pogajanja o omejitvah izpustov in državnih kvotah po izteku Kyotskega protokola Podobnikovo ministrstvo ne Turkov urad nimata zadostnih resursov.

Pomoč pri usklajevanju energetsko-okoljskega paketa, ki jo je Sloveniji za čas predsedovanja obljubljal Tony Blair, ko je bil še britanski premier, je pod novim premierjem očitno izpuhtela. V tem smislu je mogoče razumeti tudi Janševe pozive na obisku pri Gordonu Brownu, da »zagotovi pomoč, ki je bila Sloveniji obljubljena«. Brownu britanska javnost sicer že od prevzema oblasti očita, da podnebnim spremembam ne posveča dovolj pozornosti in da se od prevzema krmila države oddaljuje od načrtov za strožje omejitve izpustov toplogrednih plinov, ki jih je zagovarjala Blairova vlada.

Pravica do hrane

Svetovne zaloge žitaric so dosegle najnižjo raven zadnjih petindvajset let, cene na kmetijskih borzah pa rastejo, kot še nikoli doslej. Koruza se je v letu dni podražila za 70%, pšenica je enkrat dražja kot lani. Mednarodna organizacija za hrano in kmetijstvo opozarja, da je zaradi pomanjkanja hrane na svetu nastopila “zelo resna kriza”. Že pred zadnjimi podražitvami si 850 milijonov ljudi na svetu ni moglo zagotoviti zadostnih količin hrane. Z dodatnimi cenovnimi pritiski se njihovemu število vsak mesec pridružujejo milijoni. Čeprav višjih cen v celoti ne moremo pripisati večji predelavi kmetijskih surovin v biogoriva, očitno so za pomanjkanje hrane krive tudi slabše letine zaradi pogostejših suš, svoje je dodala tudi večja prireja mesa, predvsem zaradi naraščajoče porabe v Aziji, je posebni poročevalec Združenih narodov Jean Ziegler v svojem poročilu Pravica do hrane posebno kritiko namenil biogorivom.

Ziegler je svetovne državnike pozval, naj politiko nadomeščanja fosilnih goriv z gorivi, izdelanimi iz kmetijskih pridelkov, ocenijo v luči sedanjih razmer na svetovnem trgu. Predlaga petletni moratorij na cilje razvitih držav za uporabo biogoriv in na spodbude za predelavo prehrambenih surovin v gorivo. Po oceni kritikov sedanjih programov naj bi petletno obdobje zadoščalo za razvoj druge generacije biogoriv, ki naj bi jih pridelovali iz lesa ali slame in ne iz žitaric, oljaric ali sladkornega trsa. Ziegler se zavzema tudi za začasno zaustavitev liberalizacije mednarodne trgovine z biogorivi, ki bi spodbudila predelavo prehrambenih surovin iz nerazvitih držav, tako da bi jih namesto za prehrano prebivalstva namenjali v energetiki razvitih. Zieglerjevi pozivi zadevajo tudi Slovenijo: v okviru sporazuma Evropske unije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov se je naša država odločila, da bo do leta 2020 10% fosilnih goriv nadomestila z biogorivi. Glede na to, da uvoz hrane v Slovenijo že zdaj dosega 80%, bi morali Pravico do hrane vzeti nadvse resno.