Ustekleničena norost

Direktor francoskega Perrierja je nekoč priznal, kako presenečen je bil, ko je ugotovil, da je mogoče običajno vodo prodati dražje kot vino, mleko ali nafto. Trgovina z vodo v plastenkah je danes vredna sedemkrat več, kot znašajo vse investicije v oskrbo z vodo v nerazvitih državah. Milijarda Zemljanov še zmeraj nima dostopa do zadostnih količin pitne vode.

Da napolnijo litrsko plastenko, je potrebno načrpati liter in pol pitne vode. S tem se seznam škodljivih posledic stekleničenja šele začne: plastenke, za izdelavo katerih je potrebna surova nafta, saj jih manj kot pet odstotkov recikliramo, na poti od polnilnice do potrošnika prepotujejo na stotine kilometrov. Ker primerjalne študije kakovosti v povprečju ne pokažejo nikakršne razlike, je nakup ustekleničene vode, ki je od vodovodne tudi do tisočkrat dražja, popoln nesmisel.

To so zdaj spoznali v nekaterih ameriških mestih. Župan San Francisca je izdal odlok, ki mestni upravi in podjetjem prepoveduje kupovati ustekleničeno vodo povsod, kjer je na voljo vodovodna. Prihranek v mestnem proračunu so ocenili na pol milijona dolarjev na leto. S podobno kampanjo so začetek julija pričeli tudi v New Yorku. Ej, stari, mogoče bi se nad tem lahko zamislili tudi župani slovenskih mest.

Zbogom sonce

Na smetišče zgodovine odhaja teorija, po kateri so podnebne spremembe posledica naravnega ciklusa sonca in ne človekovih aktivnosti. Teorija, ki je bila posebej priljubljena med nasprotniki omejevanja izpustov toplogrednih plinov, je temeljila na predpostavki, da so za segrevanje ozračja odgovorne periodične spremembe v sončevi aktivnosti in ne toplogredni plini.

Raziskovalci britanskega Laboratorija Rutherford Appleton so zdaj natančno analizirali podatke o sončni aktivnosti zadnjega četrt stoletja in ugotovili, da teorija nima znanstvene podlage. Podatki kažejo, da sončna aktivnost upada že od leta 1985, kljub temu pa temperature ozračja naraščajo. Povprečna temperatura je v preučevanem obdobju naraščala za 0,2 stopinje na leto, v zadnjih dvanajstih letih pa se je zvrstilo tudi deset najtoplejših let stoletja.

Guzlerji in varčneži

Ameriški svet za energetsko učinkovito gospodarstvo je objavil letošnjo lestvico najbolj in najmanj zelenih avtomobilov, ki so naprodaj v ZDA.

Ocenjevanje vozil je temeljilo na podatkih o porabi goriva ter o količini in sestavi izpušnih plinov. Površen pregled najbolj varčnih avtomobilov in največjih guzlerjev, razkriva razmere, ki vladajo na svetovnem avtomobilskem trgu. Na seznamu varčnežev so se znašle štiri honde, štiri toyote, dva hyundaja in po eno vozilo nissana in kie, vsi proizvajalcev iz Azije. Povsem drugačna je družba guzlerjev: trije mercedesi, dva volkswagna, dva bentleya ter po en lamborghini, jeep, ford, dodge in lincoln, skupaj štirje evropski in štirje ameriški proizvajalci vozil.

Prizadevanja za okolje se pri avtomobilih pokažejo v malo drugačni luči.

Trgovina s toplim zrakom

Sistem trgovanja z emisijami toplogrednih plinov ostaja paradni konj Evropske politike. Prihodnje leto bo evropska trgovina z emisijskimi kuponi prešla v drugo fazo delovanja, kar bo ključno za uresničitev obljub iz Kyotskega sporazuma, na podlagi katerega je nastal. Kljub temu, da Bruselj zadnje mesece Združene države, pa tudi Kitajsko in Indijo vneto prepričuje v koristnost globalnega sistema za trgovanje s toplogrednimi emisijami, pa je dosedanje poskusno trgovanje precejšnje razočaranje.

Na prvi pogled dobri rezultati – 93% velikih industrijskih onesnaževalcev ali 9.000 od 10.000 podjetij, kolikor jih je bilo v trgovanje vključenih v poskusnem obdobju, je v ozračje spustilo manj toplogrednih plinov od količine, za katero so dobili kupone. Vendar dobri rezultati zbledijo ob dejstvu, da so emisije ogljikovega dioksida v zadnjih dveh letih kljub temu naraščale. Lani jih je bilo več za poldrugi odstotek. Izkazalo se je, da so imeli kritiki evropskega sistema prav, ko so trdili, da bodo brezplačni kuponi porušili tržna razmerja in da trgovanje ne bo prineslo želenih rezultatov. Očitno postaja, da sistem ne deluje tudi zato, ker so bile nekatere evropske države pri razdeljevanju emisijskih kuponov bolj darežljive, kot druge. Kot kažejo lanski rezultati, so ustrezno količino kuponov razdelili v Britaniji, na Danskem in Irskem, v Italiji in v Španiji, medtem ko so bili v srednji in vzhodni Evropi precej bolj darežljivi. Pri (pre)velikih količinah podeljenih kuponov izstopajo predvsem Nemci in Poljaki.

Da je emisijskih kuponov na evropskem trgu preveč, dokazujejo tudi gibanja cen. Po začetku trgovanja je tona ogljikovega dioksida v pol leta zrasla z začetnih 10€ na 30€, zdaj pa je dovoljenje za tono ogljikovega dioksida mogoče kupiti že za 1€. Nič kaj dobra popotnica Evropskim pogajalcem na jesenski konferenci o podnebnih spremembah.