Drevesa in gozd

Ena redkih svetlih točk v zgodbi o podnebnih spremembah so gozdovi. Ker zelene rastline pri fotosintezi absorbirajo ogljikov dioksid, ga drevesa lahko učinkovito odstranjujejo iz atmosfere. Pogozdovanje nesporno velja za najbolj zanesljiv način preprečevanja segrevanja zemeljskega ozračja. Za konkretno območje gozda je mogoče s precejšnjo natančnostjo izračunati, koliko ogljikovega dioksida se absorbira iz ozračja, kar s pridom izkoriščajo organizacije, ki ponujajo uravnoteženje izpustov toplogrednih plinov s pogozdovanjem. Zato so bili znanstveniki Lawrence Livermorjevega državnega inštituta iz Kalifornije toliko bolj presenečeni, ko so ugotovili morebitne škodljive posledice pogozdovanja.

Gozd deluje kot ponor ogljikovega dioksida. Polovico suhe drevesne biomase, ki nastane pri rasti dreves, predstavlja ogljik. Po ugotovitvah raziskovalcev iz Kalifornije pa imajo gozdovi tudi temno plat. V primerjavi z večino drugih naravnih površin so temnejši, zato absorbirajo več sončnega sevanja in tako prispevajo k dvigu temperatur. Res je, da je ekosistem odvisen tudi od transpiracije, pri kateri rastline v atmosfero oddajajo vodno paro, ki sončno sevanje učinkovito odbija, vendar je v globalnih klimatskih izračunih potrebno upoštevati oba vpliva, česar pa snovalci modelov doslej niso dovolj upoštevali. Ko so raziskovalci dosedanje računalniške modele za oceno segrevanja zemeljskega ozračja dopolnili z ocenami sprememb ogljikovega ciklusa oziroma posledicami fotosinteze, so bili rezultati v nasprotju s pričakovanji. Izračun je pokazal, da bi se v primeru, ko bi gozdovi povsem izginili z obličja zemlje, povprečna temperatura zemeljskega ozračja pravzaprav znižala. V zmernem pasu bi v 100 letih padla kar za 6 stopinj in še celo v tropskem pasu, kjer bi bilo brez gozda oblačnosti manj kot danes, bi temperatura zaradi manjše absorpcije padla.

Nihče seveda resno ne razmišlja o izsekavanju gozdov zato, da bi zaustavili segrevanje ozračja, kljub temu pa Kalifornijske raziskave pogozdovanje kažejo v drugačni luči. Obsežni gozdni sestoji, ki so jih načrtovali v tundrah Kanade in Rusije, ne bi prinesli pričakovanih rezultatov, saj bi zaradi večje absorpcije pravzaprav prispevali k dvigu temperatur. Ohranitev tropskih gozdov je na podlagi novih modelov še zmeraj pomembna za ravnovesje v ozračju, ni pa še povsem pojasnjeno, kako je s pogozdovanjem v zmernem pasu. Mogoče bi slovenska vlada, ki se je v okviru izpolnjevanja zahtev iz Kyotskega protokola doslej zanašala predvsem na gozdnatost države, bolj odločno razmišljala tudi o ukrepih za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov.

Drugačne rešitve

Še preden so se v Heiligendammu zbrali voditelji najrazvitejših držav, je postalo jasno, da je do novega sporazuma o omejitvi izpustov toplogrednih plinov dolga pot. Ker se čas za ukrepanje po mnenju večine klimatologov izteka, vlade najrazvitejših držav pa ne kažejo nikakršne pripravljenosti za dogovor o omejitvi izpustov, postajajo aktualne tudi drugačne rešitve.

Zagovorniki geoinženirstva, ki verjamejo, da bi bilo mogoče podnebje stabilizirati s sodobno tehnologijo, so v zadnjih letih pripravili dve aktualni rešitvi. Že kmalu po odkritju segrevanja ozračja je nastala ideja o vesoljskem senčniku. Satelit primernih razsežnosti, utirjen med soncem in zemljo, bi del sončnega sevanja lahko odbijal v vesolje, a bi tak projekt zahteval ogromna finančna sredstva in zapleteno organizacijo. V vesolje bi morali najprej spraviti več milijonov ton opreme, nato pa bi sledilo sestavljanje senčnika, podobno, kot že leta poteka na mednarodni vesoljski postaji. Novejši predlog namesto enega predvideva utirjenje več kot milijona majhnih satelitov, ki bi merili manj kot meter, a bi jih bilo v primerjavi z velikim senčnikom lažje spraviti v vesolje. Po ocenah predlagateljev bi na tak način lahko prestregli 2% sončnega sevanja, kar bi zadoščalo za stabilizacijo zemeljskega podnebja, vendar pa bi bil celoten projekt precej tvegan, saj česa podobnega v vesolju še niso izvedli.

Manj zapletena in cenejša rešitev bi bilo prestrezanje sončnih žarkov na zemlji. V enem od prvih poročil o podnebnih spremembah, ki so ga pred več kot štiridesetimi leti predstavili takratnemu predsedniku ZDA Lyndonu Johnsonu, so predlagali tehnologijo razprševanja “drobnih prašnih delcev” nad oceani. Učinek senčenja zemeljske površine z dimnimi delci, predvsem zaradi sulfatnih ostankov, ki nastajajo pri izgorevanju premoga, je dobro poznan, kot je znana tudi škodljivost dimnih plinov za okolje, na primer povezanega pojava kislega dežja. Izvedljivejši predlog zdaj predvideva izgradnjo posebnih ladij, ki bi nad površino oceanov ustvarjale meglo. Avtorji zamisli so prepričani, da bi lahko z vprševanjem morske vode spodbudili nastanek zadostne količine nizkoležečih morskih oblakov, ki imajo odlične odbojne lastnosti in lokalno resnično znižajo temperaturo morske vode. Če bi ladje res lahko ustvarjale zadostne količine oblakov, bi na ta način lahko preprečevali celo nastanek orkanov, za zaustavitev segrevanja celotnega zemeljskega ozračja pa naj bi zadoščalo že 50 ladij. Mogoče pa je pot do globalnega sporazuma o omejitvi izpustov še najmanj tvegana.