Svinec v peskovniku

Posledice zastrupitev s svincem so dobro poznane že tisočletja. Kljub temu, da so bila tovrstna obolenja navadno omejena na naravna nahajališča, pa so iz zgodovine znane tudi zastrupitve iz drugih okolij. Verjetno je najbolj razvpit primer Rimske epidemije artritisa, ki naj bi jo povzročila onesnažena voda iz vodovodne napeljave. Dolgotrajna izpostavljenost nizkim vsebnostim svinca iz svinčenih cevi je po mnenju raziskovalcev postopoma privedla do zastrupitve velikih razsežnosti, ki naj bi pripomogla k propadu Rimskega cesarstva.

Povsem nove razsežnosti izpostavljenosti svincu je prinesla motorizacija. Potem, ko so ga zaradi njegovih toksičnih lastnosti že nadomestili v kozmetiki ali pri izdelavi barv, pa je od dvajsetih let prejšnjega stoletja naprej onesnaženje pričelo naraščati zaradi prometa. Svinec iz izpušnih plinov je bil v življenjskem okolju še bolj nevaren, saj se je sproščal v obliki prašnih delcev, ki zlahka zaidejo v človekovo telo, obenem pa se je kopičil ob cestah.

Pred dobrimi tridesetimi leti so v ZDA nenadoma odkrili povečane vsebnosti svinca v krvi otrok. Kmalu zatem so ugotovili, da niso onesnažena samo zemljišča ob cesti, pač pa, da je svinec zašel tudi v prehrambeno verigo, vsebovalo ga je naprimer mleko krav, ki so se pasle v bližini cest. Ker se svinec pri otrocih lažje absorbira, lahko že ob manjših obremenitvah okolja vpliva na razvijajoči se živčni sistem. Izpostavljenost s svincem povezujejo s pojavom učnih in vzgojnih težav, mnoge raziskave pa kažejo tudi na to, da bi lahko vplival na inteligenco in povzročal hiperaktivnost in druge vedenjske motnje otrok. Konec sedemdesetih let, ko naj bi bilo v ZDA kar 13.5 milijonov otrok izpostavljenih onesnaženju s svincem, je postalo jasno, da je zdravstveno tveganje postalo preveliko.

Pod pritiskom javnosti je Ameriška agencija za varstvo okolja od avtomobilske industrije in proizvajalcev goriv zahtevala opustitev uporabe svinčevega tetraetila. Sledil je odmevni sodni proces, ki ga je avtomobilska industrija izgubila, ostalo je zgodovina. Leta 1986, deset let po odločitvi o prenehanju uporabe svinčevega tetraetila so v ZDA prenehali s prodajo osvinčenega bencina, štirinajst let kasneje so njegovo prodajo prepovedali tudi v Evropi.

Ej, stari, svinec v bivalnem okolju je od tedaj lahko samo še posledica skrajne malomarnosti.

Stara zgodba

Evropska unija je sprejela prvo pomembno politično odločitev o omejitvi izpustov toplogrednih plinov po objavi zadnjega poročila IPCC. Potem, ko so se evropski državniki včeraj enostransko zavzeli za 20% zmanjšanje emisij do leta 2020, postaja jasno ne samo, da je Kyotski protokol zgodovina, pač pa tudi, da je dozorel čas za novo politično akcijo. Ali res?

Ob odločitvi o zmanjšanju emisij se evropski voditelji dogovarjajo tudi o povečanju deleža obnovljivih virov energije za isto obdobje. Predlagana odločitev o 20% deležu praktično pomeni zeleno luč za biogoriva. So evropski voditelji pod krinko podnebnih sprememb pravzaprav reševali trši oreh - skupno evropsko kmetijsko politiko, pri tem pa posnemali ameriškega predsednika? Prav Bush je bil tisti, ki je na začetku letošnjega leta v govoru ljudstvu napovedal povečanje deleža obnovljivih virov energije na 20% v naslednjem desetletju. V ameriškem, kot tudi v evropskem primeru odločitev za biogoriva pomeni predvsem reševanje domačega kmetijstva in nova delovna mesta. Problem je le v tem, da se račun ne izide.

Biogoriva so danes najbolj razširjena v Braziliji, kjer z etanolom pokrijejo že skoraj polovico energentskih potreb v transportu, a bi jim do 20% deleža v energetski bilanci kljub temu manjkali vsaj dve desetletji. Na poti k večji uporabi biogoriv pa je še večja ovira. Brazilski etanol izdelujejo iz sladkornega trsa in ne iz koruze ali drugih poljščin, kot v ZDA in Evropi, kar pomeni, da morajo evropski in ameriški izdelovalci biogoriv surovine najprej predelati v sladkorje in šele nato v gorivo. Končna cena evropskega in ameriškega biogoriva je zato precej višja od cene naftnih derivatov.

Ej, stari, kdo bo pa to plačal?