ponedeljek, februar 26, 2007

Par oskarjev za Neprijetno resnico

Sinočnja podelitev Oskarjev, vsaj kar zadeva najboljši dokumentarni film ni prinesla velikega presenečenja. Po pričakovanjih ga je dobil Al Gore za Neprijetno resnico. Ob tem pa je vendarle presenetljivo, da je njegov film, kljub temu, da je dokumentarec, prejel tudi kipec za originalno filmsko glasbo, kar se doslej menda še ni zgodilo. Nagrajena je bila naslovna pesem Melisse Etheridge"I Need to Wake Up." Ej stari, bo Amerika v naslednjih mesecih končno izvedela za podnebne spremembe?

sreda, februar 21, 2007

Konec ledenega vina?

Med zadnjimi žrtvami podnebnih sprememb so se znašli tudi vinogradniki severnega dela evropskega vinorodnega areala. Nemškim in Alzaškim vinarjem, znanim po pridelavi rizlingov in tramincev, se obetajo velike spremembe. Prihodnost je še posebej črna za znamenita desertna vina poznih trgatev, ki jih poznamo tudi iz severovzhodne Slovenije.

Iz večine evropskih vinorodnih področij zadnja leta poročajo o tem, da se je čas trgatve spremenil in da trte dozorevajo prej. V primerjavi s povprečjem zadnjih štiridesetih let je grozdje zdaj zrelo tudi do dva tedna prej. Vendar zgodnejša trgatev ni največji problem kontinentalnih pridelovalcev vin. Bolj so njihovo tehnologijo prizadele visoke zimske temperature. Pridelava vina poznih trgatev zahteva specifične klimatske razmere, predvsem kombinacijo hladnih jesenskih noči in toplih dni v času dozorevanja ter kasnejšo zmrzal. Za trgatev ledenega vina naprimer, se morajo temperature spustiti vsaj za 7 stopinj pod ničlo, grozdje pa se mora na trsih ohraniti najmanj do konca decembra. Zadnja leta je take pogoje nemogoče doseči.

Edina dobra novica za Nemške in Alzaške vinarje je, da bodo višje povprečne temperature omogočile zamenjavo tradicionalnih belih sort z rdečimi, kot sta naprimer cabernet sauvignon in merlot, ki jih je lažje prodati. Mogoče pa bo k temu pripomogla tudi suša, ki ogroža Avstralske vinogradnike.

nedelja, februar 18, 2007

Slovarček

V zadnjem času se v zvezi s toplogrednimi plini pojavlja veliko novih konceptov. "Ogljikov odtis" (carbon footprint), ki predstavlja posameznikove emisije topogrednih plinov in si ga vsak lahko preprosto izračuna (calculator), ne omogoča samo ocene lastnega prispevka k izpustom toplogrednih plinov, pač pa tudi prehod od besed k dejanjem. V zadnjih mesecih se je pojavila vrsta ponudnikov, ki že za nekaj evrov na tono ogljikovega dioksida zagotavljajo "uravnoteženje ogljika" (carbon offset). Kritiki nastajajočega sistema za uravnoteženje toplogrednih izpustov opozarjajo, da je namenjen predvsem pranju vesti posameznikov iz bogatih držav in da se modna muha ne bo obdržala. Upravičeno dodajajo, da je za učinkovito omejitev izpustov toplogrednih plinov potrebno ukrepati na globalni ravni.

Kljub kritikam dobiva sistem tudi vedno več zagovornikov. V zadnjih mesecih se opazno povečuje število ameriških podjetij, ki skušajo na ta način konkurirati evropskemu sistemu dovolilnic za izpust toplogrednih plinov. Ta je v EU nastal na podlagi določil Kyotskega protokola, a zaenkrat razen podražitev ni prinesel opaznih sprememb. Učinkovitosti alternativnega sistema za uravnoteženje izpustov še ni mogoče oceniti, v Ameriki pa je že postal pomemeben del komuniciranja z javnostmi. Ko so Ala Gora novinarji vprašali, kako se njegov življenjski slog z veliko letalskih potovanj sklada z dokumentarcem Neprijetna resnica, je odgovoril, da je njegova družina z uravnoteženjem emisij že več let "ogljikovo nevtralna".


Pri vsej vnemi podjetij in posameznikov, je še najslabše, da sta za uravnoteženje zaenkrat na voljo le dve metodi: prehod na obnovljive vire energije in gojenje oziroma ohranjanje gozdov. Odstranitev (sequestration) toplogrednih plinov iz ozračja, od včrpavanja ogljikovega dioksida v geološke strukture pod zemljo, do njegove vezave v podmorske sedimente, ostajajo nerealizirane sanje. Kljub temu pa uravnoteženja emisij ne smemo podcenjevati. Uničevanje in požiganje gozdov je odgovorno za tretjino emisij ogljikovega dioksida, več kot ga povzročijo prometna sredstva.

petek, februar 02, 2007

Neprijetna resnica

Pred leti so ameriški raziskovalci analizirali odzivanje medijev na ekološke katastrofe in ugotovili zanimivo zakonitost. Ne glede na to, kako velika je bila škoda ali kolikšne so bile razsežnosti katastrofe, poročanje je zmeraj sledilo ustaljenemu vzorcu štirih faz. Prva, senzacionalistična, se je začela s poročili, ki so povzročila buren odziv javnosti in zahteve po takojšnjih ukrepih. Sledila je faza zanikanja, ko so se pojavili članki, ki so izražali pomisleke o nastali škodi. Kmalu zatem je sledila faza pomiritve s članki, ki so javnost prepričevali, da bo vse kmalu v redu. Ta je trajala vse dotlej, dokler poročila o katastrofi niso izginila med drugimi novicami in se je javno mnenje pomirilo.

Danes so v Parizu objavili redno poročilo IPCC Podnebne spremembe 2007. To je ne le najkompleksnejši dokument o podnebnih spremembah doslej, pač pa tudi najbolj težko pričakovan. Verjetno še nikoli v zgodovini ni bilo znanstvenega dokumenta, ki bi v javnosti povzročil toliko zanimanja, kar je razumljivo, saj bo predstavljal podlago, na osnovi katere bo politika morala odločiti o morebitnih ukrepih. Zdaj, ko so avtorji Poročila IPCC 2007 nedvomno potrdili, da je "vpliv človeških dejavnosti na podnebne spremembe zelo verjeten", z verjetnostjo "devetdesetih odstotkov", je čas za politično odločitev končno dozorel. Bo odzivanje medijev na Poročilo IPCC 2007 zdaj drugačno in podnebne spremembe ne bodo ponovno zvodenele ter se porazgubile med drugimi novicami?

Odgovor na to vprašanje mogoče ponujata dve precej različni inštituciji. Ena je Akademija filmskih umetnosti in znanosti iz Los Angelesa, druga je Nobelova fondacija. Obe podeljujeta ugledne nagrade in čeprav za povsem različna področja, so nominiranci že večkrat pokazali, kam se bo kmalu podala politika, z javnim mnenjem vred. Med letošnjimi nominiranci se je na obeh spiskih pojavilo isto ime: Al Gore. Ej stari, Neprijetna resnica