Morilska alga

Pred dvema letoma je Mednarodna skupina strokovnjakov za invazivne vrste dopolnila seznam stotih rastlinskih in živalskih vrst, ki najbolj ogrožajo biološko raznovrstnost. Na seznamu se je znašla tudi alga, ki pustoši po Jadranu in lahko v nekaj desetletjih povsem spremeni podobo obalnega morja.

Zgodba morilske alge, kot so jo poimenovali novinarji, se je pričela v Stuttgartskem živalskem vrtu. V začetku osemdesetih let so tam iz ene od priljubljenih akvarijskih rastlin, tropske alge Caluerpe taxifolie vzgojili novo različico. Ta se je v akvarijih dobro izkazala in začelo se je živahno trgovanje. Akvarijsko Caluerpo so začeli vzgajati tudi v Monaškem Oceanografskem muzeju, od koder je leta 1984 na nepojasnjen način zašla v obalno morje. Vsi so pričakovali, da bo tropsko algo zima uničila, a se to ni zgodilo. Kmalu je zavladal preplah. V prvih petih letih je akvarijska Caluerpa taxifolia prekrila hektar površine Monaškega zaliva, v naslednjih petih letih se je razširila do Španske Coste Majorce na zahodu in do Sicilije na jugu. Deset let kasneje je dosegla Jadran, leta 2000 pa so jo odkrili na Kalifornijski obali in v Avstraliji.

Lastnosti akvarijske različice Caluerpe taxifolie so postale nočna mora morskih biologov. Morilska alga človeku sicer ni nevarna, a zaradi toksinov, ki jih vsebuje, nima naravnih sovražnikov. V obalnem morju se nezadržno širi in v celoti izpodrine domače vrste, predvsem zato, ker lahko raste na vsaki podlagi in do največjih globin, kjer še uspevajo zelene rastline. Caluerpo odlikuje tudi zelo hitra rast, na dan lahko pridobi več kot dva centimetra. Še posebej pa je nevarna njena neverjetna sposobnost razmnoževanja. Nova alga se lahko razvije iz najmanjšega koščka rastline, kar je njeno izkorenitev skoraj povsem onemogočilo. V Sredozemlju vnosov v naravno okolje že dolgo ne povzročajo samo akvaristi, saj se alga zdaj širi na ladijskih sidrih in z morskimi tokovi. Posameznega rastišča, kot kažejo ameriške izkušnje, ni mogoče izkoreniniti drugače, kot da ga v celoti ovijejo v plastično folijo in zatrejo s klorom.

V Kaliforniji so bili ukrepi proti morilski algi zaenkrat uspešni, v Sredozemlju pa je, kot kaže, že prepozno. Morilska alga se je udomačila na Severnoafriški obali in se širi proti vzhodu. Nič boljše ni na Jadranu. Novembra so Caluerpo odkrili tudi v narodnem parku Kornati.

Ohladitev na otoku?

V središču pozornosti klimatologov se je nedavno znašel še en globalni toplotni sistem, Zalivski tok. Tako kot orkani, se tudi Zalivski tok poraja v Mehiškem zalivu, vendar njegov vpliv sega daleč prek ameriških obal. Nastaja zaradi večje gostote oziroma slanosti vode, ki jo povzroča segrevanje v tropskem pasu in zajema ogromne količine oceanske vode. V povprečju tok znaša okrog 150 milijonov kubičnih metrov na sekundo. Segreto vodo zemeljska rotacija vleče proti Afriškim obalam, kjer se tok razcepi na dva kraka. Severni krak poteka vzdolž Evropskih obal in ko doseže Severni Atlantik, v katerem temperatura okoliške vode komaj presega ničlo, je za okrog osem stopinj toplejši in veliko bolj slan. Šele v Arktičnem morju se voda dovolj ohladi, da zaradi večje gostote potone, pri tem pa za seboj vleče nove količine segrete vode z juga.

Klimatske posledice morebitnih sprememb Zalivskega toka bi bile precej resne. Ob Norveških obalah, ki ležijo na isti geografski širini kot Nova Fundlandija, so povprečne temperature zraka za dvajset stopinj višje. Klimatologi ocenjujejo, da bi bile zime v zahodni Evropi brez Zalivskega toka precej hladnejše. Povprečna temperatura v Britaniji bi se na primer znižala za okrog devet stopinj. Moč Zalivskega toka je sicer podvržena periodičnim nihanjem, v zadnjih 20.000 letih, kolikor je minilo od poslednje ledene dobe, se je tudi že ustavil, zadnjič pred 8.000 leti, ko so v severni Atlantik vdrle velike količine sladke vode in zahodni Evropi prinesle ohladitve. Katastrofisti so že dalj časa opozarjali, da bi se to lahko ponovilo, če bi v Atlantik vdrla sladka voda Arktičnega ledenega pokrova. Čeprav klimatski modeli v našem stoletju tega še ne predvidevajo, se je zaskrbljenost javnosti v Britaniji ob objavi zadnjih rezultatov raziskav precej povečala.

Meritve namreč kažejo ne le, da je Zalivski tok pričel slabeti, v obdobju med 1957 in 1998 naj bi njegova moč upadla za 6 milijonov kubičnih metrov na sekundo, pač pa tudi, da je že obstal. Novembra 2004 je Zalivski tok miroval deset dni. Če se bo trend nadaljeval, napovedujejo klimatologi, bodo povprečne britanske temperature v naslednjih dvajsetih letih padle za štiri do šest stopinj. Ej stari, ne sliši se veliko, a med zadnjo ledeno dobo so bile temperature v povprečju nižje le za pet stopinj.

Katastrofisti

Skoraj ne mine mesec, da v javnost ne bi prišle nove napovedi katastrofalnih posledic segrevanja zemeljskega ozračja. S kompleksnimi klimatskimi modeli se mnogi znanstveniki pehajo za lastno slavo in za večji kos pogače, namenjene raziskavam, pri tem pa svoje modele pogosto zasnujejo na nepreverljivih trditvah. Klub temu bi bilo napačno vse črnoglede napovedi metati v isti koš. V teorijo zarote, po kateri negativne posledice podnebnih sprememb razpihujejo predvsem evropski, protiliberalno usmerjeni krogi, ne verjamejo več niti Američani.

Veliko klimatskih mehanizmov je javnost in celo znanstvena srenja spoznala v zadnjih letih, ko se je povečala pogostnost katastrofalnih vremenskih pojavov. Značilen je primer orkana Katrina, ki je sprožil živahno razpravo o kataklizmičnih razsežnostih segrevanja zemeljskega ozračja. Pred Katrino je medvladni odbor za klimatske spremembe v svojem poročilu IPCC 2001 navajal, da večje pogostnosti in rušilne moči orkanov ni mogoče pripisati segrevanju ozračja. Po Katrini se je zanimanje za preučevanje orkanov povečalo in zadnje raziskave kažejo, da IPCC ni imel prav.

Podatki kažejo, da je po tridesetletnem obdobju relativnega zatišja aktivnost orkanov pričela naraščati sredi devetdesetih let. Ameriški klimatologi so si zdaj edini, da se njihova aktivnost ciklično spreminja in da smo vstopili v obdobje, ko so vedno pogostejši in imajo večjo rušilno moč. O tem, kakšen je dejanski vpliv segrevanja zemeljskega ozračja, pa še zmeraj ni jasnega odgovora. Ker dovolj zanesljive meritve opravljajo šele zadnjih petintrideset let, je pomanjkanje podatkov klimatologe razdelilo na tiste, ki zagovarjajo stališče, da gre za čisto običajno obdobje naraščanja in na katastrofiste, ki verjamejo v ireverzibilnost procesa, ki pri nadaljnjem segrevanju oceanov vodi v obdobje čedalje katastrofalnejših orkanov. Znanost ne enega ne drugega ne more potrditi. Namig o tem, kdo ima prav, lahko mogoče najdemo pri ameriških zavarovalnicah. Te nepremičnin na potencialno ogroženih območjih nočejo več zavarovati.