torek, maj 30, 2006

Ti nadziraš podnebne spremembe!

Medtem ko neusmiljeno zliva z neba in je ponekod zapadel prvi, majski sneg, me je Evropska komisija presenetila s kampanijo pod naslovom Ti nadziraš podnebne spremembe!

Vse Evropske države so sprejele Kyotski protokol in se zavezale, da bomo svoje izpuste do leta 2012 zmanjšali za 8% pod raven iz leta 1990. K sporazumu so pritegnile tudi druge večje igralce, naprimer Rusijo in Kanado, da je sploh stopil v veljavo. Kljub zagotavljanju politikov, kako so podnebne spremembe "evropska prioriteta", pa so dosedanji rezultati prav borni.

Leta 2002 so bile skupne emisije nižje le za 2,9%, izpusti ogljikovega dioksida pa so se celo malo zvišali. Vse kaže, da bo v naslednjih šestih letih komaj peščica evropskih držav uspela doseči dogovorjene cilje. In zdaj se je Evropska komisija spomnila na nas, državljane in nam pripravila seznam 50 nasvetov za zmanjšanje našega deleža. Komisija pravi, da v gospodinjstvih nadziramo 16% evropskih izpustov, vozniki avtomobilov pa še nadaljnih 10%.

Ej stari, kdo pa je odgovoren za ostale tri četrtine?

nedelja, maj 28, 2006

Pravičnost ...

Zadnje dni je Slovenijo preplavila pravičnost. Cerkev je imela komisijo za pravičnost, potem je predsednik države napovedal gibanje za pravičnost, še lokalna TV zvezda je ustanovila listo za pravičnost. Ej stari, veliko pravičnosti za tako majhno državo.

Kaj pa pravičnost in podnebne spremembe? V razvitem svetu trenutno pošljemo v zrak za tri četrtine vseh izpustov toplogrednih plinov, čeprav nas je le za petino svetovnega prebivalstva.

Svetovno povprečje letnih izpustov v ozračje presega 5 ton ogljikovega dioksida na prebivalca. Od tega naj bi Američan leta 2000 sprostil 24 ton, Evropejec 10 ton, Kitajec le 4 tone. Če verjamemo oceni, po kateri naj bi ozračje trenutno brez škode preneslo le po 2 toni ogljikovega dioksida, kolikor naj bi ga na leto pridelal povprečni Afričan, je povsem jasno, kdo je vse skupaj zakuhal. Ej, stari, ne zakuhal, ampak, kdo kuha?

Za začetek si oglej ta diagram, kaj več pa naslednjič.

petek, maj 26, 2006

Trgovci z novci

Kyotski protokol vedno bolj postaja en od tistih mednarodnih sporazumov pod okriljem Združenih Narodov, ki ga določa veliko sebičnih interesov, veliko visoke politike, predvsem pa veliko denarja. Ob svojem nastanku je prinesel kanček upanja, po osmih letih pa je slika spet bolj klavrna. Največ je k temu prispevala odločitev Ameriške administracije, da sporazuma ne ratificira. Vendar tudi Evropskim državam, ki so se zavezale, da bodo svoje izpuste v obdobju 2008 in 2012 zmanjšale za 8% pod ravnijo tistih iz leta 1990, ne gre povsem gladko od rok.

Evropska Komisija je januarja 2005 v skladu s skupnim dogovorom pričela uresničevati Greenhouse gas emission allowance trading scheme. Žal na slovenskih straneh Komisije ustreznega besedila ne boste našli. Gre za ukrep, s katerim naj bi nagradili tiste onesnaževalce z ogljikovim dioksidom, ki jim je izpuste že uspelo zmanjšati in kaznovati tiste, ki pri tem niso bili uspešni. Okrog 13.000 velikih podjetij, med katerimi jih je največ iz energetike, je pred letom in pol dobilo dovoljenja za izpust skupne količine 2.2 milijardi ton ogljikovega dioksida in možnost za trgovanje s presežki.

V dobrega pol leta je cena, ki je prvotno znašala okrog 10 € za tono ogljikovega dioksida, poskočila na 30 €. Začetno povpraševanje je bilo živahno, saj je že v prvem letu zamenjalo lastnika kar za 10 milijard € dovoljenj. Najbolj aktivni so bili nemški ponudniki, ki so spretno izkoristili emisije nekdanje vzhodnonemške industrije. Potem pa je letošnjega aprila nekaj evropskih držav objavilo ugodne podatke o trenutnih izpustih ogljikovega dioksida in trgovanje je zastalo, cene pa so se vrnile na izhodišče. Vse kaže, da so Kyotski protokol v Evropi doslej še najbolj uspešno vnovčili špekulanti.

sreda, maj 24, 2006

Prihrani energijo in denar!

Pred dnevi je sogovornik prijatelju na začetku razgovora zaupal: "I'm American, but I'm not for Bush." Antiameriška čustva se danes hitro prebudijo, za to je lahko kriv celo Kyotski protokol...

Primer: Stanje pripravljenosti (stand-by). V gospodinjstvu najdemo vedno več naprav, ki morajo biti nenehno priključene na električni tok, da pravilno delujejo. Vrsta elektičnih aparatov, od TV in audio, do kuhinjskih naprav ima elekronske prikazovalnike funkcij. Zaslon z uro sam po sebi sicer ne porabi veliko, vendar je skupaj z energijo, ki je potrebna v stanju pripravljenosti lahko precej potraten. Pri napravah, ki jih redko uporabljamo so ugotovili, da kar 99% električne energije potrošimo v stanju pripravljenosti. Raziskovalci so prišli do zaključka, da tovrstna nekoristna poraba električne energije dosega 10% vse elektrike, ki je porabimo v gospodinjstvih. V ZDA bi to ustrezalo energiji 36 električnih central.

Američani so pogosto vpeljali okoljske standarde, ki jim je kasneje sledil ves svet, tudi Evropa. Spomnimo se presoj vpliva na okolje, odločitve ameriške administracije, največjega naročnika papirja na svetu, da morajo njeni dobavitelji zagotavljati uporabo recikliranega papirja, kalifornijskih standardov za avtomobilske izpuhe. Kalifornija je januarja kot prva sprejela tudi smernice, ki določajo doslej najnižjo porabo električne energije v stanju pripravljenosti.

In kako je s stanjem pripravljenosti v Evropi? Preveril sem na plakatih "za mlade med 12 in 18 letom", ki bi radi kaj storili za varovanje podnebja. CLARITY Klimatska akcija za motivacijo in poučevanje mladih, ki jo sofinancira Generalni direktorat za okolje Evropske komisije, v delu Električni aparati priporoča: "Ugašanje TV, radia, računalnika, kadar jih ne potrebuješ, prihrani energijo in denar!"

torek, maj 23, 2006

Vroča tema

Podnebne spremembe postajajo vedno bolj vroča tema. Malo zato, ker zadevajo vsakega od nas, malo pa zato, ker napovedim o tem, kaj naj bi se s podnebjem zgodilo v naslednjih desetletjih, težko verjameš. Ej, stari, kako pa naj verjamem, če vsi ti znalci ne uspejo s spodobno zanesljivostjo napovedati vremena niti za tri dni vnaprej?

Po drugi strani pa... ko reke v Vzhodni Evropi prestopijo bregove ali orkan pometa po Ameriki, ko gledam poročila o katastrofičnih vremenskih pojavih, vedno se na koncu potihem vprašam, ali si vsega tega nismo zakuhali sami.

Ta potencialna nevarnost pride še kako prav visoki politiki. In če skleneš dogovor, ki ga po letih usklajevanja največji onesnaževalec ne sprejme, in če tega predstavlja George Bush ml., potem bo tega pisanja za danes kar dovolj.

nedelja, maj 21, 2006

Jezdenje vročinskega vala

Ne bomo se utrujali z ugibanji, za koliko stopinj bo zrasla globalna temperatura, kje bo čez dvajset let gladina morja in če bo na Severnem tečaju takrat še kaj ledu. Celo severne medvede in Amazonski pragozd tokrat pustimo pri miru in se raje osredotočimo na nas.

Tri pomembna dejstva: razviti svet se segreva hitreje, kot ostali, v mestih so temperature višje za stopinjo ali dve, vročinski valovi so že pogostejši in trajajo dlje časa. Posledice?

Fiziološke reakcije na vročino niso nič posebnega: lasje bodo rasli hitreje - slaba novica za bejbe, ne samo lasje, tudi druge dlake bodo bolj veselo poganjale. Temu se bodo pridružile tudi večje količine ušesnega masla. Ej, stari, pa na seks nam bo bolj šlo, zato ne pozabi na Durex!

Kaj pa psihološke reakcije? Tu so novice slabše. Ko so ameriški raziskovalci opazili povezavo med uličnim nasiljem in vročinskimi valovi, so izvedli tudi naslednji eksperiment. Poskusne zajčke so izpostavili besednemu nasilju, ti pa so lahko raziskovalcem vračali šibke elektične šoke. Pri temperaturah do 24 stopinj so zajčki uspešno zadrževali bes, potem pa so pričeli neusmiljeno kaznovati. Najslabše se je raziskovalcem godilo pri temperaturah okrog 33 stopinj, ko so jih pogosto dobili brez razloga, še preden so sploh odprli usta. Temu pritrjujejo tudi policijske statistike - največ žensk je pretepenih med vročinskimi valovi.

petek, maj 19, 2006

Še bo vroče...

Minil je še en Dan podnebnih sprememb.

Mediji so ponovili znana dejstva, politiki so obljubili že stokrat obljubljeno, zaskrbljeni posamezniki so vili roke, potem pa so se vsi skupaj vsedli v avtomobile in odpeljali domov, saj so morali zaliti vrtove, veste, to pomladansko vreme. Meni pa je ostal grenak okus v ustih. Ja, res, kaj lahko naredim in kaj lahko naredimo vsi skupaj?

Odločil sem se zase in za tiste, ki iščejo prave informacije, take, ki jih posredujejo neodvisni viri in ki niso v službi te ali one interesne skupine. In da bo vse skupaj bolj zanimivo tudi za vas, morebitne naključne bralce, blog bo namenjen tudi drugim temam, ki zadevajo okolje.

Za začetek, kakšne spremembe lahko med vročinskimi valovi opazimo pri sebi? Ej stari, ali nam bodo zaradi segrevanja ozračja res hitreje rasli lasje, ali bo na cesti bolj živahno... O tem pa naslednjič.