Strupeni riž?

Pred dvema mesecema so v zabojnikih za odpadke v Arkansasu in Missouriju našli riž tipa LLRICE 601. Gre za genetsko spremenjeno kulturo, ki so jo v ZDA poskusno gojili med letoma 1998 in 2001, a je zatem nikoli niso tržili. Odkritje je po Evropi dvignilo veliko prahu, še posebej, ko se je izkazalo, da mnoge pošiljke ameriškega riža vsebujejo genetsko spremenjeno sorto, ki nikoli ni bila uradno odobrena. V nekaterih medijih so celo namigovali, da naj bi bil riž strupen. Gre v resnici za zdravstveno tveganje ali le za novo poglavje v trgovinskem sporu, ki o genetsko spremenjenih poljščinah poteka med ZDA in Evropo?

Genetsko spremenjene kulture so začeli uvajati v devetdesetih letih, ob predpostavki, da so odpornejše na škodljivce in da zahtevajo manjšo uporabo kemičnih sredstev. Po mnenju zagovornikov genetsko spremenjene hrane bi z njimi lahko znižali cene pridelave in dosegli višje donose. Nasprotniki so po drugi strani prepričani, da hrana iz genetsko spremenjenih kultur predstavlja zdravstveno tveganje, njihova pridelava pa nevarnost za okolje. Nobena stran še ni postregla s prepričljivimi dokazi za svoje trditve, medtem pa se genetsko spremenjene kulture širijo po svetu. Poleg ZDA, kjer pridelajo okrog 60% vseh tovrstnih poljščin, je njihovo uporabo doslej odobrilo dvajset držav, med njimi pomembne izvoznice hrane, Argentina, Kanada in Brazilija, pa tudi obe veliki pridelovalki, Indija in Kitajska. Nekatere ocene kažejo, da je na svetu danes več kot polovica soje in četrtina koruze pridelane iz genetsko spremenjenih sort.

Evropska komisija je leta 1998 uvedla moratorij na pridelavo genetsko spremenjenih poljščin in omejevala njihov uvoz, predvsem zaradi evropskega javnega mnenja, ki je na strani nasprotnikov genetsko spremenjene hrane. Po pritožbi ZDA na Svetovno trgovinsko organizacijo in zaradi pomanjkanja dokazov o njeni nevarnosti, je bil moratorij leta 2004 odpravljen, čeprav v mnogih Evropskih državah ostaja v veljavi. Tudi zato je ironično, da se je prah okrog ameriškega riža pravzaprav dvignil zaradi evropskega izdelka - LLRICE 601 je razvilo nemško biotehnološko podjetje Bayer CropScience.

Generacijska odgovornost

Ob poplavi nasprotujočih si trditev in neznank v zvezi z izpusti toplogrednih plinov pogosto spregledamo generacijski vidik segrevanja zemeljskega ozračja. Povprečne temperature na zemlji so po podatkih Medvladnega odbora za podnebne spremembe IPCC začele naraščati v prvi polovici dvajsetega stoletja. Med leti 1950 in 1970 se je trend, verjetno zaradi učinkov globalnega senčenja zaustavil, nato pa je ponovno prišlo do segrevanja ozračja, ki še zmeraj traja.


(Grafikon naraščanja povprečnih zemeljskih temperatur od začetka industrijske revolucije je povzet po Centru za podnebne napovedi Hadley in Raziskovalnem oddelku Britanskega meteorološkega urada).

Iz generacijskega stališča lahko na osnovi razpoložljivih podatkov zaključimo, da so k segrevanju ozračja najbolj pripomogle generacije, ki so bile aktivne v drugi polovici prejšnjega stoletja. Če ob tem upoštevamo tudi geografski vidik, je za današnje stanje odgovorna predvsem zadnja baby-boom generacija iz razvitih držav, torej tisti, ki so se rodili po drugi svetovni vojni in so svoj standard zgradili na uporabi fosilnih goriv.

V naslednjih desetletjih se bosta razvitim državam, Severni Ameriki, Evropi in Japonski, ki so še zmeraj odgovorne za večino izpustov toplogrednih plinov, približale tudi razvijajoče se ekonomije, predvsem Indija in Kitajska. Ker predstavniki nerazvitih držav upravičeno poudarjajo, da so za sedanje razmere odgovorne razvite države, bi generacijsko gledano lahko sklenili, da bi morali stroške odprave posledic izpuščanja toplogrednih plinov v ozračje financirati predvsem pokojninski skladi razvitih držav, ki so posledica povojnega blagostanja. Ej stari, sicer nam grozi, da bodo tisti, ki so vročino zakuhali, preprosto odšli v penzijo, probleme, ki so jih povzročili pa prevalili na prihajajoče generacije.

So biogoriva alterantiva?

Prvi pomislek proti biogorivom je etične narave, saj jih pridobivajo iz kmetijskih pridelkov, ki bi jih lahko uporabili v človeški prehrani. Težko je zagovarjati stališče, da bi med tem, ko na svetu gladujejo milijoni, motorno gorivo pridelovali iz koruze ali soje. Po drugi strani je res, da je danes lakota predvsem posledica vojaških spopadov in odraz političnih razmer, ki vladajo v posameznih državah, ne pa rezultat splošnega pomanjkanja hrane.

Gledano v celoti človeštvo že nekaj desetletij pridela dovolj kmetijskih pridelkov in globalni trg je bolj ali manj uravnotežen, če seveda odmislimo, da se Evropa in Severna Amerika soočata s presežki, medtem ko v mnogih afriških državah pomanjkanje nastopi po vsaki večji suši. Lakota je postala logistični problem distribucije in skladiščenja hrane, ne pa posledica dejanske pridelave. V nerazvitih državah recimo izgubijo tudi tretjino pridelka samo zaradi neustreznega skladiščenja zalog. Ob pravilni uporabi moderne tehnologije, trdijo zagovorniki biogoriv, ne bi smelo zmanjkati ne hrane in ne goriva .

Pri tem pa se pojavi tehnični problem, ki ga je potrebno rešiti - voda. Na kmetijstvo že danes odpade 95% vse vode, ki je porabi človeštvo. Za prehrano posameznika je potrebno vsak dan zagotoviti približno 3000 litrov vode, kar pomeni liter na kalorijo. Tudi v primeru, ko bi pridelava hrane sledila samo povečanju števila prebivalstva, bomo čez pol stoletja potrebovali enkrat več vode, kot je potrebujemo danes. Ej stari, biogoriva ne smejo postati alternativa.