V poletnih dneh ostaja edini učinkoviti način hlajenja prostorov uporaba klimatskih naprav. Pustimo ob strani dejstvo, da klimatske naprave redijo in poglejmo, kaj njihova uporaba pomeni za okolje.
Med vročinskimi valovi potrebe po električni energiji skokovito narastejo. Predstavljajte si, da bi ob ohladitvah naenkrat vsi vklopili električne pečice. Dodatno energijo zagotavljajo predvsem termoelektrarne na premog, saj vode poleti primanjkuje, to pa pomeni, da zaradi klimatskih naprav poleti pokurimo vedno več premoga. Pri izgorevanju premoga se poleg toplogrednih plinov v ozračje sproščajo žveplov dioksid, povzročitelj kislega dežja, dušikovi oksidi, ki spodbujajo tvorjenje ozona, strupene težke kovine, predvsem pa velike količine dimnih delcev. Povprečna petsto megavantna termoelektrarna jih na leto sprosti v ozračje okrog 500 ton.
Kljub škodi, ki jo termoelektrarne na premog povzročajo življenjskemu okolju, pa slika ni povsem črna. Dim odbija sončne žarke in zavira segrevanje. Pojav globalnega senčenja (global diming) ima, v nasprotju z dosedanjim prepričanjem klimatologov, veliko večjo vlogo pri preprečevanju segrevanja ozračja. Zagovorniki klimatskih naprav bi lahko zaključili, da z njihovo uporabo ne ohladijo samo prostorov.
ponedeljek, julij 24, 2006
petek, julij 14, 2006
Ribe, olje in pamet
Zadnja leta se vrstijo dokazi o vplivu Omega 3 in Omega 6 maščobnih kislin na počutje in obnašanje ljudi. Kot kažejo raziskave, povzroča pomanjkanje teh snovi v človekovi prehrani različna nevrološka stanja, od disleksije in depresije, do demence. Posebej občutljivi so otroci, ki imajo lahko zaradi pomanjkanja Omega 3 kislin vedenjske težave in nižji inteligenčni kvocient. Nekateri raziskovalci zaključujejo, da obstaja celo neposredna povezava med nasilnimi dejanji na eni, ter pomanjkanjem Omega kislin na drugi strani.
Omega 6 kisline v telo vnašamo z rastlinskim oljem, medtem ko večino Omega 3 kislin dobimo z ribami. Tu pa nastane problem. Več kot polovica ribjih zalog je že tako izropanih, da se naravno ne obnavljajo. Med najbolj ogroženimi vrstami so tudi bogati viri Omega 3 kislin, naprimer skuše ali polenovke. Še sredi prejšnjega stoletja so jih v severnem Atlantiku vsako leto nalovili po deset milijonov ton, danes pa jih samo še nekaj sto tisoč ton.
Ribiška industrija je presegla naravne meje. Ulov se zaradi pomanjkanja rib zadnjih dvajset let nenehno zmanjšuje, ribištvo pa postaja najbolj netrajnostna človekova dejavnost. Polovico rib, ki jih ulovijo, zavržejo, saj sodobna tehnologija narekuje velikanske mreže, v katere se ulovi veliko rib, ki niso komercialno zanimive. Po prebiranju jih preprosto vržejo nazaj v morje. Še bolj nesmiselno je, da kar tretjina ulova sploh ni namenjena človeški prehrani, pač pa predelavi v ribjo moko za krmljenje perutnine in prašičev. Druga največja ribiška velesila, Peru kar devetdeset odstotkov ulova nameni predelavi v živalsko hrano. Zaradi nizke cene ribjo moko uporabljajo celo kot gnojilo.
Največji nesmisel pa je ravnanje z najbogatejšim virom Omega 3 kislin, ribjim oljem. To je nekoč predstavljalo enega od prehranskih dodatkov otrok in, kot kažejo zadnje raziskave, odločilno vplivalo na njihov intelektualni razvoj. Na Danskem je še pred desetletjem delovala elektrarna na ribje olje. In medtem ko nutricionisti ugotavljajo, da v sodobni prehrani Omega kislin primanjkuje, Ameriško ministrstvo za energetiko predelavo ribjega olja v "biodiesel" spodbuja v okviru programa "obnovljivih virov energije". Ej, stari, mogoče bi ribam koristilo, če bi olje pred tem poskusili tudi sami.
Omega 6 kisline v telo vnašamo z rastlinskim oljem, medtem ko večino Omega 3 kislin dobimo z ribami. Tu pa nastane problem. Več kot polovica ribjih zalog je že tako izropanih, da se naravno ne obnavljajo. Med najbolj ogroženimi vrstami so tudi bogati viri Omega 3 kislin, naprimer skuše ali polenovke. Še sredi prejšnjega stoletja so jih v severnem Atlantiku vsako leto nalovili po deset milijonov ton, danes pa jih samo še nekaj sto tisoč ton.
Ribiška industrija je presegla naravne meje. Ulov se zaradi pomanjkanja rib zadnjih dvajset let nenehno zmanjšuje, ribištvo pa postaja najbolj netrajnostna človekova dejavnost. Polovico rib, ki jih ulovijo, zavržejo, saj sodobna tehnologija narekuje velikanske mreže, v katere se ulovi veliko rib, ki niso komercialno zanimive. Po prebiranju jih preprosto vržejo nazaj v morje. Še bolj nesmiselno je, da kar tretjina ulova sploh ni namenjena človeški prehrani, pač pa predelavi v ribjo moko za krmljenje perutnine in prašičev. Druga največja ribiška velesila, Peru kar devetdeset odstotkov ulova nameni predelavi v živalsko hrano. Zaradi nizke cene ribjo moko uporabljajo celo kot gnojilo.
Največji nesmisel pa je ravnanje z najbogatejšim virom Omega 3 kislin, ribjim oljem. To je nekoč predstavljalo enega od prehranskih dodatkov otrok in, kot kažejo zadnje raziskave, odločilno vplivalo na njihov intelektualni razvoj. Na Danskem je še pred desetletjem delovala elektrarna na ribje olje. In medtem ko nutricionisti ugotavljajo, da v sodobni prehrani Omega kislin primanjkuje, Ameriško ministrstvo za energetiko predelavo ribjega olja v "biodiesel" spodbuja v okviru programa "obnovljivih virov energije". Ej, stari, mogoče bi ribam koristilo, če bi olje pred tem poskusili tudi sami.
petek, julij 07, 2006
Dobre želje
Misice naštejejo vedno isti seznam dobrih želja: svet brez bolezni, lakote in vojn. Težko bi našli človeka, ki se z njimi ne bi strinjal, kljub temu pa se zdi, da je do rešitve planetarnih problemov neskončno dolga pot.
Da bi jo vsaj malo skrajšal, je Danski kontroverzni okoljevarstvenik Bjorn Lomborg pred leti pripravil seznam desetih globalnih izzivov in jih skušal razvrstiti po njihovi ekonomski učinkovitosti. Na lestvici so se znašli oboroženi spopadi, podnebne spremembe, nalezljive bolezni, izobraževanje, finančna stabilnost, vladanje, lakota, podhranjenost, migracije, liberalizacija trgov in voda. Lomborg je izhajal s stališča, da so naravni in finančni viri na svetu pač omejeni, torej vseh ciljev ni mogoče doseči naenkrat, lahko pa pripravimo seznam, ki upošteva ekonomsko učinkovitost ukrepov.
Da bi bilo vrednotenje stroškov in koristi čimbolj objektivno, je k delu pritegnil osem uglednih ekonomistov, med njimi tri nobelove nagrajence in leta 2004 je nastal Kopenhagenski konsenz, seznam dobrih želja. Na vrhu so se znašli ukrepi za omejitev nalezljivih bolezni. Glede na vložena sredstva bi bilo najučinkovitejše zajeziti širjenje AIDSa, ki na dan zahteva 8.500 življenj, ali se spopasti z malarijo. V času, ko bo povprečen bralec prebral ta blog, bo osem otrok umrlo zaradi te tropske bolezni. Zelo ekonomsko učinkovito bi bilo tudi preprečevanje podhranjenosti, odprava trgovinskih ovir in subvencij, kot so recimo evropske kmetijske spodbude. Slabše so se, predvsem zaradi visokih stroškov, odrezali ukrepi za zagotovitev pitne vode in čiščenje odpadnih voda, a so bili še vedno bolj učinkoviti kot boj proti korupciji, boljše vladanje, odprava migracijskih ovir in vzpostavitev zdravstvenih sistemov.
Kaj se je znašlo na samem dnu lestvice? Ukrepi proti podnebnim spremembam, kot sta obdavčenje izpustov in Kyotski protokol. Ekonomisti so prišli do zaključka, da bi obvladovanje tega problema zahtevalo ogromna sredstva, rezultati pa so zaradi mnogih neznank vprašljivi. Po Lombergovih ocenah bi zaustavitev podnebnih sprememb zaradi ukrepov Kyotskega protokola odtehtalo stroške šele leta 2100.
Da bi jo vsaj malo skrajšal, je Danski kontroverzni okoljevarstvenik Bjorn Lomborg pred leti pripravil seznam desetih globalnih izzivov in jih skušal razvrstiti po njihovi ekonomski učinkovitosti. Na lestvici so se znašli oboroženi spopadi, podnebne spremembe, nalezljive bolezni, izobraževanje, finančna stabilnost, vladanje, lakota, podhranjenost, migracije, liberalizacija trgov in voda. Lomborg je izhajal s stališča, da so naravni in finančni viri na svetu pač omejeni, torej vseh ciljev ni mogoče doseči naenkrat, lahko pa pripravimo seznam, ki upošteva ekonomsko učinkovitost ukrepov.
Da bi bilo vrednotenje stroškov in koristi čimbolj objektivno, je k delu pritegnil osem uglednih ekonomistov, med njimi tri nobelove nagrajence in leta 2004 je nastal Kopenhagenski konsenz, seznam dobrih želja. Na vrhu so se znašli ukrepi za omejitev nalezljivih bolezni. Glede na vložena sredstva bi bilo najučinkovitejše zajeziti širjenje AIDSa, ki na dan zahteva 8.500 življenj, ali se spopasti z malarijo. V času, ko bo povprečen bralec prebral ta blog, bo osem otrok umrlo zaradi te tropske bolezni. Zelo ekonomsko učinkovito bi bilo tudi preprečevanje podhranjenosti, odprava trgovinskih ovir in subvencij, kot so recimo evropske kmetijske spodbude. Slabše so se, predvsem zaradi visokih stroškov, odrezali ukrepi za zagotovitev pitne vode in čiščenje odpadnih voda, a so bili še vedno bolj učinkoviti kot boj proti korupciji, boljše vladanje, odprava migracijskih ovir in vzpostavitev zdravstvenih sistemov.
Kaj se je znašlo na samem dnu lestvice? Ukrepi proti podnebnim spremembam, kot sta obdavčenje izpustov in Kyotski protokol. Ekonomisti so prišli do zaključka, da bi obvladovanje tega problema zahtevalo ogromna sredstva, rezultati pa so zaradi mnogih neznank vprašljivi. Po Lombergovih ocenah bi zaustavitev podnebnih sprememb zaradi ukrepov Kyotskega protokola odtehtalo stroške šele leta 2100.
Naročite se na:
Objave (Atom)